Sicer po rodu Gorenjka je večino otroštva in mladosti preživela v Slovenj Gradcu. Z družino so se kar štirinajstkrat selili, saj je bil oče uslužbenec sodišča in so morali tja, kamor ga je služba poslala. Poletja in osnovnošolske dni v Slovenj Gradcu je Nada preživljala na tamkajšnjem kopališču in ob športnih dejavnostih. Ko je napočil čas za vpis v srednjo šolo, se je želela vpisati v gimnazijo, vendar je starše skrbelo, da se bo mlado dekle zaljubilo, preden bo po gimnaziji doštudiralo, zato so ji svetovali, naj si raje omisli srednjo šolo, ki ji bo dala poklic. Rada je delala z rokami, zato je razmišljala o poklicu, kjer so ročne spretnosti pomembne in se nazadnje odločila za zobotehnično šolo v Ljubljani. A ker so v internat sprejemali le dijake višjih letnikov, se nazadnje tudi tja ni mogla vpisati. Ni si želela postati učiteljica, saj je opazila, kako nezadovoljna je bila v tem poklicu njena sestra. Nazadnje se je odločila za vzgojiteljsko šolo. Že med šolanjem je otroke v vrtcih in šolah razveseljevala kot Dedek Mraz, s čemer je nadeljevala tudi svoja prva leta službe v Dravogradu.

V Dravograd je prišla precej po naključju. Njeno prvo delovno mesto bi moralo biti v Murski Soboti, a je ravno takrat dravograjska vzgojiteljica zbolela, zato so v Dravograd poslali Nado. 

»Saj veste, kako je, ko si mlad in prideš nekam na novo delovno mesto: malo te je strah, ne veš, kako bo... komaj sem se malo navadila, so me s šolskega inšpektorata vprašali, ali bi torej zdaj šla v Mursko Soboto, kamor sem bila prvotno razporejena, ali pa bi raje ostala tu. Nisem si želela ponovno privajati se novemu okolju, ravno ko sem se vživela v tukajšnje, pa sem rekla, da bi raje ostala v Dravogradu. In tako sem od 1. septembra 1955 ostala tu vse do upokojitve.«

Petdeseta leta so bila sicer obdobje optimizma in upanja na boljši jutri, pa tudi obdobje skromnega in težkega življenja, ko je Evropa še vedno okrevala po drugi svetovni vojni. Standard je bil povsem drugačen od današnjega. Nada se je zjutraj odpravila na vlak v Slovenj Gradcu že ob petih, čeprav se je služba začenjala šele ob osmih. Avtobusa takrat ni bilo. 

»Ko sem se pripeljala v Dravograd, sem prišla v vrtec, ki je bil takrat v stari šoli. Imeli smo le en prostor, ki je bil silno skromno opremljen, v njem pa je bila gasilska klop. Ko sem zjutraj prišla v službo, sem se najprej ulegla na klop in dala noge nanjo, ker so po prostoru tekale miši, jaz pa sem se jih bala. Komaj sem čakala, da bo ura osem in bodo prišli otroci, saj je njihov vrvež pregnal miši.«

Otrok v vrtcu nikoli ni manjkalo, nikoli ni bilo nobenega dvoma o tem, ali jih bo dovolj za vrtec. Veliko družin je imelo po tri otroke ali celo več. Življenje v vrtcu pa je bilo precej drugačno kot danes. Vsi otroci so bili skupaj v eni skupini, igrač ni bilo veliko, vzgojiteljica pa je bila bolj ali manj sama za vse, tehničnega osebja je bilo malo.

»V vrtcu takrat še nismo imeli kuharic, zato so si otroci nosili s sabo malico. Ponavadi kakšno jabolko ali kos kruha, žemlja je bila že razkošje. Sama sem si hodila po sendviče h Kajzerju, vendar le pol meseca, po 15. namreč nisem več imela denarja.«

Igrač je bilo malo, igre pa veliko. Otroška domišljija ne pozna meja, če jo znamo pravilno spodbuditi in tovarišica Nada je to znala.

»Nekoč smo šli z otroki v gozd, posebej živahnega fantka sem morala držati za roko, imel pa je navado brskati po žepih moje halje in to je naredil tudi tokrat,« pripoveduje o eni izmed zabavnih prigod. 

»V žepu je našel nek star bonbon in vprašal, če ga lahko poje. Hitro sem se spomnila in rekla, da bomo s tem bonbonom napravili nekaj posebnega. Šli smo v Mravljakov gozd in tam izkopali luknjo ter posadili bonbon. Rekla sem jim, da bo zdaj tu zraslo veliko drevo, na katerem bodo zrasli bonboni, ki jih bomo lahko vsi jedli. Mesto smo označili s količkom in hodili gledat, kdaj bo drevo zraslo. Čez čas sem jih usmerila k nekemu bližnjemu grmičku. Nekoč si lahko otroke marsikaj naplahtal, danes pa ti ne bo nihče ničesar verjel kar tako.«

V Dravogradu pa je ni čakala le služba, pač pa tudi ljubezen. Pred stavbo stare šole, v kateri je bil vrtec, so radi sedeli mladi dravograjski fantje, ki so vedno, ko se je bližal september, z zanimanjem pričakovali, ali bo prišla kakšna nova učiteljica ali vzgojiteljica in kakšna bo. Šalili so se tudi o tem, katerega izmed njih si bo novinka izbrala. In med temi fanti je bil tudi Nadin bodoči mož Franc. Leto dni kasneje sta se poročila.

Seveda sta si želela otrok, a tu jima usoda ni bila naklonjena. Dve leti po poroki je Nado doletelo posebej težko obdobje. Njen težko pričakovani prvorojenec se je rodil mrtev. V letih, ki so sledila, sta si z možem prizadevala zanositi, a brez uspeha. Zdravniki so Nado bodrili, naj ne obupa, naj se le sprosti in počaka, prej ali slej jima bo že uspelo. A to se ni zgodilo. Sčasoma sta se sprijaznila, da bioloških otrok ne bosta imela, zato sta se odločila za posvojitev. S pomočjo dravograjske socialne delavke sta začela iskati otroka. Takrat se jima je končno nasmehnila sreča. Iz mariborske bolnišnice so jima sporočili, da je pri njih rodilo mlado dekle, ki nikakor ne more obržati svoje novorojene punčke. Nada in Franc sta se nemudoma odločila, da dojenčico sprejmeta v svoj dom. Začelo se je obdobje družinske sreče, ki se je kmalu še povečala. Še preden je punčka upihnila prvo svečko, se je oglasila njena biološka mamica in zaupala Nadi, da je spet noseča in bo kmalu rodila. Prosila jo je, če bi posvojila tudi tega dojenčka. Ker sta si zakonca Kanduč želela veliko družino, nista oklevala. Odpravila sta se v mariborski otroški dom, kjer ju je že čakal njun fantek. 

»Vedno sva si želela več otrok podobne starosti, da jim ne bi bilo dolgčas,« pove Nada. In ker pravijo, da takrat, ko si nekaj zares želiš, usoda usmeri vse moči v to, da se ti želja izpolni, se kje tako zgodilo tudi tu.

Ko sta z možem pripeljala domov še fantka, je bila Nada že nekaj tednov noseča, vendar je bila prepričana, da se tudi ta nosečnost, kot že tri pred njo, ne bo srečno končala. Motila se je. Čez nekaj mesecev se je njihova družina povečala za še enega člana. Danes se sicer tistih dni spominja tudi s kančkom grenkobe. Marsikdo, celo izobraženi ljudje, je kdaj izrazil nerazumevanje tega, da je posvojila tuje otroke. Ko se je proti koncu nosečnosti sprehajala skozi Dravograd in držala za roko malčka ter potiskala voziček z dojenčkom, so jo nekateri sokrajani spraševali, ali bo zdaj doječka poslala nazaj, ko bo rodila svojega. Toda to ni skalilo sreče Kandučevih in spomin na družinsko veselje Nadi še danes prikliče nasmeh na obraz, ogreje pa srce tudi vsakomur, ki posluša njeno pripoved.

Kot se je povečala Nadina družina doma, se je povečala tudi njena druga družina, vrtec. Iz ene same skromne igralnice v stari šoli se je vrtec kmalu preselil na lokacijo nad Zdravstveni dom, kjer so bili pogoji nekoliko boljši, a tudi tam je bila tovarišica Nada s svojimi malčki le začasno. Stavba je bila predvidena za rušenje, vrtec pa se je nato preselil v blok na Mariborski cesti in čakal, da bo zgrajena nova stavba, ki smo jo kasneje obiskovali mnogi, ki beremo te vrstice in kjer je vrtec še danes. Novi prostori so bili nujni tudi zato, ker se je v vrtec vpisovalo vse več otrok. Ko je vrtec postal samostojna organizacija in ne več le oddelek pod okriljem šole, je Nada prevzela tudi naloge ravnateljice. Njeno delo ni bilo več le skrb za skupino otrok v družbi ene same pomočnice, pač pa je bdela nad delom celotnega kolektiva in spretno reševala najrazličnejše težave tako med zaposlenimi, kot tudi med otroki.

Ljubezen do otrok ji je pomagala razviti številne inovativne pristope k pedagoškemu delu, ki so bili kdaj tudi pred svojim časom.

»Šolska inšpektorica je ob enem svojih obiskov opazila, da so risbice mojih otrok drugačne, otroci so znali narisati ljudi v gibanju, ne zgolj glavo, trebuh in ravne okončine, kot je to običajno. Sama sem se domiuslila tega, da smo z otroki najprej gubali papir, da so otroci na tridimenzionalen način preizkusili in nato videli, kako bo izgledal narisan človek. Ko sem inšektorici to pojasnila, me je oštela, češ, da mora otrok sam narisati kot ve in zna, ne pa da ga naučimo.«

A otrokom je bil njen izviren način dela všeč in še danes jo mnogi nekdanji varovanci pozdravljajo z »lupčki pupčki«, njenim znamenitim pozdravom, ki jih je razveseljeval v njihovem najnežnejšem obdobju.

Tovarišica Nada se je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja upokojila, vendar je v dravograjski predšolski vzgoji pustila velik pečat, tako pri otrocih, ki imajo nekateri danes že sami vnuke, kot tudi pri sami organizaciji. Nikoli se ni povsem poslovila od vrtca, še danes spremlja aktualno dogajanje v prosveti in opaža, da se je v vseh teh letih marsikaj spremenilo, nekaj na boljše, nekaj pa tudi na slabše. Standard je danes znatno boljši, kot je bil v revnih povojnih letih, po drugi strani pa je zaupanje in spoštovanje staršev do vzgojiteljic precej manjše. Otroci nekoč niso imeli tolikšnega obilja igrač, a so se bolj igrali drug z drugim, več je bilo pristnega stika med njimi. Velika sprememba v vzgoji in izobraževanju so tudi fantje, ki se odločajo za poklic vzgojitelja, kar se ji zdi prav, saj so fantje dobri vzgojitelji. Velik napredek je dravograjska predšolska vzgoja doživela tudi z novim šentjanškim vrtcem Kronica, za katerega mi pove, da je menda drugi najlepši vrtec v Sloveniji. Z zanimanjem pričakuje tudi bodoči vrtec, ki se bo zgradil v nastajajočem naselju na Špicfeldu. Nepredstavljiv preskok od skromne sobice z mišjimi stanovalci sredi 1950-ih.

Svoje dneve v pokoju Nada preživlja aktivno. Vsak mesec se udeleži srečanja vrtčevih upokojenk. Še vedno se ukvarja s športom, ki je njena velika strast že vse življenje in mu tudi pripisuje zasluge za svojo čilost. Športu in druženju s prijatelji v soseski, v Društvu upokojencev in v društvu Polžki. Kljub vsem tegobam, ki so jo skozi leta doletele, pa je ohranila optimizem in veselje do življenja, ki se ga med klepetom z njo človek takoj naleze.