Sanjo pravzaprav vsi poznate, le da bolj pod  njenim dekliškim priimkom Vožič. V Dravogradu ste jo lahko srečevali povsod, od gasilcev do ženskega nogometa. Je zelo zanimiva sogovornica, precej klepetava, zaradi  narave svojega dela, ko govori v radijski eter, pa zelo dobro skriva svoj materni koroški jezik, a ji tu in tam vseeno uide kakšen prepoznaven ton, da se ve, da je »od gra«. 

S Sanjo, energično 33-letnico, sva se srečala kar v njeni službi, na Radiu 1 80s po koncu njene službe, ko vodi dopoldanski del programa do zgodnjega popoldneva. Njena zgodba pa se začne z enim naključjem. 

Kot rokerici po duši ji je že v srednji šoli padel v oči njen bodoči mož Samo. Za dolgolasega mladeniča, tudi brata njenega sošolca Jakata, pri njej ni bilo konkurence. A kaj, ko on nje sploh ni poznal. Po gimnaziji se je vpisala na AGRFT, vendar ni bila sprejeta, zato jo je pot vodila v druge vode, celo v vojski je bila, delala je na Leku. Pred 12 leti se je zgodilo - z očetom Jožetom sta šla na nogometno tekmo v Ljubljano in med drugim polčasom se je izmuznila s tribun in šla na kavo s Samom. Njen bodoči mož je že nekaj časa študiral v Ljubljani, danes je gradbeni inženir in velik strokovnjak na svojem področju. 

No, po kavi se je z očetom vrnila domov v Dravograd, amorjeva puščica pa je bila tako velika, da je Samo že čez dva dni ob dveh ponoči prišel ponjo v Dravograd in jo odpeljal v Ljubljano, kot princeso na njegov grad in ni več nikoli šla domov, le še tu in tam po kako stvar, da se je preselila.

 Pri njej sta bila radio in gledališče življenjski cilj. Že kot 8-letna punčka je imela svoj radio kasetofon, na katerega je snemala glasbo s Koroškega radia in z mikrofonom napovedovala program.

»Ko bom velika, bom delala na radiu ali pa v gledališču.«

Kar tri leta ji sreča na fakulteti ni bila naklonjena, zato se je poskusila na drugih fakultetah, ki pa niso bile zanjo. Delala je druge reči, celo računovodkinja je bila, potem pa je zanosila, dve leti po po rojstvu sina Gabra je delala kot natakarica v Pizzeriji Olivi v Ljubljani, najprej za šankom, potem je postala desna roka direktorja, dokler nekega večera ni prišla domov povsem izmučena in se vprašala, kaj se je zgodilo z njenimi sanjami. Naslednje jutro je šla do svojega šefa in dala odpoved. 

»Če hočem, da mi uspe, moram hišo porušiti do temeljev, ne morem na strehi graditi še ene hiše. Takrat so mi vsi rekli, če je z njo vse v redu, pustiti dobro službo... Dobro službo imaš, kaj če te ne bodo vzeli? Ampak jaz sem vedela, da mi bo uspelo, to je moja pot, to so moje sanje.«

Ko je prišla domov, se je usedla za računalnik in šele takrat napisala par prošenj in poslala par posnetkov, na primer ko je brala sinu Muco Copatarico in pri tem spreminjala glasove kot pri sinhronizaciji. Eno elektronsko sporočilo je poslala Leou Oblaku na Radio 1 in na koncu pripisala: »Vesolje mi je sporočilo, da me potrebujete«. V roku petih minut je dobila klic z vabilom na avdicijo naslednji dan in tako se je začelo, zdaj je na radiu.

»To je bilo v trenutku, čez noč, najboljša odločitev v mojem življenju. Vse imam, kar rabijo za tako delo.«

Najprej je zbirala in brala prometna poročila, se s tem učila artikuliranega govora, nabirala kilometrino. Za tem je dobila vodenje  večernega programa na Radiu 2, kjer se je učila drugih veščin, od pisanja programa do mešanja posnetkov. Potem je šlo hitreje, nadomeščala je druge glavne voditelje, dobila je jutranji program na Radiu 2 in ko se je ta radio transformiral v novega, kjer vrtijo glasbo osemdesetih, je prevzela vodenje od desetih od treh. 

»Delam s sovoditeljema Matjažem Lovšetom in Igorjem Kukovcem, oba sta doktorja za glasbo, to je zame ogromna čast in tudi odgovornost.«

Novi radio je za zdaj dobro sprejet. Sanja je sicer 80-ta špricala, bila je narejena, kot sama pravi, na koncu tega obdobja in nekaj tega duha ima.

Lani sta z možem na Kodeljevem kupila tudi stanovanje in pravi, da sta zdaj soseda Jurija Součka. Od nekdaj je želela čutiti mestni utrip. Kaj pa ima Ljubljana, česar Dravograd nima?

»Meni bo Dravograd vedno v srcu. Premalokrat sem tu, vikende uporabim za regeneracijo, saj radio ni služba, ampak način življenja. Posvetim se družini, zdaj imamo še kužka. Dravograd bo vedno moj dom, Ljubljano pa sem sprejela za novi dom.«

Dajva se spomnit naslova za tvojo zgodbo ...

»Že vem, bivša kadrovnica Sara mi je ob podpisu pogodbe lepo povedala - z eno nogo pojdi do neba, pleši, počni, kar hočeš, druga pa naj bo trdno na tleh. Tega se držim. Nikoli ne želim leteti visoko.«

Sanjo sem vprašal globoko filozofsko vprašanje - nekoč, nekje, ko pride čas, kje želiš biti pokopana, v Ljubljani, v Dravogradu?

»Uf, dobro vprašanje. Mislim, da tam, kjer je moja družina. Kje pa je to, pa mi je čisto vseeno.«

Med pogovorom je mimo priletel Borut Andrejaš, njen »radijski očka«, šef prometnih informacij, pri njem je začela delati na radiu. Za Sanjo je povedal, da je bila pri njem na avdiciji, da ima še vedno močan koroški naglas in sta delala veliko bralnih vaj, da sta to omilila. Očitno ne povsem, ker ko Sanjo slišite na radiu, tu in tam naša samostojna voditeljica še vedno zapoje v melodiji našega koroškega jezika. 

»Sanja je ena taka enciklopedija znanja, ne samo glasbenega. Je vsevedna, o vsaki stvari nekaj ve, kar poudari ta njen intelekt in širino, ni je težko učiti, lahko ji poveš kritiko in jo bo sprejela,« jo je pohvalil Borut.

»Zelo dobro sprejemam kritiko. Vsaka kritika, pozitivna, negativna, je dobra za tvojo osebno rast. Ne pridem domov v solzah in tulim, da ne grem več tja,« pravi Sanja. V medijskem svetu, kjer je na prvem mestu zvezdništvo, to ni pogosta lastnost. Kar nekaj jih je, ki so visoko leteli in še nižje padli, tudi v tej medijski hiši, pravita Sanja in Borut.

Sanja pravi, da ne smem pozabiti omeniti, da pozna Bryana Adamsa. Enkrat so o njem debatirali na radiu in Sanja mu je pisala na socialnih omrežjih. Naslednji dan je šokirala kolege s kratkim posnetkom, za katerega ga je prosila in v njem Bryan Adams pozdravi poslušalce njihovega radia. Našo Sanjo lahko slišite vsak dan med tednom, ko razpreda in govori o glasbi, ki je zaznamovala vse, ki smo oboževali osemdeseta in se prepričate, kako dobro ji gre v njeni sanjski vlogi.