Posledice so bile resnično apokaliptične. Tudi v Dravogradu smo bili močno prizadeti in odrezani od sveta, saj so bile vse tri vpadnice v kraj zaprte. Takoj smo vse prostovoljce programa Starejši za starejše obvestili, naj pokličejo starejše ali vzpostavijo kak drug stik, saj v prvih dneh nismo imeli signala in ponekod dolgo časa niso imeli niti elektrike. Vse potrebe starejših poplavljenih ali ogroženih od plazov smo povezali s Civilno zaščito, ki je delovala noč in dan.

Avto, s katerim vozimo starejše po nujnih poteh, je bil v teh dneh v službi Civilne zaščite z našim šoferjem prostovoljcem Jožetom Verdinekom, ki je sprejemal klice in hkrati prevažal ljudi po intervencijskih poteh do zdravnika ali bolnišnice in dostavljal hrano za ekipe prve pomoči, gasilce in prostovoljce. V CZ je deloval tudi naš predsednik Željko Kljajić, s katerim sva bila redno v stikih. Nekateri smo na svoje domove sprejeli družine, ki so ostale brez vsega in tako pomagali premostiti prve najhujše začetke urejanja bivanja po nesrečah. Upajmo, da se take ujme nikoli in res nikoli več ne ponovijo.