Na začetku je bila samo skica, načečkana na praznem belem papirju, na katerem so se počasi polnile ideje za prazne, brez življenja, monotone stene.
Po tavanju po hodnikih se lahko opazi tu in tam kakšna umetnina otrok ali učiteljic. V misli se mi je zataknila ideja, kako polepšati te prazne stene in jim povrniti življenje in pozornost otrok. Želela sem vključiti otroke, tako najmlajše kot tudi najstarejše, da bi se med sprehajanjem po hodniku ustavili in si vzeli nekaj časa zase in svoje medvrstniške odnose. Najprej so nastajale preproste dekoracije na hodniku, ki so takoj pritegnile pozornost mimoidočih. Kasneje sem želela vključiti in aktivirati učence in tako je nastal igralni kotiček, uganka tedna, BeReal, Kaj bi raje? Katero čustvo si?, moj seznam želja in še mnogo drugih idej, ki bodo v naslednjih mesecih še krasili šolske hodnike, ki so sedaj dobili novo podobo.
Da pa vloženo delo ni zaman, se opazi na nasmehih in pogledih otrok, ki vsak dan doprinesejo k temu, da so aktivni kotički po hodnikih živi in vredni izdelovanja ter vsega vloženega truda.