Ob mnogih ostalih dejavnosti najbolj izstopa njegova ljubezen do knjig. Daleč naokoli ga poznajo kot bukvarja, ki zbira in ohranja pisano besedo. Toda Fajči ni samotarski knjižni molj, zabubljen med knjižne police. Nasprotno, svojo strast doživlja kot poslanstvo in jo širi med ljudi.

Fajčija obiščem v njegovi novi Bukvarni v Trgu. Ob vhodu me pozdravi kotiček z igračkami za najmlajše, za njimi pa polne police knjig. Okoli 500 metrov jih je, kar je le del Fajčijeve obsežne zbirke. Skupno ima okoli tri kilometre knjižnih polic, večina je še vedno v Bukvarni v Bukovju. Ob knjigah je še okoli 700 metrov revij in časopisov, veliko pa je tudi gramofonskih plošč in kaset.

Ko se sprehajava med knjižnimi policami, opazujem lično urejene hrbte knjig, opazim zbirko Naša beseda, pa mladinske zbirke, ob katerih je odraščala moja generacija, različne svetovne klasike in lahkotne romane, strokovno literaturo, stare knjige, ki so prestale že marsikaj in skrivajo v sebi modrost izpred desetletij. Ne morem mimo vprašanja, katera izmed njih mu je najbolj pri srcu.

»Zame imajo vse knjige enako vrednost, pa naj bo to slikanica ali pa strokovni priročnik. Nekoliko pomembnejše so letnice izdaje, stare knjige zelo spoštujem. V njih je še nepokvarjen jezik, po drugi strani pa v starih strokovnih knjigah vidimo, kako so razmišljali takratni učenjaki in se ob vseh novih spoznanjih temu tudi nasmejimo. Nekaj posebnega je tudi knjiga, ki sem jo imel pred 60 leti, pa jo zdaj spet dobim v roke. Sem pa zadovoljen vedno, kadar kdo drug najde kaj, kar je že dolgo iskal,« opisuje svoje poslanstvo Fajči. 

Desetletja življenja s knjigami so ga naučila mnogih modrosti, med drugim pa tudi relativnosti vrednosti knjige. 

»Ti trije kilometri literature tehtajo približno 50 ton in če bi to prodal na odpadu po 10 centov za kilogram, ni težko izračunati, koliko bi dobil. Lahko pa je ena sam knjiga vredna toliko. Spet pa je vrednost knjige relativna – pomembna je zaradi vsebine, nekateri pa jo napihnejo zaradi prestiža in napuha. Dejansko ceno daje knjigi njega vsebina, zakaj je komu pomembna, ali gre za leposlovje ali pa strokovno literaturo. Knjiga je učitelj. Če jo znaš brati, te zna naučiti. Pomembno pa je, da beremo iz zadovoljstva in vemo, kaj beremo. Pomembno je, da nas vsebina zanima in da jo razumemo.«

Ljubezen do knjig mu je privzgojila mama. Fajči se spominja, da je imela polno steno knjižnih polic. Žal pa je njeno življenje mnogo prezgodaj prekinila neozdravljiva bolezen, ki ji je dala le še toliko časa, da je na sinova prenesla nekaj pomembnih vrednot. 

»Ko je začutila, da se njeno življenje izteka, je naju z bratom pripravila na življenje brez nje. Privzgojila nama je številne vrednote, med drugim tudi spoštovanje in ohranjanje pisane besede. Pred smrtjo je svojo zbirko knjig dala bukvarju Praprotniku, enemu prvih koroških bukvarjev. Ko sem izvedel, da bodo šle knjige tja, sem jih nekaj skril in obdržal. Po mamini smrti sem živel pri rejnikih, ki so imeli veliko razumevanja za mojo ljubezen do knjig in so mi jih dovolili obdržati. Intenzivneje sem z zbiranjem knjig začel ob koncu osnovne šole v začetku 1960-ih. Kasneje me je poklicna pot ponesla po vsem svetu in povsod, kamor sem prišel, sem ohranjal svojo strast do knjig in branja ter nadaljeval z zbiranjem.«

Zbirka knjig, ki je z leti vse bolj rasla, ga je spremljala, kjerkoli je živel. V vsakem stanovanju si je skrbno uredil prostor za knjige, ki pa ni bil vselej primeren za takšen namen. A svoji strasti se kljub prostorski stiski in drugim oviram ni odrekel. Pred nekoliko več kot dvema desetletjema je razsežnost njegovega hobija ter poslanstvo, ki se je skrivalo v njem, prepoznal Alfonz Naberžnik, nekdanji veleposlanik v Avstriji in takratni podžupan občine Dravograd. 

»Opazil je moje težave in mi pomagal pridobiti prostore v sklopu dvorca Bukovje, sprva le manjši prostor, ko pa se je prepoznalo razsežnost mojega poslanstva, pa sem dobil nekaj sto kvadratov. Izdelal sem si police in tja preselil knjige, postopno pa sem bukvarno iz enega prostora razširil na tri. Tam je našlo dom prvih 20.000 knjig. Trenutno je tam okoli 2500 metrov knjig, v novem prostoru na Trgu 4. julija pa je še dodatnih 500 metrov. Skupaj imam tako okoli tri kilometre knjig najrazličnejših žanrov in zvrsti.«

V dveh desetletjih je Fajči svojo zbirko v Bukvarni urejal in širil ter jo dopolnjeval z drugimi dejavnostmi. Ob nedavnem dnevu žena je sokrajanke razveseljeval s cvetjem, kar je postala že njegova vsakoletna tradicija, kot tudi obeležitev slovenskega kulturnega praznika, ki je v njegovi izvedbi bolj pristna in iskrena od katerekoli uradne proslave. Rad tudi zaigra na lajno, kar je posebno doživetje za vsakega obiskovalca Trga. Njegove dejavnosti niso široko oglaševane in dajejo vtis spontanosti, a jih obiskovalec dravograjskega Trga ne more zgrešiti. Kot je Fajči sam rekel, Trg je njegova dnevna soba, njegov dom, v katerem ustvarja nadvse prijetno vzdušje. Prav zato je bil logičen naslednji korak približanje Bukvarne središču kraja in Fajčijevemu domu.

»Ko se je pojavila priložnost novega prostora, sem prosil občino, da mi omogočijo ureditev manjše bukvarne tudi tu. V dvorcu je manj dostopno in odročno, obiščejo me le ljudje, ki pridejo namensko v dvorec. V dvorcu je sicer pestro dogajanje in lepo je urejeno, za moje poslanstvo pa niso idealni pogoji. Marsikdo, ki težje hodi in nima prevoza, bukvarne v dvorcu ne more obiskati, zato je prostor v trgu na veliko primernejši lokaciji,« pojasnjuje. 

»Zdaj, ko sem približno en mesec tu, opažam precej večji obisk, veliko več je tudi izmenjav. Ljudje prinesejo stvari, ki jih ne potrebujejo več, tu se ustavijo mimoidoči, tudi družine.« 

Bukvarni se je namreč pridružila še Rumplkamra, kamor lahko ljudje prinesejo svoje stare predmete – posodo, aparate, igrače... najrazličnejše stvari, ki se skozi generacije naberejo v hišah. In kar je nekomu v napoto, bo nekdo drug v Rumplkamri našel kot dolgo iskan zaklad. Ob izmenjavah starih predmetov nastajajo tudi simpatične zgodbe. 

»Nekoč je v bukvarno prišla mamica z majhnim otrokom in izbrala sta si par knjig in igrač. Ko je otrok zrasel, je v srednješolskih letih prinesel knjige nazaj, nekaj let kasneje pa se je vrnil in vprašal, če jih lahko ponovno dobi nazaj, ker je imel že svoje otroke. To je eno izmed zadovoljstev mojega poslanstva,« z nasmehom pripoveduje Fajči.

Drobna veselja, ki jih vnaša v življenja sokrajanov, ga spodbujajo, da bi svoje poslanstvo še nekoliko nadgradil. 

»Dravograd je eden najstarejših trgov, pa je za prebivalce povsem nekoristen. Pred 40 leti ni bilo niti enega praznega lokala, zdaj pa je slika povsem drugačna. V zadnjem času se nekoliko izboljšuje in upam, da bo vsaj malo k temu prispevala tudi moja dejavnost.«

Ob tem razkrije načrt za nov projekt, ki si ga je zadal za letošnjo pomlad in poletje. 

»V prihodnjih mesecih bi rad na dvorišču za hišo uredil še prireditveni prostor za okoli 80 ljudi in organiziral različne dogodke, delavnice, igre, predstave, ki bodo namenjene najširšemu občinstvu in vsem generacijam.«

Poudarja, da se je njegova knjižna dejavnost začela kot strast, nato pa prerasla v poslanstvo, ki pa se je tudi z leti spremenilo. 

»Zadnjih 10 let se ne vidim več kot zbiratelj, pač pa je moje poslanstvo ohraniti čim več pisane besede. Pomembna mi je vsaka tiskana ali celo še ročno pisana beseda, pomembno pa mi je tudi, da knjige krožijo, da jih ljudje berejo.« 

Prav zaradi tega mu je tako pomembno, da je z novimi prostori Bukvarno približal Dravograjčanom.

»Občini in Zavodu Dravit sem hvaležen, da podpirata moje poslanstvo z omogočanjem brezplačnega najema prostora, da pa imam nižje stroške, pa sem si namestil sončno elektrarno,« mi zaupa. 

Knjige, ki jih je v vseh desetletjih zbral, podarja tistim, ki si jih želijo. Zanje ne zahteva plačila. 

»Največja nagrada mi je nasmeh babice ali otroka, ko dobi knjigo ali igračo, pa tudi, ko vidim krajane, ki sledijo mojemu zgledu in ohranjajo moje vrednote.« 

Prav tako ne dela razlik med obiskovalci svoje Bukvarne. 

»Tudi preprodajalcem z veseljem dam knjige zastonj, rečem pa jim, da če bodo prišli do večjega zaslužka, se naj spomnijo name  ali pa naj kaj podarijo v dobrodelne namene.«

Ob koncu najinega pogovora me prešine: Fajčijevo pravo poslanstvo ni ohranjanje pisane besede. Njegovo poslanstvo je osrečevati ljudi in jih naučiti najti srečo v malih stvareh.