Že ob prvem srečanju z Luko in njegovo družino opazim, da je svojo pozitivno naravnanost podedoval od staršev. Petro Dravograjčani poznajo kot frizerko in lastnico salona z dolgoletno tradicijo – pri njeni mami in babici so se frizirale celotne generacije prebivalcev našega mesteca. Stranke pa je ne cenijo le zaradi spretnih rok, pač pa tudi zaradi nalezljivega nasmeha in pozitivne energije. A že v njenih zgodnjih dvajsetih letih jo je življenje postavilo pred preizkušnjo. Sin Luka se je rodil kot nedonošenček, po nekaj mesecih pa so zdravniki postavili diagnozo: Downov sindrom. Petra in njen mož Marko sta se s težko novico, ki bi marsikomu spodnesla tla pod nogami, spoprijela trezno in premišljeno. Povezala sta se z drugimi starši, ki so prestajali podobne situacije, ter sinu omogočila vse potrebne terapije. Luka je s pomočjo staršev in strokovnih delavcev napredoval in se sčasoma vpisal v Tretjo OŠ Slovenj Gradec. Pred osmimi leti pa je pri štirinajstih odkril nekaj, kar mu je spremenilo življenje in ga usmerilo na pot, kjer je danes.

Mali Luka se je osnov plavanja sicer naučil podobno kot večina malčkov, na morju s starši, a se je zelo bal vode. Starša sta vedela, da bi mu karkšenkoli šport koristil, sam si je nadvse želel trenirati judo, a na Koroškem za to ni bilo priložnosti. V vseh športnih društvih in klubih bi namreč moral s seboj imeti spremljevalca. Nato pa so naleteli na športni klub Delfinčki v Velenju, ki je namenjen prav osebam s posebnimi potrebami in ima za to usposobljene trenerje. Tam je že treniral Lukov prijatelj Alen.

»Odločili smo se, da bomo poskusili tam. Luka je hitro premagal strah pred vodo in tudi usvojil tehnike plavanja,« pripoveduje mama Petra. 

»Trenerka Katarina Praznik je prepoznala, da je nadarjen za ta šport in že kmalu se je začel udeleževati tekmovanj.« 

Prvo večje tekmovanje je bilo Evropsko prvenstvo v Parizu, sledilo pa jih je še več.

»Bil sem že v Parizu, na Češkem in v Italiji, tja grem letos spet. Lani sem bil tudi na Svetovnem prvenstvu za osebe z Downovim sindromom na Portugalskem, ki bo letos v Italiji,« pripoveduje in pove, da se je s slovensko reprezentanco udeležil tudi Specialnih olimpijskih iger v Berlinu, kjer je ponosno dvignil tudi zastavo Dravograda. 

Čeprav je plavanje šport posameznikov, so velenjski Delfinčki ekipa. Podpirajo se, veselijo se uspehov drug drugega, če zmaga eden, je skoraj tako, kot bi zmagali vsi. Uspeh privoščijo prav vsakomur. Luka si je v svoji karieri priplaval že lepo število medalj in pove, da mu bo oče izdelal vitrino, kamor jih bo lahko shranil in razstavil. Večkrat je že prejel naziv Športnik leta, letos pa mu je Občina Dravograd podelila posebno priznanje za izjemne športne dosežke. Kot eno najlepših doživetij pa Luka opisuje sprejem, ki so mu ga pripravili v domačem Šentjanžu ob vrnitvi s Portugalske in je bil zanj ganljivo presenečenje, ki mu še vedno prikliče solze sreče v oči.

Treningi trikrat tedensko so za družino naporni in zahtevajo tudi precej odrekanja, a z dobro organizacijo je mogoče marsikaj. 

»Mama me vozi na treninge in medtem ko jaz plavam, gre ona v fitnes,« pove Luka in mama pritrdi. Fitnes ji pomaga ohranjati kondicijo in moč za spopadanje z izzivi vsakdanjika, ki jih ni malo. Mednje spada tudi vsem materam znana skrb za otroka, ki se je odpravil po svetu. Luka namreč sodeluje na mnogih mednarodnih tekmovanjih, kamor potuje le v spremstvu trenerjev in soplavalcev.

Mama Petra opozarja tudi na prizadevno delo trenerke Katarine. 

»Zelo je srčna in zna delati z njimi. Zna jih usmerjati in jim tudi postavljati meje, saj to ti otroci tudi potrebujejo.« 

V klubu Delfinčki so sicer plavalci z najrazličnejšimi posebnimi potrebami in težavami, vendar trenerjem uspeva vzpostaviti pristen stik z vsakim otrokom ter treninge prilagoditi njihovim posebnostim. Trenerka Katarina tudi oceni, katera tehnika je za posameznega plavalca najprimernejša in ga tako tudi usmeri. Luka je spreten v vseh tehnikah, trenutno mu je najljubši kravl, v zadnjem času pa izpopolnjuje delfina, ki velja za najtežjo tehniko. 

Luka je tako našel »svoje« področje, nekaj, kjer dosega uspehe kljub oviram, ki bi marsikoga pahnile v vdanost v usodo. Starša pa opažata, da mu plavanje pomeni še več. Koristno je tudi za njegov splošni razvoj, kar se kaže vsak dan znova. 

»Plavanje mu daje ogromno, zelo pozitivno vpliva nanj, tudi pri učenju, postal pa je tudi veliko bolj samostojen,« pripoveduje Petra. 

Luka sicer obiskuje program OVI v okviru Tretje OŠ Slovenj Gradec, kamor bo lahko vključen vse do svojega 26. leta. V šoli je aktiven v številnih krožkih, pleše folkloro, sodeluje na šolskih športnih tekmovanjih v vseh panogah, zlasti mu je pri srcu košarka.  

Kadar se ne posveča šoli in plavanju, preživlja prosti čas podobno, kot večina mladih njegovih let. S prijatelji se radi pomerijo v košarki na bližnjem igrišču, seveda pa uživa tudi v igranju videoiger. Ena izmed njegovih ljubezni je petje in v smehu prizna, da ga včasih tudi zanese in zapoje tako na glas, da je okolici že skoraj preglasno. 

Rad tudi bere in na spletu raziskuje različna področja, ki ga zanimajo. Tako se je, denimo, poglobil v zgodbo svojega velikega idola Luke Dončića in preučil vse, kar svetovni splet premore o našem zvezdniškem košarkarju.

Čeprav se Luka trenutno osredotoča predvsem na plavanje, razmišlja tudi o prihodnosti. Pove, da bo nekoč napočil čas, ko bo moral zapustiti domače gnezdo in da si želi, da bi se lahko vključil v eno izmed stanovanjskih skupnosti. Svoje samostojnosti se veseli kot vsak mladostnik. A do takrat je še nekaj let in predvsem še veliko uspehov v plavanju.

Luka se je medtem, ko smo zaključevali redakcijo, udeležil specialnih olimpijskih svetovnih iger v Berlinu in si priplaval tri medalje.