Sama sicer nisem imela sreče, da bi mi prav ona polepšala prve šolske dni, bila sem namreč v oddelku c, tovarišica Kralj pa je vsa leta poučevala 1. a. Tovarišica zato, ker je bila še ena zadnjih, ki jih je ta naziv spremljal vse obdobje njihovega dela. A četudi ni bila moja razredničarka, je nekako bdela nad vso generacijo prvošolčkov, ki smo sedli v šolske klopi nekaj let pred njeno upokojitvijo. Ko sem jo obiskala neke poletne sobote pri njej doma, me je pričakala nasmejana drobna gospa, točno takšna, kot se tovarišice Kraljeve spomnim s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja. 

Ko jo povprašam o njenem otroštvu, mi ponosno pove, da je prava Dravograjčanka, rojena v Dravogradu, kjer živi še danes, zamenjala je le ulico. Na svet je privekala v družini Weingerl, v hiši sredi trga, kjer je danes pekarna Matjaž. Takrat je bilo v navadi, da so ženske rojevale doma in tako je bilo tudi v njenem primeru. Ob rojstvu je bila prisotna babica Ela Frühauf, mama slikarja Feliksa Frühaufa, ki je v tistem času pomagala na svet številnim Dravograjčanom. 

»Moj oče je bil knjigovodja pri zasebniku, kasneje pa bančni uslužbenec. Mama je bila gospodinja. V družini smo bile tri sestre, jaz sem bila najstarejša. Osnovno šolo sem obiskovala med vojno, po vojni pa sem obiskovala nižjo gimnazijo na Ravnah. Potem me je pot zanesla v Maribor, kjer sem dokončala učiteljišče,« se spominja svojih mladostnih dni.

Po končanem učiteljišču so bili učitelji z dekretom razporejeni na delovna mesta. Marijino prvo delovno mesto je bilo na hribovski šoli Šelenberg, danes Zelen Breg nad Ravnami. Kmalu so napočile tudi spremembe v njenem zasebnem življenju, spoznala je bodočega moža in naslednje leto sta se poročila. 

»Moj mož Herbert je bil zaposlen kot elektrotehnik na elektrarni v Dravogradu. Dobila sva stanovanje v bloku v elektrarniškem naselju na Prežihovi ulici, kjer živim še danes,« pripoveduje. Kmalu se je njuna sreča povečala še s sinom in hčerko.

»Rada se spominjam tistih časov. Živeli smo v miru, brez stresov. Imeli smo službo, plačo. Res smo si zelo dolgo urejali stanovanje, zelo počasi smo si lahko privoščili dobrine, a smo bili skromni in potrpežljivi. V soseščini smo se družili, prirejali piknike in praznovali rojstne dneve,« opisuje življenje v Dravogradu ob koncu petdesetih in v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Kot Dravograjčanko so jo kmalu, septembra 1955, razporedili na delovno mesto na osnovni šoli v domačem kraju. 

»Ravnatelj tovariš Jože Praper mi je dodelil prvi razred. Kar malce s strahom sem pomislila, kako bom poučevala te majhne prvošolčke. Biti jim moraš ne samo učiteljica, ampak tudi druga mama. Vendar sem se teh skrbi hitro otresla, saj sem imela dobro mentorico, gospo Matildo Nendl, ki mi je svoje dolgoletne izkušnje dobro posredovala.« Ob njenih besedah pomislim, kako zelo držijo. Čeprav smo se sami sebi zdeli že hudo odrasli, ko smo sedli v šolske klopi, smo bili vendarle še vedno v najnežnejšem obdobju otroštva. In učiteljica ima v življenjih šest- ali sedemletnikov zelo pomembno vlogo.

Poučevanje prvošolčkov je takrat potekalo precej drugače kot danes. Učilnice so bile drugačne, oprema tudi. Marija se spominja dneva, ko ji je ravnatelj razkazal šolo. 

»Stara šola je bila v stavbi, kjer je bila kasneje blagovnica, sedaj pa sta tam trgovina z obutvijo in pekarna. Prišla sva v prvo nadstropje do vrat prvega razreda. Ko sem vstopila v razred, sem pred seboj zagledala veliko sobo, v kateri so bile stare šolske klopi, klavir, velika zidana peč, zaboj za drva. Pozimi sem v to peč sama nalagala drva. Spredaj pred tablo je bil visoko dvignjen oder s katedrom. V kotu je stal stol, na njem umivalnik. Po vodo smo morali hoditi na hodnik. Zadaj je bila zidna omara. Čeprav je učilnica imela pet velikih oken, je delovala temačno, saj je bil star ladijski pod pobarvan s temno rjavo barvo.« 

Zaupa mi, da je prav takšna učilnica sedaj razstavljena v šolskem muzeju v Libeličah in zdi se kar nepredstavljivo, da je učiteljica, ki je poučevala mojo generacijo, nekoč poučevala v takšnih pogojih. A kljub skromni opremi je svoje delo opravljala s srcem.

»Ko sem prvi šolski dan prestopila prag prvega razreda, je soba delovala prijazno, saj je v klopeh sedelo 28 prvošolčkov. Moja harmonika in pesmica Mi se imamo radi sta pomagali, da sem takoj navezala stik z otroki, oni pa z menoj in sem hitro osvojila njihova srca. Ker je bilo na šoli samo sedem učiteljev, je vsak izmed nas poučeval še po en predmet na višji stopnji. Jaz sem učila glasbeni pouk. Tako sem v tej stari šoli učila 12 let. Zaradi prostorske stiske smo se prvi, drugi in tretji razred preselili v sosednjo stavbo nad sedanjo cvetličarno Flamingo. Tu je potekal pouk kar v treh izmenah. Naporno je bilo tako za učence kot tudi za učitelje. Zato sem vsak dan spremljala gradnjo šole in končno dočakala njeno otvoritev 4. julija leta 1967.«

Nova šola je predstavljala pomembno prelomnico v dravograjskem šolstvu. Pogoji so bili nenadoma občutno boljši, prostora je bilo več, hodniki so bili dolgi in široki, učilnice pa svetle. Poleg v celoti nove opreme je imela nova stavba tudi pridobitev, ki se nam danes zdi samoumevna – centralno ogrevanje. »Veselje, ko smo stopili v novo šolo, je bilo nepopisno. Končno smo bili vsi učenci in učitelji spet skupaj,« pove z nasmehom na obrazu.

Začelo se je novo obdobje dravograjske osnovne šole. Pouk se je dopolnil še z dodatnimi dejavnostmi – krožki. 

»Vsak učitelj je moral voditi en krožek in tako sem vodila folklorni krožek, prav tako pa sem vseh 34 let na šoli vodila tudi otroški pevski zbor.« Ob ostalih zadolžitvah pa je za nekaj let prevzela tudi skrb za predhodnico današnje devetletke, čeprav temu takrat še niso tako rekli. Otroci smo pred vstopom v šolo morali obiskovati malo šolo v okviru vrtca, ta pa je potekala v sklopu osnovne šole v pomladnih mesecih. Prvi stik malčkov s šolo je takrat postal Marijina zadolžitev.

Njen otroški pevski zbor je nastopal na vseh krajevnih prireditvah in proslavah, na eno izmed njih, ki je pritegnila pozornost vse države, ima še posebej lepe spomine. »Najlepša proslava je bila ob prireditvi 25-letnice izhajanja otroške revije Ciciban. Na prireditev smo povabili tudi urednico Cicibana Branko Jurca, pisateljico, ki je prispevala veliko zgodbic v to revijo. Z obema oddelkoma prvega razreda, a in b, smo pripravili dolg in prisrčen program, kjer smo pripovedovali, deklamirali in peli o vsem – kako živimo in kaj se učimo, kaj doživljamo, predvsem pa smo povedali, kako imamo radi svojega Cicibana, saj smo se iz njega naučili veliko zgodbic in pesmic.« O dogodku so pisali tudi časopisi in Marija še danes hrani izrezke s članki.

Prireditev v poklon Cicibanu pa ni bila edina prisrčna proslava. V začetku marca so se otroci in tovarišica Marija vsako leto še posebej potrudili razveseliti mamice in babice. 

»Zelo lepa in čustvena je bila prireditev ob dnevu žena. V učilnico smo povabili vse mamice. Podarili smo jim šopek zvončkov. Vsak učenec je nastopal z deklamacijo, pesmico ali pa kratko zaigrano zgodbico. Ob deklamiranju in petju sem učence spremljala s citrami. Mamicam so tekle solze.« 

Pove, da je svoje delo opravljala z velikim veseljem, pa čeprav ni bilo vedno enostavno. Vso svojo delovno dobo je poučevala prvi razred, kar daje slutiti, kako naporno je znalo biti njeno delo. Vseeno se rada spominja svojih učencev. 

»Eden izmed učencev prve generacije je bil Fajči. Še danes se rad pošali, da sem 35 let hodila v prvi razred in znam zato šteti samo do dvajset. Rada ga imam kot učenca, on pa mene kot učiteljico. Pred nekaj leti sva se srečala na ulici. Prijel me je pod roko in rekel, da me bo nekam peljal. Prišla sva do cvetličarne Tonka, kjer je dejal: 'Tovarišica Kralj, rad bi vam poklonil rožico, pa si jo sami izberite.' Bila sem zelo presenečena in vesela. To je bila zelo lepa gesta. Fajči, hvala,« pripoveduje z vidno ganjenostjo.

Po 35 letih lepih trenutkov s prvošolčki, ki so bili vsi po malem tudi njeni, je bilo leta 1989 slovo od poučevanja težko. A že kmalu se je izkazalo, da jo želi neka druga skupina prebivalstva, kjer potrebujejo nekoga skrbnega in čutečega. Pa tudi organiziranega. »Dve leti po upokojitvi se je pri meni doma oglasil gospod Matija Kavtičnik, ki je bil takrat predsednik Društva upokojencev Dravograd. Prosil me je, da bi prevzela delo tajnice v društvu.«

Marija je delo z veseljem sprejela, saj se je zavedala, da se ni dobro zapreti med štiri stene, kot se rado zgodi po upokojitvi. Ko je nastopila svoje novo delo, je na nek način podoživela svoje prve trenutke v stari dravograjski šoli. 

»Ko sem prišla v pisarno, sem bila sprva razočarana. Mrzla temačna soba, staro pohištvo in en star pisalni stroj. Dela je bilo veliko, saj smo imeli 1200 članov. Vendar je bil gospod Kavtičnik dober organizator. Priskrbel nam je računalnik in fotokopirni stroj, zaradi česar sem se morala najprej naučiti delati z računalnikom. Počasi smo na novo opremili pisarno in klubsko sobo.« 

Iz temačne, skromne pisarne je tako nastal prijazen prostor za druženje in načrtovanje najrazličnejših dejavnosti, s katerimi so starejši začutili, da kljub upokojitvi njihova pot še zdaleč ni končana. V času njenega dela je Društvo upokojencev zamenjalo dva predsednika. 

»Z gospodom Kavtičnikom sem v društvu sodelovala deset let. Bil je dober voditelj, pravičen in do vseh enak. Upošteval je predloge in mnenja svojih sodelavcev. Njegovo delo je prevzel Adi Kralj. Tudi on je bil dober vodja in je lepo skrbel za društvo. Ker smo se dobro razumeli in spoštovali drug drugega, sem z njim sodelovala dvanajst let. Tako sem v Društvu upokojencev delala kot tajnica 22 let.«

Danes je Marija naposled v pravem pokoju in brez obveznosti. 

»V prostem času rada berem, rešujem križanke in sudoku. Vsak ponedeljek se udeležim miselne delavnice. Enkrat mesečno se zberemo v knjižnici na Branju ob kavi, kjer se pogovarjamo o knjigah, ki smo jih prebrali in jih priporočamo drugim. Rada obiskujem razne prireditve, seveda, če so v moji bližini.« 

Njena velika in morda nekoliko presenetljiva strast so sestavljanke. Pokaže mi nekaj svojih izdelkov, med drugim pravkar končano sestavljanko z motivom mucke, ki bo krasila steno pravnukove sobe, pa še sestavljanko z morskim motivom, ki je pravkar v nastajanju. Kot nekomu, ki se je pred leti mučil s sestavljanjem znamenitega prizora San Francisca, mi je še predobro jasno, koliko potrpljenja in natančnosti je potrebnega pri tem konjičku in koliko truda je vloženega v takšno sestavljanko.

Dneve ji lepša tudi druženje s sorodniki in prijatelji. Ima vnuka, dve vnukinji in tudi že dva pravnuka. 

»Da lahko danes lepo in mirno živim, se moram zahvaliti hčerkini družini, družini Pečnik, ki živi na Viču. Lepo skrbijo zame in mi krajšajo čas. Sin živi z družino v Mariboru in tudi oni mi pomagajo po svojih zmožnostih. Imam tudi dve dobri sosedi, Tončko in Nado, ki mi pomagata in mi delata družbo. Družim se tudi s člani Društva diabetikov Polžki in člani Zveze borcev.« 

Čas rada preživlja v naravi, na svojem vrtu in med cvetjem, ki mi ga ponosno razkaže. Preden se posloviva, mi razkrije še pomemben napotek: »Vsem upokojencem priporočam, da se v tretjem življenjskem obdobju ne zaprejo med štiri stene doma, ampak se družijo in živijo polno življenje.« 

Nasvet, ki si ga moramo k srcu vzeti tudi mlajši.