

V začetku letošnjega poletja je Dravograjčanka Ula Krenk poskrbela za nov trenutek ponosa našega kraja. S slovensko košarkarsko reprezentanco v kategoriji U18 je osvojila naslov evropskih prvakinj.
Zmaga je bila, kot sama pravi, grenko sladka, saj se je med prvenstvom poškodovala, kar bo zahtevalo kar nekaj mesecev okrevanja in rehabilitacije, ni pa zmanjšalo njene ljubezni do športa.
Ulo obiščem ravno med okrevanjem po operaciji kolena, zaradi poškodbe, ki jo je tako rekoč pahnila v neprostovoljen počitek. Pove, da bo minilo kar nekaj časa, preden se bo vrnila na parket. »Najprej bo na vrsti rehabilitacija, potem zdravilišče, nato pa bom začela s treningi s fizioterapevtko in trenerjem za telesno pripravo. Da bom taka kot prej, bo trajalo kakšnih osem, največ devet mesecev, praktično celotna sezona.«
Čeprav imam sama v družini navdušeno košarkarico, me vseeno zanima, kaj je Ulo pripeljalo v ta šport v kraju, kjer se večina deklet odloči raje za odbojko ali kaj bolj tradicionalno dekliškega. Pojasni mi, da kljub temu, da sta se s košarko ukvarjala oba starša, predvsem mama, to ni odločilno vplivalo na njeno pot v ta šport.
»Trenirati sem začela v tretjem razredu. Že prej smo večkrat v podaljšanem bivanju igrali košarko, nekaj sošolk pa je hodilo tudi h košarkarskemu krožku dvakrat na teden. Povabile so me, naj pridem pogledat, pa sem šla in potem sem kar ostala,« opisuje svoje prve košarkarske korake.
»Bilo nas je že kar nekaj deklet, sploh naša generacija 2006 je bila najštevilčnejša in kmalu nas je bilo dovolj, da se je oblikovala dekliška ekipa. Najprej smo skupaj s fanti igrale v koroški ligi, ko pa nas je bilo dovolj za ekipo samih deklet, nas je trener Uroš Krevh kot ekipo U11 prijavil na državno prvenstvo Košarkarske zveze Slovenije (KZS). Ekipa je ostala praktično do konca osnovne šole, s srednjo šolo so nekatera dekleta opustila košarko, druge pa smo igrale naprej.«
Še pred koncem osnovne šole so v domačem klubu prepoznali njen potencial in ji omogočili sodelovanje na regijskih selekcioniranjih.
»Dekleta iz vse države, razdeljene ne vzhodno in zahodno regijo, treniramo skupaj v različnih krajih, selekcija je vedno manjša, zaključi pa se s turnirjem v Ljubljani, kjer se napravi končen izbor in oblikuje ekipa, ki se nato udeleži prvega reprezentančnega dogodka za kategorijo U14, Sloveniaball v Slovenj Gradcu. Imela sem srečo, da sem bila v ekipi s starejšimi, saj je ravno v letu, ko bi morala nastopiti moja generacija, izbruhnila korona in je Sloveniaball odpadel.«
Na zaključnem turnirju regijskega selekcioniranja jo je opazila tudi trenerka iz Splita, ki je takrat trenirala v Celju, in jo povabila v tamkajšnji klub. Matični klub Dravograd ji je to omogočil in jo v osmem razredu “posodil” v Košarkarski klub Celje. V državni ligi je tako igrala za Dravograd, v jadranski ligi WABA pa za Celje, kjer se je priključila starejši selekciji U17. Zaradi sodelovanja s celjskim klubom je bil tako logičen korak vpis v športni oddelek I. gimnazije v Celju in tudi popoln prestop v tamkajšnji klub. Obenem je ostala članica reprezentance, s katero je letos tudi osvojila naslov evropskih prvakinj.
»Letošnje evropsko prvenstvo je poskrbelo za moj najlepši trenutek v košarki, pa tudi za najtežjega. Najtežji je bil brez dvoma trenutek, ko sem se na prvi tekmi poškodovala in sem vedela, da ne bom mogla pomagati dekletom na nadaljnjih tekmah. Najlepši trenutek pa je bil zmaga, čeprav z grenkim priokusom, ker nisem bila neposredno na igrišču,« pripoveduje o letošnjih julijskih dneh v Turčiji. A tudi težki trenutki je ne odvrnejo od športa, ki ji je pri srcu.
»Nikoli nisem pomislila, da bi nehala trenirati. Pride kak dan, ko se ti ne ljubi, ampak potem se spomniš, kakšne ovire si že premagal in kaj vse si že dosegel in te to vleče naprej. Letošnji evropski pokal je res nekaj posebnega, vendar je vsaka zmaga, vsako osvojeno priznanje posebno, vanje je vloženega veliko truda in vsako je povezano z določenimi dogodki in spomini. Vsak pokal, medalja ti nekaj pomeni in je nemogoče izbrati najljubšega.«
A čeprav je evropska prvakinja v košarki, je obenem tudi gimnazijka. V minulem šolskem letu je končala drugi letnik športnega oddelka I. gimnazije v Celju, kjer imajo veliko posluha za njeno športno pot in ji omogočajo usklajevanje obveznosti.
»Ponavadi imam trikrat na teden treninge dopoldne, v času pouka ali še pred poukom, predvsem kondicijske in individualne treninge, potem sem čez dan v šoli, po pouku pa so še uro in pol do dve uri treningi v dvorani, med vikendi pa so tekme. Potrebno si je znati razporediti čas za košarko, šolo in počitek. V šoli imajo veliko razumevanja za to.«
Med pogovorom se nama pridruži njen oče Aleš, ki pove, da šport na tem nivoju zahteva sodelovanje celotne družine.
»Veliko je odrekanja, veliko časa za vožnje na treninge in tekme, vzamemo si čas, da jih lahko spremljamo po njihovih poteh. Ko zrastejo, si mislimo, da bo tega manj, kasneje pa potujejo še dlje in pogosto se znajdemo v situaciji, ko iščemo potovalne aranžmaje v zadnjem hipu. Ampak ima svoj čar, ni nam dolgčas, navsezadnje tako podpiramo sanje svojih otrok.«
Prisotne pa so tudi skrbi in vsakega starša stisne pri srcu, ko vidi svojega otroka, ki se je med tekmo poškodoval. Ulini starši so to doživeli na letošnjem evropskem prvenstvu, ko si je poškodovala koleno, kmalu pa se je izkazalo, da bo potrebovala operacijo. A v tem niso bili sami.
»Zahvalil bi se vodji reprezentanc mlajših starostnih kategorij Mirku Jurjavčiču ter trenerjema Ernestu Novaku in Janu Bezici, ki so bili zelo pozorni in nam tudi pomagali do čimprejšnjega termina operacije, hvaležni pa smo tudi kirurgu dr. Robiju Kelcu, ki jo je operiral. Zdaj pa je vse odvisno od Ule, morala bo trdo delati, da se bo vrnila v staro formo.«
Pogledam proti Uli in na njenem obrazu vidim odločenost, da kljub bolečinam ne namerava počivati in niti malo ne dvomim, da bo že kmalu spet pod košem.
Na Koroškem trenutno ni dekliške ekipe in oba, Ula in njen oče, se strinjata, da je to škoda in da bi lahko bilo drugače. Ula ima nasvet za mlada dekleta, ki tega športa še niso odkrile: »Košarka ti res veliko da, ne samo tekme in košarkarsko znanje, pač pa tudi spoznaš nove ljudi, pridobiš nove izkušnje, res ti prirase k srcu, ko začneš trenirati. Dekleta, ki že trenirajo, naj samo vztrajajo, trdo delajo in se trudijo, saj se bo enkrat vse obrestovalo.«
Ulin oče vidi del težave tudi v mačehovskem odnosu države in javnosti do ženskega športa nasploh, ne le košarke. »Položaj ženskega športa ni najboljši, želim si, da bi imele punce enake pogoje kot fantje. Ženski šport je zapostavljen, tudi s strani sponzorjev, želel bi si, da bi bilo bolj izenačeno, tudi pri profesionalnem športu so velike razlike, predvsem bi si želel več posluha za ženske športe, ne le košarko, tudi odbojko, nogomet.«
Dodaja pa, da je Košarkarski klub Dravograd pred leti dosegel velik napredek na tem področju.
»Vsa čast Urošu Krevhu, da je takrat začel to zgodbo o dekliški košarki in jo tako dolgo peljal. Škoda je le, da na Koroškem ni dovolj idej ali interesa, da bi dekleta podprli na njihovi športni poti in morda privabili tudi kakšno punco od drugod ter tako pomagali nadaljevati to zgodbo tudi skozi srednjo šolo, ne le v košarki, tudi v drugih športih.«
Ula tako spada med redke posameznice, ki ji je, kljub oviram, uspelo vztrajati tako dolgo. Glede na dosedanje uspehe bi človek pričakoval, da načrtuje poklicno kariero v tej smeri, a se zaveda nehvaležnega položaja ženskega športa.
»Točno začrtanih ciljev še nimam, definitivno bi rada še naprej igrala košarko, a sta mi izobrazba in šola zelo pomembni, zato bom poskušala najti pot, da bom to lahko usklajevala. Ženska košarka je nasploh v Evropi precej manj cenjena od moške, zato moraš biti zelo, zelo dobra, da lahko od tega živiš. Prav zato mi je pomembno, da pridobim izobrazbo. Vsekakor pa bi rada še nekaj časa igrala. Z reprezentanco se začnejo odpirati nove možnosti, a je od vsake posameznice odvisno, koliko je talentirana, koliko trdo dela, koliko se posveča temu, koliko je pripravljena dati v to in čemu se je pripravljena odreči. Ali se je pripravljena povsem odreči vsemu drugemu ali pa imeti košarko le “za zraven”. Sama čisto vsega ne bom opustila zaradi košarke, nedvomno pa me bo še lep čas spremljala. Pa upam, da še kaj osvojim.«
Glede na to, kako je predana športu in kakšni sta njena ljubezen do košarke in odločenost premagati kakršnekoli ovire, o tem ni niti najmanjšega dvoma.