Srečka obiščem v njegovem ateljeju, v hiši sredi dravograjskega trga, v kateri je tudi odraščal. Ko vstopim v prostor, me pozdravi ogromen opus slik, nekatere so obešene na stene, še veliko več pa jih prislonjenih ob steno čaka na takšno ali drugačno priložnost, da se predstavijo javnosti, pa naj bo to na razstavi ali v domu bodočega novega lastnika. Nekaj mi daje slutiti, da je vse to le delček vseh Srečkovih slikarskih del in ne motim se. Čeprav je moje poznavanje likovne umetnosti zelo osnovno, pa moje laične oči vseeno prepoznajo, da je slike, ki me obkrožajo, ustvarila nadarjena roka, ki je svoj talent tudi skrbno negovala s pomočjo strokovnega vodstva uveljavljenih mentorjev. Tudi tokrat imam prav, kot izvem kasneje. In izkaže se, da je Srečka likovno ustvarjanje spremljalo že od samega začetka. 

Ljubezen do risanja je odkril že v predšolskem obdobju. Ker je bila njegova mama po poklicu babica, je bila veliko na terenu, zato je bil skupaj z bratom in sestrama bolj ali manj prepuščen sam sebi, bil je neke vrste otrok ulice, ali bolje, otrok trga. Hodil pa je tudi v vrtec. 

»Tam smo imeli šolsko tablo in krede, pa me je tovarišica povabila, da sem vsak teden nekaj narisal na tablo, čez en teden pa sem risbo zbrisal in narisal nekaj novega. To mi je bilo v veliko veselje in sem komaj čakal ponedeljek, da sem lahko spet kaj narisal,« se spominja svojih prvih risarskih podvigov. 

Sicer pa je dneve preživljal podobno, kot večina otrok v povojnih letih v Dravogradu, čas si je krajšal z igranjem nogometa in pozimi s smučanjem. Ko je napočil čas za nadaljnje šolanje, se je vpisal v nižjo gimnazijo. 

»Čeprav nisem bil ravno najbolj prizadeven učenec, sem se vpisal v šolo, kamor je šel moj prijatelj Peter Praper. Tam smo imeli učitelja Darinka Plevnika, ki je prepoznal mojo ljubezen do risanja in ocenil tudi, da sem za to nadarjen. Želel je, da bi se vpisal v kakšno šolo v tej smeri, vendar sem vedel, da to ne bo mogoče. Štirje otroci smo bili namreč sami z mamo, očeta sem izgubil, ko sem bil star leto in pol. Obe sestri sta kmalu po vojni zboleli za otroško paralizo, zato je mama želela, da bi se z bratom čimprej izučila kakšnega poklica in se zaposlila. Učitelj Plevnik je vseeno obiskal mojo mamo in jo poskušal prepričati, naj mi omogoči, da bi se usmeril v poklic, kjer bi lahko razvijal svoj talent, a ko mu je mama pojasnila situacijo, je razumel, da nam je res težko in da je pot, ki me čaka, pravzaprav edina izbira.«

Srečko se je tako izučil za ključavničarja, šolo je končal z lepimi ocenami in se takoj zaposlil v orodjarni v Železarni, kjer so delo dobili le zares spretni delavci. Tam je ostal do služenja vojaškega roka, ko pa se je vrnil iz vojske so ga skupaj s sodelavcem prosili, da bi honorarno po službi vodila nek skupni projekt z Monterjem. 

»Ravno takrat je imel Monter razpis za delo v Holandiji. Poznal sem že nekaj malega holandsko slikarstvo, zato me je mikalo, da bi šel. Skrbelo me je le, ker je bilo z razpisom zahtevanih pet let delovne prakse, toliko pa še nisem imel. Ko sem se s tem obrnil na direktorja Kavtičnika, je pojasnil, da to ne bo težava, da je ta pogoj le zaradi gotovosti, da se izognejo slabim delavcem, naju pa že poznajo, da znava delati. In tako sva s kolegom dala odpoved v Železarni in šla z Monterjem v Holandijo. Tam sem komaj čakal vikende, da sem lahko obiskoval galerije in muzeje, to mi je bilo v veliko veselje.«

Čeprav ga je poklicna pot zanesla v druge vode, so doma vedeli za njegovo ljubezen do umetnosti in jo tudi podpirali. Za 20. rojstni dan mu je brat podaril posebno darilo – knjigo o slikarstvu. Ponjo je moral v Zagreb, saj je v Sloveniji ni bilo mogoče kupiti, pa tudi v Zagrebu so imeli le nemško knjigo. V času njegovega dela v tujini je mama knjigo posodila takrat šele vzhajajočemu slikarju Jožetu Krambergerju. 

»Ko sem se vrnil iz Holandije, knjige nisem takoj potreboval, saj sem imel polne roke dela. Z ženo sva se poročila, kmalu sva dobila otroka, začela graditi prizidek, obnavljala stanovanje pri mami in za slikarstvo ni bilo časa.«

Po nekaj letih pa je usoda hotela, da se slikarstvo vrne v njegovo življenje. Z družino so preživljali počitnice v obmorskem turističnem kraju, kjer so ob obali slikarji portretirali turiste. 

»Žena je želela dati naslikati sinova, pa sem ji svetoval, h kateremu slikarju naj ju pelje. Naslednji dan je peljala mlajšega sina in ko je prišla nazaj, mi je pokazala sliko. Ko sem jo pogledal, sem vprašal, zakaj ni šla k tistemu, ki sem ga priporočal. Začudila se je, kako vem. Pa sem ji povedal, da sem videl, kak način slikanja ima, da obvlada, ta ga pa ni dobro naslikal, sin si na portretu ni bil niti podoben. Žena se je strinjala in rekla, da starejšega sploh ne bo peljala k njemu. Predlagal sem, da ju kar jaz naslikam, žena pa se je temu smejala, saj sploh ni vedela za moje veselje do slikanja in talent.«

Po počitnicah se je Srečko naposled odločil: spet se bo posvetil svoji dolgoletni ljubezni. Odpravil se je k Jožetu Krambergerju, takrat že uveljavljenemu slikarju, da bi ga prosil za kakšen nasvet. Pa tudi, da bi ga spomnil na posojeno knjigo. 

»Povedal sem mu, da rišem risbe, da pa bi potreboval kakšen njegov nasvet za delo z barvami, saj tega nisem bil vešč. Prosil sem ga tudi, da mi vrne knjigo, ki je sicer zadnja leta nisem potreboval, bi si pa zdaj malo prebral, če bom začel slikati. Predlagal mi je, naj si kupim platna, da se jih ne splača več delati sam, svetoval mi je o mešanju barv in mi rekel, naj si izberem delo kakšnega akademskega slikarja, predlagal mi je, naj vzamem kakšen koledar, ki jih ob koncu leta izda Železarna, saj so tam pogosto kakšne lepe slike. Izbrano delo naj nato poskusim čim bolj natančno preslikati, ko bom kaj naslikal, pa naj mu pokažem svoje izdelke.«

Srečko je upošteval prijateljev nasvet. Prelistal je koledar Železarne, na katerem so bila natisnjena dela akademskega slikarja Jake Torkarja. Izbral je eno izmed njegovih krajin in se lotil natančnega preslikavanja. Uspešno opravljena naloga mu je dala pogum in veselje, da se je lotil naslednje slike, tokrat avtorske. Odločil se je za tihožitje. 

»Na mizo sem si postavil harmoniko, klarinet in klobuk ter zabičal ženi in otrokom, naj se ničesar ne dotikajo, ker ne bom znal nazaj postaviti, kot je bilo. Tako je bila zadeva postavljena kar cel mesec, sem pa vsak prost trenutek namenil slikanju – vsak dan, ko sem prišel iz službe, sem se lotil slike. To je bila moja druga slika. Nato sem naslikal še sina in nazadnje še dvorec Robindvor. Tik preden so ga podrli, sem še naredil skico, potem pa sem po skici naslikal še sliko.« 

Tako so nastale njegove prve tri oljne slike, ki so zaznamovale nekakšen uraden začetek njegove slikarske poti in začrtale smernice njegove prihodnje kariere.  

»Ko sem naslikal prve slike, sem povabil Krambergerja, da jih pride pogledat. Sedeva in se pogovarjava, slike so bile na steni, on jih gleda, pa nič ne reče. Ko se je obisk že bližal koncu, je rekel, naj prinesem slike, da jih pogleda, ker bo moral iti, da ne bo zamudil avtobusa. Pa sem mu pokazal, da so to te tri, ki so na steni. Začudil se je, da so moje, saj je mislil, da sem jih nekje kupil. Jože je bil kar tiho, zato sem  ga vprašal, kako torej, ali ima smisel, da nadaljujem. Pa je rekel, da vidi, da imam talent, saj sem zelo hitro dosegel nivo, ki ga drugi šele po več letih truda.«

Njegovo strast do likovne umetnosti so opazili tudi sodelavci v Železarni, saj je večkrat kar mimogrede narisal kakšno karikaturo. Eden izmed sodelavcev ga je povabil, naj se včlani v Društvo koroških likovnikov, ki je bilo ustanovljeno nekaj let poprej. Opozoril pa ga je, da mora s sabo prinesti tudi že kakšno delo, ki ga lahko pokaže. Dodal je še, da trikrat letno priredijo društveno razstavo, kjer likovni kritik dr. Cene Avguštin s strogim očesom oceni izdelke, ali so primerni za razstavo. 

»Tako sem se leta 1981 vpisal v društvo in s sabo prinesel svoje prve tri slike. Ko je dr. Avguštin opazoval naše izdelke, sem se kar malo potuhnil in v strahu čakal, kaj bo rekel o mojih slikah. Ko je prišel do njih in vprašal, čigave so, sem priznal. Vprašal me je, kje stoji ta dvorec, ki sem ga naslikal in pojasnil sem, da ga ni več, da pa sem ga še pred rušenjem uspel skicirati. Rekel je, da je to dokument časa in da bo sliko dal na republiško razstavo. Vsi so ostrmeli, saj sem bil prvič zraven, pa že to.«

Po uspešnem vstopu v društvo in takojšnjem sodelovanju na republiški razstavi ga je naslednje leto predsednik društva vključil tudi v železarsko likovno kolonijo na Jesenicah, kjer je bil mentor prav Jaka Torkar, avtor slike, s pomočjo katere se je Srečko učil dela z barvami. Ob prihodu na Jesenice je takoj opazil, da so ostali udeleženci že prekaljeni slikarski mački. 

»S sabo sem sicer vzel oljne barve, a ko sem prišel tja, sem videl, kako oni spretno vihtijo čopiče, zato sem se odločil, da se bom raje kar lotil risbe, ki jo obvladam. Tam je bila neka kovačija in odločil sem se, da jo narišem. Ko smo ob koncu kolonije razstavili svoje slike, je tudi Torkar prav za moje risbe vprašal, čigave so. Tokrat sem se že pogumneje oglasil, da so moje in vprašal, ali je kaj zelo narobe z njimi. Povedal je, da ne, pač pa da se bova čisto na koncu pogovorila. Potem je šel do vsakega udeleženca posebej in jim povedal, kaj delajo narobe. Enemu izmed njih je prav na mojih risbi pokazal, kako mora izgledati perspektiva. Ko je prišel do mene, sva sedla za mizo in mi povedal, da je študiral risbo pri Božidarju Jakcu in bil prvi odličnjak pri njem, zato mu je moja risba takoj padla v oči, ker je prepoznal, da je dobra in da obvladam arhitekturo. Zmotilo ga je le drevo v ospredju, ki ni bilo tako natančno. Pogosto sem se namreč podrobneje posvetil glavnemu motivu, ostalo pa zanemaril, to napako sem napravil še kdaj kasneje. Torkar me je opozoril, da je vse, kar je na sliki, enako pomembno in mora biti natančno narejeno. Tudi drevo ima svoj karakter in mora imeti svoje poteze, če je jablana, hruška, češnja, smreka ... Ob koncu kolonije sem mu še povedal, da je bila prva oljnata slika, s katero sem se naučil kombiniranja barv, preslikava njegove. Pokazal sem mu fotografijo slike in nad mojim izdelkom je bil navdušen.« 

Sledile so kolonije in izobraževanja, stkala so se številna prijateljstva, ki so botrovala novim sodelovanjem. 

»Začeli so me vabiti na različne kolonije, bilo jih je tudi po več na leto. K sreči so bili v službi razumevajoči in mi je šef omogočil, da sem se jih lahko udeležil. Ko je se je pojavila priložnost za upokojitev, nisem okleval. Čeprav sem imel rad svojo službo, sem se veselil, da se bom lahko povsem posvetil slikanju in risanju.« Približno hkrati pa se je pojavila tudi povsem nova priložnost. 

Znanstva, ki so se skozi mnoge likovne kolonije stkala v dobra prijateljstva, so bila osnova za povsem novo obliko sodelovanja. Slikar Marjan Miklavec iz Sežane je po vzoru skupin, kakršne je srečal v Avstraliji, želel ustanoviti potujočo likovno skupino. Pritegnil je še nekaj kolegov umetnikov, med njimi tudi Srečka. Skupaj so osnovali skupino Art Femips, ki so jo poimenovali z akronimom iz začetnic svojih imen. Poleg ustanovitelja in našega Srečka so skupino sestavljali še Ivo Kolar iz Topolšice, Pavel Ščurk iz Ljubljane in Edi Sever iz Škofje Loke. Poleg ljubezni do likovne umetnosti jih je družilo tudi to, da so velik del svojega aktivnega življenjskega obdobja namenili službam na drugih področjih, vseskozi pa negovali svojo strast. Po upokojitvi za ustvarjanje ni bilo več ovir in tako so z Marjanovim kombijem prepotovali praktično vso Evropo ter bili ne le edinstvena potujoča slikarska kolonija, kakršne ni nikjer na Stari celini, pač pa tudi ambasadorji naše dežele. Njihov prispevek so prepoznali tudi na državnem nivoju in leta 2019 jim je Javni sklad Repubike Slovenije za kulturne dejavnosti podelil srebrno plaketo za dolgoletno delo na področju likovnega ustvarjanja.

Danes skupina Art Femips v nekdanji obliki ne deluje več. Trije člani, med njimi tudi ustanovitelj, so žal že pokojni, preostali trije pa so sklenili, da bodo ustvarjali pretežno v domačih krajih. Vseeno Srečko ostaja aktiven. Že pred tremi desetletji je bil pobudnik likovne kolonije v Dravogradu, kjer vsako leto sodeluje kot organizator, tudi letos se že pripravlja na vsako letno srečanje s kolegi umetniki v svojem domačem kraju. Nikoli tudi ne zavrne sodelovanja s humanitarnimi organizacijami.

Skoz leta ustvarjanja in razvijanja svojega talenta ob strokovnem vodstvu se je Srečko uveljavil predvsem kot krajinar. Čeprav ustvarja tudi tihožitja in portrete, mu je narava najbližja. 

»Narava je nekaj edinstvenega, preseneča na vsakem koraku in vedno je nekaj drugega, nenehno se spreminja.« 

Nadvse rad uprizarja prizore iz narave svojega okolja, z njimi je denimo opremil dvorec Bukovje, ne izpusti pa nobene priložnosti, da naslika ali nariše čudovite prizore krajev, ki jih obišče. Zlasti planine, ki jih je v svojih holandskih letih najbolj pogrešal. Ljubezen do gora ga je pred leti ponesla tudi na Mont Blanc in še danes rad preživlja čas v gorah. 

Svoje delo sicer deli na realizem, ki je nekoliko bolj priljubljen pri občinstvu in obiskovalcih razstav, pa na abstraktno slikarstvo, h kateremu ga spodbuja stroka in za katerega priznava, da je zahtevnejše od slikanja realističnega portreta ali upodobitve kakšne domačije.

Ob koncu mojega obiska mi razkaže še svoj podstrešni atelje, v katerem ustvarja. Do tja se povzpneva po stopnišču, kjer so stene dobesedno prekrite z najrazličnejšimi deli, ki so mu jih podarili prijatelji umetniki, na vrhu stopnic pa naju pozdravijo že znane prve tri slike, ki jih je naslikal pred več kot štirimi desetletji: tihožitje s harmoniko, sinov portret in dvorec Robindvor. V ateljeju naju pričakajo dela v nastajanju in priložnost imam videti umetnika pri delu. 

Preden se posloviva, mi podari še enega svojih čudovitih akvarelov, ki je zame ne le spomin na prijetno popoldne in izjemnega umetnika ter človeka, pač pa tudi simbol predanosti svojemu cilju in vztrajnosti na svoji poti. Kar pa je zlata vredna popotnica.