Ano Novak, po domače Štefanovo Ančko (vzdevek se je je prijel po zdaj že pokojnem možu Štefanu) obiščem pri njej doma v središču vasi Libeliče. Na dvorišču srečam njenega sina, ki z družino živi v isti hiši. Pove, da me Ančka že čaka zgoraj, v kuhinji, kar se zdi zelo ustrezno, glede na to, da je gostiteljica takorekoč legenda libeliške kuharske umetnosti. Prikupna družinska hiša daje občutek domačnosti in razkriva, da v njej živijo ljudje, ki cenijo vrednost lastnega doma. Z Ančko sedeva za mizo in ponudi mi pravkar pečene pristne libeliške krape. »Tokrat se mi niso ravno posrečili,« se opraviči, vendar ne razumem, kaj misli s tem, saj so izvrstni. Če rečem, da se kar topijo v ustih, se sliši klišejsko, vendar niti malo ne pretiravam.

Ančka se je rodila na Libeliški gori pri Oskrdu leta 1930, v času, ko je gospodarska kriza načenjala Evropo, politična situacija pa je postajala vse bolj negotova. Že v času njenega otroštva je oče zakockal domačijo in družino je to pahnilo v težak položaj. 

»Velikokrat smo se morali seliti od kmeta do kmeta po Libeliški gori,« pripoveduje Ančka o obdobju, ki jo je močno zaznamovalo. Svoj davek je terjalo tudi odraščanje v času druge svetovne vojne, saj mladi niso imeli toliko možnosti šolanja kot danes. Vse je bilo usmerjeno v zagotavljanje osnovnega preživetja in otroci so morali že zgodaj poprijeti za delo. 

»Pomagala sem v gozdu, na njivi, pri živini ... Že zelo mlada sem služila pri kmetih.«

Pri triindvajsetih se je Ančka Oto poročila s Štefanom Novakom in ustvarila sta si dom v hiši, ki je bila nekoč last družine Oleško. Poroka in selitev v povsem lasten dom sta bila za Ančko pomembna prelomnica. Vse od otroštva je namreč sanjala o lastnem domu, ki bi bil povsem njen in se ji ne bi bilo treba več seliti. Po poroki je prevzela skrb za družino in gospodinjstvo. 

»Mož mi ni pustil hoditi v službo. Bil je vodja Kmetijske zadruge v Libeličah in je rekel, da dovolj zasluži za oba. Čeprav nisem imela lastne službe, sem delala na zadružnem polju in pomagala v zadrugi.« 

Vaščani pa so tudi hitro opazili njen talent. Ančka je odlična kuharica in ko se je razširil glas o njenih veščinah za štedilnikom, so jo velikokrat poprosili za pomoč pri pripravi hrane za različna praznovanja in prireditve. Za Libeličane je začela kuhati približno pri tridesetih in ostala glavna vaška kuharica več kot pol stoletja. Brez kakršnekoli formalne izobrazbe, zgolj z ljubeznijo do kuhanja, je to spretnost sama izpilila do popolnosti. 

»Največkrat sem kuhala na porokah, pogrebih, različnih praznikih, občnih zborih društev in lovskih sestankih. Takrat se je drugače jedlo kot danes, pripravljale smo tradicionalne jedi, bilo pa je potrebno skrbno načrtovati, koliko hrane pripraviti, da je ne bo zmanjkalo ali ostalo, pa tudi, da so bile jedi pripravljene ob pravem času. Vedno mi je nekaj žensk pomagalo, jaz pa sem usklajevala delo in njihove naloge.« 

Zlasti zahtevno je bilo kuhati za poroke, kjer je bilo potrebno v določenih razmakih pripraviti tudi do šest riht, kot so imenovali posamezne obroke, priprava jedi pa je potekala ves dan in vso noč. Svatba se je običajno začela okoli šeste zvečer s prvo rihto, ki jo je tradicionalno sestavljala goveja juha z rezanci, kuhana govedina, pražen ali po domače restan krompir in kruhov hren. Dve uri kasneje so se gostje posladkali s potico, okoli 22. ure pa je sledila druga rihta s svinjsko pečenko in pečenim krompirjem ter sezonsko solato in štrudljem za posladek. Opolnoči so se svatje običajno podprli z mežerlijem, okoli dveh zjutraj pa še z govedino v solati ali esihflajšem. Nekoliko kasneje je sledilo ocvrto meso s prilogami, gostija pa se je zaključila ob šestih zjutraj s kislo juho. 

Sedmine so se zdele na prvi pogled manjši izziv, ker je bilo manj jedi, a je bilo vseeno treba hkrati pripraviti večjo količino hrane, zato je bila pomoč dobrodošla, kuharice pa so se zatekle tudi h kakšnim sosedom in njihovim štedilnikom in pečem.

Tudi kuhalo se je drugače, uporabljale so štedilnike na drva, kakršnega, mimogrede, Ančka uporablja še danes. 

»Veliko boljše je kuhati na njem, pa še segreje celo kuhinjo in sobo,« mi zaupa.

V svoji več kot 50-letni kuharski karieri je kuhala na več kot 100 sedminah in na več kot 50 porokah, vseh priložnosti, kjer je skrbela za lačne goste, pa sploh ne more prešteti. Ob neki posebni priložnosti je kuhala celo za sam državni politični vrh in jim ponudila znamenito r’pičevo župo.

Svoje kuharsko znanje pa Ančka rada deli tudi z drugimi. Ne le mimogrede kot nasvete znankam, pač pa tudi skozi organizirane tečaje. Leta 1999 se je tako skupaj s še 11 drugimi libeliškimi gospodinjami povezala v študijski krožek, kjer so pod mentorstvom Brigite Rajšter iz Koroškega pokrajinskega muzeja ter Bernarde Ravnjak s Kmetijske svetovalne službe Dravograd raziskovale prehrambeno kulturo Libelič skozi desetletja, rezultate svojega skupnega dela pa so nato zbrale v knjigi Libeliška kuharica: Da ne boš vočn od mize šov, kjer najdemo številne zanimive recepte za tradicionalne libeliške jedi, med katerimi jih je kar nekaj prispevala tudi Ančka.

Ko se je njen mož upokojil, je za skoraj desetletje in pol prevzela tudi vodenje zadruge v Libeličah, kar štiri desetletja pa je opravljala tudi pomembno nalogo za Kmetijski inštitut. Na libeliškem polju so namreč pred leti pridelovali veliko semenskega krompirja za Semenarno Ljubljana, zato je bilo potrebno skrbno nadzirati pridelek. 

S posebnimi lovilnimi posodami so ugotavljali prisotnost različnih vrst insektov, Ančkina naloga pa je bila od maja do junija vsako jutro pred osmo uro iz posode pobrati mrčes in ga poslati na Kmetijski inštitut Ljubljana za nadaljnjo analizo. Na osnovi spremljanja z lovnimi posodami je inštitut dobil pomembne podatke o zastopanosti in številčnosti listnih uši, ki v nasadih semenskega krompirja prenašajo virusne okužbe, na podlagi teh podatkov pa so določili potencial velikosti okužbe in izvedli ustrezne ukrepe za zaščito pridelkov.

Svojo zadolžitev je Ančka opravljala odgovorno in vestno, z lanskim letom pa je inštitut opustil libeliško postajo za zbiranje insektov, saj se je tudi nasad krompirja na tem območju zmanjšal. Ančka pravi, da kar pogreša svoje jutranje sprehode ob libeliškem polju, prekritem z roso, ko se dan šele prebuja. Vseeno preživlja veliko časa v naravi. Rada se odpravi na sprehod po bližnjem gozdu in travnikih, kjer preživi od pol do dve uri dnevno, odvisno od počutja in vremena. Med sprehodom se ustavi ob čebelnjaku in posedi na klopci, da si nekoliko odpočije, preden nadaljuje pot.

Najljubše mesto pa ji je še vedno v kuhinji, ki je v nasprotju s kuhinjami sodobnih mladih gospodinj še vedno opremljena tradicionalno in skromno, osrednje mesto, kajpak, zavzema pravi štedilnik na drva, celoten prostor pa vzbuja prijetne občutke domačnosti, ki človeka v spominih vrnejo v otroštvo. 

Ob slovesu ugotoviva, da praznujeva rojstni dan le nekaj dni narazen in ob bližajočem osebnem prazniku ji zaželim še naprej veliko zdravja, ona pa meni, da bi tudi jaz nanizala toliko rojstnih dni, kot jih je sama. Zaupa mi še, da nikoli ni pričakovala, da bo živela tako dolgo. Pomislim, da gre zasluga za to bržkone upornemu duhu generacije, ki se je kalila v enem najtežjih obdobij 20. stoletja, pa tudi veselju do življenja in sožitju z naravo. Ančka namreč ne pripravlja le jedi, pač pa tudi različne naravne pripravke za blažitev raznovrstnih zdravstvenih tegob. In če so le pol toliko izvrstni kot njeni ocvrti krapki, ki sem se jih do sitega najedla, je povsem razumljivo, da ji zdravje še vedno kar dobro služi. In drži tudi naslov kuharske knjige, pri kateri je sodelovala: res nisem vočna od mize šva.