Ravno minuli mesec je Otokar zakorakal v svoje 82. leto. Ker je vsa leta aktiven član skupnosti, verjetno ni Dravograjčana, ki ne bi imel vsaj enega spomina, povezanega z njim. Čeprav sva se tokrat prvič zares pogovarjala, sem imela občutek, kot da se poznava že veliko dlje – Otokar je bil namreč v otroštvu dober prijatelj mojega strica, družila pa ju je izjemna ljubezen do narave in skupaj sta prehodila vse koroške bregove v okolici Dravograda in Raven na Koroškem, kamor sta hodila v šolo. »Šla sva čez park dol in na Brinjevo goro in čez Križevo cerkev, če pa se je mudilo, pa sva imela najbližje ob progi. Taki smo pač bili, nismo mogli biti pri miru. V gozdu smo imeli celo skrit pisker, pa smo se vmes ustavili, nabrali dračje, zakurili, si pripravili kosilo iz tistega, kar smo našli in šli naprej. Vsi pa smo radi brali.« Takrat je Otokar že položil temelje za enega svojih kasnejših podvigov, a o tem malo kasneje.

Družina Praper je bila družina učiteljev. V prosveti je delal že oče, ki je bil v času sinovega rojstva zaposlen ravno v Mežici, zato je Otokar pravzaprav rojen Mežičan, a je že več kot 70 let Dravograjčan. Najzgodnejša otroška leta je preživel v Halozah, ki jih še danes nosi v srcu in zna kaj povedati tudi po haloško. Leta 1952 je bil oče z dekretom premeščen v Dravograd, kjer je nato družina tudi ostala.

»Kolikor daleč nazaj se spomnim, so bili vsi v naši družini učitelji. Oče mi je napovedoval, da se bom v tem poklicu znašel tudi sam, a sem imel čisto drugačne načrte. Namesto na učiteljišče sem šel v gimnazijo, da bi lahko po njej šel v Beograd na Vojno akademijo na letalstvo. To me je nadvse privlačilo, zato sem že kot fantič s kolesom hodil v Slovenj Gradec na letališče, kjer sem delal skupaj z očetom Damjana Cehnerja in za nagrado potem dobil skok s padalom. Najprej sem naredil padalski izpit, potem pa še izpit za motornega pilota. V gimnaziji nas je nekoč obiskal nekaj let starejši Rožičev Marjan, ki je bil že vojaški pilot, ter nam predstavil svoj poklic in delo. Veselil sem se že, kako bom tudi jaz čez nekaj let obiskal svojo nekdanjo šolo kot pilot. Po gimnaziji sem se tako vpisal na letalski oddelek Vojne akademije, a je imela usoda drugačne načrte.

Ko smo prišli na vpis, sva bila z naše gimnazije dva kandidata, z mano je bil še kolega iz Trbonj. Vsi smo bili sprejeti, a so ravno takrat zmanjšali razrede. Bilo nas je preveč za en oddelek in premalo za dva. Komandant je zato naročil, naj zmanjšajo število kandidatov, a po vseh razpoložljivih podatkih in kriterijih niso mogli tako enostavno narediti izbora. Zato so poskusili s psihofizičnim preizkusom, kjer je sicer zaradi zdravstvenih razlogov izpadel eden izmed kandidatov, a nas je bilo še vedno preveč. Tam smo bili že tri tedne, pa rešitve še vedno niso našli. Nazadnje so nas dali v centrifugo, simulator, ki je namenjen preizkusu in pripravi že izbranih pilotov, da bi preverili njihovo ustreznost za zahtevnejša bojna letala. Gre za kabino, ki se vrti s trojno rotacijo, kar je za marsikoga prehud zalogaj. A tudi ta preizkus smo vsi opravili. Komandant nas je nazadnje postavil v zbor in nas naključno, vsakega četrtega, izločil. Imel sem smolo, da sem bil ravno med tistimi, ki smo bili na tak način poslani domov. Ta izkušnja me je hudo razočarala. Prej sem imel vedno občutek, da je vsaj vojska nekaj, kjer je red, pa tudi tu ni bilo tako. Naslednjega dne sva s kolegom še vedno v uniformah čakala v štabu na dokumentacijo, da bi se vrnila domov, ko je prišel mimo nek oficir in naju vprašal, zakaj tako namrgodena sediva tam, ne da bi ga pozdravila. Sam sem se le obrnil proč, kolega pa je pojasnil, kaj se je zgodilo. Oficir nama je rekel, da se vendar ni zaradi tega podrl svet, toda sam sem se počutil, kot bi se mi zgodilo natančno to. Oficir je nato povedal, da mornarica, kjer je bil tudi sam polkovnik, še vedno sprejema novince. Prijatelj se je odločil, da se bo vendarle usmeril v mornarico, jaz pa sem bil odločen, da me zanima samo letalstvo in sem se tako vrnil domov.«

A Otokarjeva zgodba z vojaško aviacijo še zdaleč ni bila zaključena. Ko je napočil čas za obvezno služenje vojaškega roka, je naborna komisija opazila, da ima določene letalske izkušnje in že opravljena različna usposabljanja, zato so ga razporedili v oddelek letalstva. »Najprej nisem bil dober vojak. Po bridki izkušnji me je minilo vso navdušenje in sploh nisem imel več volje. A tudi to je minilo. Težava pa se je pojavila, ko se je vojaški rok iztekel in sem se vrnil domov. Nisem imel poklica. Oče se je takrat smejal in rekel, da je že zdavnaj vedel, kje bom končal. Tako kot je napovedal že pred časom, sem nazadnje postal učitelj. Opravil sem diferencialne izpite na učiteljišču in že sem bil v šoli.«

Tam je ostal dve leti, preden je spet posegla vmes usoda in so ga naključja pripeljala na pot, ki mu je bila začrtana. Mož ene izmed sodelavk učiteljic je bil šef bližnje enote obmejne milice in je opazil, da ima Otokar eno izmed lastnosti, ki je na meji zelo cenjena in koristna – tekoče je govoril francosko in angleško. »Nemščine se takrat nismo učili v šoli, delno zato, ker je bil zaradi zgodovinskih dogodkov to takrat med ljudmi zelo nepriljubljen jezik, francoščina pa je bila jezik diplomacije. Ko je sodelavkin mož izvedel za moje znanje tujih jezikov, me je povabil, da bi se pridružil obmejni milici, saj je tam znanje vsakega tujega jezika dodatno ovrednoteno in pomeni tudi višjo plačo. Ravno takrat sem se začel ukvarjati z lovom in sem videl priložnost, da bom imel več časa tudi za ta svoj hobi.« Zaradi vsega tega se je Otokar odločil, da zapusti učiteljske vrste in se pridruži službi, ki je skrbela za varnost na meji.

»Državne meje takrat ni nadzirala milica, pač pa obmejni organi, ki so spadali pod komando Rankovića. Imeli smo tudi drugačne uniforme, sicer enotne obleke, vendar zelo podobne takrat modernim civilnim oblekam. Bili smo tudi oboroženi, vendar ne javno, nismo nosili opasačev kot policija, imeli pa smo značke, s katerimi smo izkazovali svojo pripadnost organizaciji in se ločili od civilistov. Takoj, ko sem se odločil za to pot, šel sem v Beograd, kjer sem tudi opravil izpit iz angleščine in francoščine. Že prvo plačo sem imel precej višjo kot moj oče ravnatelj, pa še manj stresno delo je bilo.«

Čeprav je bila takratna družbena klima dokaj nenaklonjena vsemu nemškemu, je bilo vendarle največ potnikov, s katerimi so obmejni miličniki imeli opravka, nemško govorečih, zato se je kmalu naučil tudi nemško, nato pa še italijansko ter opravil izpit iz obeh jezikov, kar je pomenilo še dodatno povišanje plače in Otokar se je odločil ostati v tem poklicu. 

Napočilo je leto 1966, ki je prineslo tudi politične spremembe v Beogradu. Ni bilo več zaželeno, da je celotna organizacija v rokah enega človeka. Komandant Aleksander Ranković je imel številne politične nasprotnike, ki so ga obtoževali poskusa državnega udara, kar pa, kot se spominja Otokar, sploh ni držalo. A glasovi nasprotnikov so bili vseeno dovolj močni, da so privedli do reorganizacije službe za nadzor meje, ki so jo nato prevzele republike same. 

»Zvezni sekretariat ne bo več v rokah enega človeka, niso pa vedeli, kaj bi z nami. Ostali smo na meji, niso pa vedeli, kako naj nas oblečejo. Vlada se je naposled odločila, da smo pravzaprav milica in so nam dali miličniške uniforme in opasače, jaz pa sem tako pristal v milici, ne da bi me kdo kaj vprašal. Znanje tujih jezikov se ni več posebej vrednotilo, če si znal, si znal, če pa nisi, pa nisi. Vseeno sem ostal in nazadnje tudi končal svojo kariero v milici oziroma policiji.«

Svojo aktivno delovno pot v policiji je zaključil po slovenski osamosvojitveni vojni, po zgodovinskih dogodkih na Holmcu, zaradi katerih se je moral invalidsko upokojiti. Večino časa je sicer preživel na mejnem prehodu Vič, pa tudi na Holmcu, kjer je bil pomemben železniški prehod, pa še na mejnem prehodu Radelj. Obmejna milica je namreč nadzirala mednarodne mejne prehode, ne pa tudi maloobmejnih, ki so bili namenjeni predvsem domačinom. Nekaj časa je bil komandir na mejnem prehodu Holmec in sam ugiba, da je bil morda prav zaradi tega junija 1991 poslan prav tja, čeprav je bil takrat zaposlen na upravi v Slovenj Gradcu. Pravzaprav je bil ravno on dežuren tiste noči, ko se je začelo dogajanje, o katerem se danes otroci učijo v šolah.

Ker sva v pogovoru prišla do poglavja njegovega življenja, po katerem ga pozna širna Slovenija in s katerim si je prislužil tudi mesto v zgodovinskih učbenikih, a je hkrati nedvomno zanj tudi eden najbridkejših spominov, za hipec oklevam, ali naj ga spodbudim k pripovedi o takratnem dogajanju. Malce oklevam tudi zaradi tega, ker kot novinarka čutim velikansko odgovornost ob poročanju o tej temi, obenem pa se počutim izjemno počaščena, da mi je ta naloga zaupana. Vem, da je bil Otokar takrat hudo ranjen in se je zaradi tega tudi invalidsko upokojil. Naposled ga povprašam o tem. Ni videti, da bi nerad pripovedoval o tem – navsezadnje je zgodbo opisal že mnogim novinarjem pred mano, o takratnih zgodovinskih dogodkih pa večkrat pripoveduje tudi mlajšim rodovom. Kot izkušen miličnik in odgovoren mož je takrat odigral pomembno vlogo ter moral sprejeti številne odločitve, ki bi lahko radikalno spremenile potek zgodovine, če bi takrat razmišljal drugače.

»Tiste noči sem bil dežuren na upravi v Slovenj Gradcu, ko so začele prihajati depeše, ki niso obetale nič dobrega. Takoj sem poklical dežurnega inšpektorja, ki je bil že tam, potem pa sem obvestil še direktorja uprave, da bo seznanjen, ker ne bom sam o ničemer odločal. Poklical sem ga in ga zbudil ter mu pojasnil situacijo in povedal, da mislim, da bi bilo prav, če pride v službo. Naročil mi je, naj z inšpektorjem takoj skličeva vse zaposlene. Povedal sem mu, da sva že začela z obveščanjem. Direktor je sklical sestanek ob petih zjutraj, udeležiti pa smo se ga morali vsi, tudi tisti, ki so bili sicer prosti. Med sestankom sem opravljal naloge dežurnega, po njem pa sestavil običajno poročilo in se odpravil domov, saj se je moja 24-urna izmena končala, nihče pa mi ni nič rekel. Ko sem prišel domov, še preden sem se utegnil preobleči, so me klicali in mi povedali, naj vzamem orožje in grem kar na Holmec. Na sestanku so so namreč sklenili, da grem jaz na Holmec, kolega Marko Pogorevc pa na Vič. Marko je bil sicer inšpektor na upravi, dodatno pa je imel še posebno policijsko enoto, namenjeno bojnim aktivnostim. S svojo enoto je šel na Vič, kjer se je pričakoval hujši napad, jaz pa sem šel na Holmec, ne da bi mi kdo dal kakšna določena navodila. Rekli so mi, da bom vse izvedel na Holmcu, ki je sicer imel svojega komandirja, ki pa je bil le komandir, jaz pa sem bil pomočnik poveljnika posebne enote. Zato so me poslali tja, a brez vojakov. Imel sem le nekaj rezervistov, pa še nekaj fantov je prišlo v službo, tako da nas je bilo 15. Komandir je bil v službi do dveh popoldne, nato je šel domov. Po tistem ga nismo več videli. Naročeno mi je bilo, da če bo vse potekalo normalno, naj se ne mešam v delo na prehodu, naj bom samo prisoten. Komandir naj ukazuje, ostali naj delajo, če pa pride do nenavadnih aktivnosti ali do sovražnega napada, pa moram vskočiti in prevzeti poveljstvo. Tako se je tudi zgodilo. Ko je postalo vroče, sem poslal domov carinike, saj tam niso mogli pomagati, samo ogrožali bi svoja življenja. 

Zadnjima dvema carinikoma sem naročil, naj vzameta blagajno in pobereta vse dokumente ter štampiljke in zapustita mejni prehod. Pa še prav je bilo, da sem jima tako ukazal, saj je kasneje poslopje zgorelo. Tik pred zdajci sem poslal domov še dve dekleti, policistki, od katerih je bila ena povsem neoborožena, druga pa je imela le majhno pištolo. Kasneje mi je bilo sicer očitano, da sem razmetaval z moštvom, ki je bilo nujno potrebno, a v tistem trenutku je bilo pomembneje, da so neoboroženi pripadniki na varnem, saj sem vedel, da bo hudo. In res je bilo. Na obeh straneh so bili mrtvi in ranjeni, a vseeno, glede na količino izstreljenega streliva, ni bilo tako hudo, kot bi lahko bilo. Najhujša težava je bila, ker so imeli na drugi strani dva topa, mi pa zgolj svojo osebno oborožitev.

Popoldne drugega dne so na nasprotni strani zamenjali komandirja, s katerim bi se sicer lahko dogovorili, zato so morali pripeljati nekoga drugega. Prejšnji komandir je prišel na pogajanja in nam dal 20 minut časa, da poberemo svoje stvari in odidemo, preden odprejo ogenj. Moji nadrejeni niso verjeli, da nasprotnik misli resno, prepričani so bili, da se bodo pogajanja vlekla še nekaj ur. Ravno, ko sem po telefonu šefa prepričeval, da ne dvomim v njihove besede, da nas bodo po 20 minutah zradirali, se je čas iztekel in nasprotnik je odprl ogenj. In takrat se je začel spopad. Na avstrijski strani so se z vso oborožitvijo, ki so jo imeli na voljo, celo z muzejskimi tanki, pripravljali tudi Avstrijci, da bi odgovorili z orožjem, če bi JLA slučajno segla predaleč.«

V spopadu, ki je sledil, je bil Otokar tudi hudo ranjen, pomotoma so ga celo razglasili za prvo žrtev na slovenski strani. Kot so kasneje ugotovili preiskovalci, je le malo manjkalo, da ni tudi zares izgubil življenja. »V zgornjih prostorih sem ranjen ležal na tleh, ko je nasprotnik ustrelil še s topom. Topovska granata je zadela le 60 centimetrov nad mojim hrbtom. A še danes sem tu,« opisuje srhljive dogodke tistih dni. »Bil sem v prednji pisarni, kjer so bili visoki pulti carinskega dela, tam pa so bile tudi vse telekomunikacije, pa tudi videl sem, kaj se zunaj dogaja. Ostale sem poslal v klet na varno, vmes pa je za povezavo med mano in njimi kolega stal na podestu stopnišča, njegova glava je bila v višini mojih nog. Dal sem jim navodila, naj bodo pripravljeni, če jih pokličem, če bo potrebno odgovoriti z ročnimi granatami. Ko je topovska granata udarila v poslopje, je kolegu na podestu odneslo kapo in ga s stopnicami vred podrlo v klet, preden se je to zgodilo, pa je ravno še videl, kako me je vrglo v zrak. Bil je prepričan, da sem mrtev. Fantom je povedal, da so ostali brez komandirja. To so bili mladi fantje, marsikateri strela še ni slišal drugje kot na strelišču. Novica jih je pretresla in so kar obsedeli. Ne vem, kako dolgo bi čakali, če ne bi naposled eden izmed njih le prevzel komando in javil naprej našim, kar je pravkar slišal. Naši pa so v štabu v Dravogradu imeli tudi novinarje in kot bi mignil, je radio poročal o prvi žrtvi na Holmcu, tudi poimensko. Šele po eni uri so sporočili, da tisti prvi ni mrtev, ampak samo ranjen, mrtva pa sta druga dva.«

Zaradi poškodb se je kmalu invalidsko upokojil, vseeno pa se njegovo sodelovanje z nekdanjo službo, takrat že slovensko policijo, še ni končalo. Še 20 let je namreč pogodbeno sodeloval z njimi, prav zaradi znanja številnih jezikov. »Veliko sem prevajal na sodišču, kadar je policija pripeljala tja kakšne tujce, pomagal pa sem tudi avstrijskim kolegom, s katerimi smo se v desetletjih sodelovanja močno povezali.« Dokončno pa se je poslovil od policije leta 2011, ko je bila ukinjena Policijska uprava Slovenj Gradec in se ni želel voziti na delo v Celje. 

Pomemben del njegovega življenja pa so tudi potovanja. Že v otroštvu, ko je s prijatelji pohajkoval po okoliških bregovih in gozdovih, se je navdušil nad pohodništvom, kasneje pa se je odločil za nenavaden podvig – prepešačiti celotno domovino. »Odločil sem se, da bom šel iz Dravograda v Dravograd. Odpravil sem se peš proti Mariboru, nato naprej na Ptuj in proti Hrvaški, čez Trakoščan do bosanske meje in naprej proti jugu, kjer sem se srečal s kolegi, ki so z vlakom potovali na taborjenje v Split. Dva dni sem bil z njimi, potem sem šel naprej. Pot sem nadaljeval do Ploč, tam pa sem se obrnil nazaj. Malo sem moral tudi gledati na koledar, da bom do septembra doma.«

Sodeloval je v več delovnih brigadah, nekega leta tudi v mednarodni, kamor so ga razporedili zaradi znanja jezikov. »Delali smo na cesti Beograd-Skopje in ko smo končali, smo se odpravili v Skopje, kjer je bila otvoritev. Iz Skopja sem domačim še poslal razglednico, da sem jim sporočil, da je brigada končana in da bodo vedeli približno, kdaj me lahko pričakujejo. Naslednji dan smo po otvoritvi šli domov, ostali so se vkrcali na vlak, jaz pa sem se odločil, da bom šel peš. Ravno dan kasneje pa se je v Skopju zgodil rušilni potres. K sreči mi ni bilo hudega, sem pa prestrašil domače, saj je bil zadnji glas od mene tik pred potresom iz samega žarišča.«

Na svojih popotovanjih je dodobra spoznal Jugoslavijo, njene znamenitosti, tudi ljudi. 

»Med počitnicami sem si vzel mesec dni časa za delo, da sem se nekje zaposlil, mesec dni pa za pohajkovanje po domovini.« Dodaja, da je vedno imel nekaj ciganskega v sebi in je rad potoval po vsem svetu.

Ravno v dneh pred najinim pogovorom je z žalostjo spremljal dogajanje v Maroku, na katerega ga vežejo lepi spomini, prav na vasi, ki jih je potres hudo prizadel. Bil je namreč član prve slovenske ekspedicije na Toubkal, Afriko pa je kasneje obiskal še večkrat. Zadnje čase ga tja popelje še ena izmed njegovih ljubezni – lov, glede katerega pa ima posebno filozofijo in v skladu z njo vzgaja tudi mlade rodove bodočih lovcev. Že od ustanovitve je tudi član Koroške lovske zveze, kjer predava in vodi izpite, sam pa zadnja leta lovi z lokom, saj mu klasičen lov ne predstavlja več izziva. 

»Pri današnjem orožju ni nič posebnega ustreliti srnjaka na 150 metrov. Pri lovu z lokom pa sva z živaljo bolj izenačena, potrebnih je več drugačnih spretnosti in znanja.« Vsako leto se za dva ali tri tedne poda v Afriko, kjer je nabral že precej trofej, vendar pa še ni zbral tako imenovanih pet velikih, kot jim rečejo. To so slon, nosorog, lev, leopard in bivol. 

»Redki so lokostrelci, ki imajo vseh pet, čeprav jih je vse mogoče zadeti tudi s puščico. Bivola bi morda še ujel, saj jih je veliko. Do slona imam poseben odnos, prav tako pa tudi ne bi ustrelil nobene velike mačke.«

Otokarjeva velika ljubezen so tudi konji. »Kar 35 let sem imel svoje konje, imel sem prve jahalne konje v Dravogradu v povojnem obdobju. Potem pa se je nekaj fantov začelo zanimati za to in skupaj smo ustanovili konjeniški klub. Izbrali smo si Veržunov hlev, ki je bil na dobri lokaciji, vendar neuporabljen. Čeprav je marsikdo dvomil, se nam je uspelo dogovoriti z lastnikom, da nam je omogočil uporabo. Stavbo smo preuredili, da je bila primerna za konjušnico. Poleti smo ogromno jahali, imel sem tudi tečaje. Prehodili smo najrazličnejše relacije, lepi izleti so bili,« se spominja z nostalgijo v glasu. S skupino konjenikov so se podali tudi na odpravo, ki je nekoliko spominjala na njegov pohod po Jugoslaviji. »Prehodili smo celotno slovensko mejo. Bilo nas je osem jahačev in šest konjev, dva jahača sta bila z avtom s konjsko prikolico, s katero bi po potrebi lahko prepeljali konja, če bi bilo kaj narobe, sicer pa so se nekateri jahači menjali, saj je bila pot zelo naporna. Nekateri smo prejezdili vso pot, vendar si za to moral imeti kondicijo. Potovanje pa je trajalo dvakrat po pol leta.«

Ko poslušam, s kakšnim žarom pripoveduje o konjih in svojem življenju z njimi, se mi kar samo postavi vprašanje, kaj se je zgodilo, da se je to obdobje njegovega življenja končalo. »Menda me ne boste spraševali takšnih stvari, ki me razžalostijo?« mi odgovori z vprašanjem, a mi vseeno zaupa, kaj se je zgodilo. 

»Zbolel sem. Dve leti so v slovenjgraški bolnišnici poskušali ugotoviti, kaj je narobe, zakaj sem izgubil kožo na podlahteh in dlaneh. Skušal sem roke zaščititi z različnimi rokavicami, a tudi to ni pomagalo. Nazadnje sem odšel v mariborsko bolnišnico in vztrajal, naj me pregledajo. Ko je zdravnik videl, kako hudo je, so me kar obdržali v bolnišnici in po treh dneh tudi prišli zadevi do dna. Izkazalo se je, da sem razvil alergijo na konje. Nisem mogle verjeti, saj sem 35 let tako rekoč živel s konji, ko je bila kobila breja in se je bližal čas žrebitve, sem celo spal pri njej v hlevu. Pa mi je zdravnica pojasnila, da se takšne stvari pač zgodijo. Ko sem se vrnil domov, sem lahko le še od daleč gledal proti konjušnici in solze so mi tekle po obrazu ob tem. Oba moja konja so domači prodali, saj se konjem sploh nisem smel več približati.« 

Kmalu pa se je končala tudi zgodba konjeniškega kluba, ki ga je pomagal ustanoviti, leto kasneje je namreč klub razpadel.

Otokar je tudi navdušen pevec, je celo daleč najstarejši pevec v občini. Z zborovskim petjem se je začel ukvarjati že v času šolanja. 

»Moj prvi pevovodja je bil Danilo Nabergoj, ki je poučeval v Dravogradu, vse do takrat, ko se je odselil v Koper. Kasneje sem zamenjal kar nekaj pevovodij, tudi precej zborov. Najbolj mi bo ostal v spominu gimnazijski pevski zbor, kjer nas je bilo 92 in kamorkoli smo prišli, ko smo zapeli, se je zatreslo. Če pa se ni takrat, ko smo zapeli, se je pa potem, ko je publika zaploskala. Bili smo najmočnejši mladinski pevski zbor. Naš pevovodja, profesor Petrun, je imel zelo ostro uho, izmed vseh 92 pevcev je natančno slišal, če je kdo zapel pol tona previsoko, pa tudi, kdo je bil tisti.«

Kljub 35 letom dela v policijskih vrstah pa sta ga vedno spremljala poučevanje in vzgoja, sam pravi, da so v družini kar malce dedno obremenjeni s tem. Že v mladosti je to združil s svojo ljubeznijo do narave in sodeloval pri tabornikih, ki so veljali za ene najboljših v Sloveniji, še danes pa mlade lokostrelce uči varnega rokovanja z lokom, za katerega poudarja, da je lahko hudo nevarno orožje in ga je potrebno jemati zelo resno. Čeprav je v življenju doživel nekajkrat več kot marsikdo drug, tudi danes ne miruje. Še vedno preživlja dneve v naravi, najdemo ga pa tudi na strelišču, kjer uri svoje strelske in lokostrelske spretnosti, ob vseh dejavnostih pa mu ne zmanjka časa za druženje z družino in prijatelji. 

Preden se posloviva, mu rečem, da bom njegovo zgodbo težko strnila na nekaj strani, kolikor imam prostora in mu predlagam, da bi moral napisati knjigo. Nasmehne se in pove, da bo o tem razmišljal, ko bo imel čas. Zdaj ga še nima.