Na ostankih 150 let stare proge, ki je že več kot pol stoletja tudi fizično ni več, se na meji dveh držav, Slovenije in Avstrije, skriva kamniti železniški lepotec, za katerega ve malokdo, še manj pa je takih, ki bi malo bolje poznali zgodovino.
Dobrih osem metrov visok in 50 metrov dolg kamniti most z dvema lokoma je del nekdanje železniške proge Dravograd – Wolfsberg, ki je potekala od najbolj severnega koroškega kraja po Labotski dolini. Proga je bila zgrajena proti koncu sedemdesetih let 19. stoletja, prvič pa je vlak po njej in tudi čez ta most 4. oktobra 1879. Tu se je navezala na železniško progo Maribor – Celovec, zgrajeno 1863. Star železniški most za elektrarno v Dravogradu, zgrajen, ali bolje popravljen in spet poškodovan med drugo svetovno vojno, je nadomestil originalnega, ki datira prav v to obdobje 1875-1900.
Tudi drugi kamniti železniški most čez Mežo, ki je železnico mimo Gollove rafinerije popeljal proti Avstriji, je danes delno ohranjen kot pešpot proti vasi Črneče. A tisti tretji, o katerem govorimo, je tako dobro skrit, da ga šele v zadnjih letih domačini spet odkrivajo, predvsem sprehajalci, tekači in kolesarji.
Danes stoji natanko na državni meji med Slovenijo in Avstrijo in se pne čez Jelenkotov »grabn«, ki to mejo določa, ob njem so postavljeni tudi mejni kamni obeh držav z napisom St. Germain 1919, kjer je bila z mirovnim sporazumom določena meja med Avstrijo in Kraljevino SHS. Slovenske katastrske slike so premalo natančne, da bi v naravi lahko določili, kolikšen del mosta je na slovenski strani, prav mogoče je celo, da je zaradi specifične postavitve kamnov nekaj metrov Avstrije tudi na »naši« strani potoka. Ostanek nekdanje trase do Dravograda pripada občini Dravograd, medtem ko je dobršen del nekdanje proge v Dravogradu še vedno del Slovenskih železnic.
Most je izključno kamnit z osnovno železno ograjo na vrhu, ki je kljub letom relativno dobro ohranjena in še vedno zelo trdna, spoji pa so narejeni z zakovicami. Skoz manjšega od obeh lokov vodi travniška pot do reke Drave nekaj metrov nižje, v njem pa se vidijo tudi vodi za odvodnjavanje s samega mostu.
Proga Dravograd – Wolfsberg, ki je bila potem 1899 na slovenski strani podaljšana skozi Hudo luknjo do Celja, na avstrijski pa vse do murske železnice v Zeltwegu, je bila postopoma ukinjena po drugi svetovni vojni. Vlak je po tem mostu zadnjič zapeljal leta 1965, potem pa so progo odstranili. Zadnji del med Šentpavlom in Labotom pa so Avstrijci podrli pred sedmimi leti. Ob gradnji nove proge Celovec – Gradec in specifiki železniškega prometa seveda razumljiva poteza.
Ampak od meje do Dravograda je ta stara železniška proga oziroma njena trasa ponekod še vedno izrazito vidna in po njej mimo hiš pridemo na centralni pomol Dravograda, imenovan Špicfeld, kjer mimo nogometnega stadiona in pokopališča pridemo do že omenjenega mostu čez reko Dravo. A tisti, ki jih zgodovina zanima in imajo raziskovalni duh, lahko na dnu pobočja, kjer se stika z reko Dravo, odkrijejo fantastično tlakovano nabrežje, ki je držalo na mestu brežino, po kateri se je proga pred davnimi leti iz Dravograda in železniške postaje Dravograd Trg spuščala proti Dravi in meji z Avstriji.
Do tja se da priti le s kanujem, a vidi se, da so v avstroogrskih časih napredek in inženirstvo jemali zelo resno.
Danes je zob časa naredil svoje. Proge več ni, spomini ugašajo, lahko pa upamo, da bomo v bližnji prihodnosti med vsemi znamenitostmi v naši občini prepoznali tehnično in zgodovinsko vrednost tudi za ta objekt, ga očistili rastja in na glavni cesti na Viču pot do tja primerno označili.
