V prvem letošnjem zares deževnem jesenskem nedeljskem popoldnevu najdem Robija na dravograjskem kegljišču, v prostorih tukajšnjega Kegljaškega kluba. Spomnim se ga kot majhnega fantiča iz časa, ko je napravil svoje prve kegljaške korake, zato visokega 18-letnega mladeniča skoraj ne prepoznam. Za kegljaško kroglo je sicer prvič prijel v drugem razredu osnovne šole. Za to, da se je preizkusil v športu, ki se zdi nekoliko nenavadna izbira za povprečnega šolarja, pa je predvsem zaslužen oče, ki je delal na kegljišču in v kegljaškem klubu. Robi je očeta spremljal in šport ga je pritegnil. Skozi leta rednih treningov je vse bolj spoznaval lepoto tega manj znanega športa in mu ostajal zvest. Vmes so ga seveda zamikali tudi drugi športi, ki pritegnejo večino otrok. 

»Eno leto sem treniral odbojko. Bilo mi je všeč, vendar sem vedel, da je kegljanje moj šport, šport, v katerem se lahko izkažem,« pove in doda, da ga starši vseskozi podpirajo pri treningih, zlasti oče, ki je v njem prepoznal potencial za ta šport.

Kegljanje sicer med mladimi ni posebej razširjeno, trenira le malo otrok. 

»Tisti, ki se odločijo, pridejo pogledat, pa vztrajajo nekaj mesecev, morda do enega leta, potem pa se naveličajo in jim ni več zanimivo.« 

K treningu kegljanja je pred časom pritegnil še enega sošolca, ki pa danes ne trenira več tako redno. Verjame, da bi se dalo ta šport približati otrokom, če bi se klubi nekoliko bolj povezali z osnovnimi šolami. V Dravogradu so sicer pogoji za trening zelo dobri. Kegljaški klub Dravograd je bil ustanovljen leta 1988, kegljišče pa je bilo najprej na elektrarni. Leta 2001 je bilo v okviru Športnega centra zgrajeno novo, sodobno kegljišče s štirimi stezami pod stadionom, kjer dravograjski kegljači trenirajo še danes.

Robi trenira pod vodstvom trenerja Silva Belaja, sprva je treniral po trikrat do štirikrat na teden, trenutno pa ima dva do tri treninge tedensko. Z novembrom se začenjajo tudi treningi za reprezentanco, kar pomeni štiri treninge na teden, kegljaško pa bodo obarvani tudi vikendi. Za uspeh pa niso dovolj le treningi na kegljišču. Sposobnosti, ki so pomembne pri kegljanju, so kondicija, fizična moč in koordinacija, pojasnjuje Robi. Sam ohranja telesno pripravljenost s hojo, ljubiteljsko pa s ukvarja tudi z drugimi športi.

Vztrajnost je sčasoma obrodila sadove. V sezoni 2021/2022 je osvojil drugo mesto v 2. slovenski ligi ekipno, že naslednjo sezono pa je v mešanem tandemu s soigralko Tio Schatz iz Kegljaškega kluba Calcit Kamnik osvojil drugo mesto v kategoriji U23, leto kasneje pa tretje mesto v tandemu v kategoriji U18. Do zdaj največji uspeh pa je prišel minulo pomlad, ko se je v Varaždinu udeležil svojega prvega Svetovnega prvenstva v kegljanju. V ekipnem delu je osvojil četrto mesto v kategoriji U18, posamezno pa se je uvrstil na deveto mesto kot najboljši Slovenec.

Kot vsak običajen 18-letnik pa se vendarle ne more povsem posvetiti športu. Tu je še šola, ki zlasti v letošnjem šolskem letu zahteva od njega nekoliko več pozornosti. »Letos obiskujem četrti letnik Srednje šole Ravne na Koroškemm in se pripravljam na maturo. Veliko se moram učiti, ampak nekako gre. Imam status športnika, kar mi pri usklajevanju šole in treningov veliko pomaga. V šoli imajo veliko posluha, predvsem razrednik, ki včasih tudi malce pogleda skozi prste,« mi zaupa Robi. 

Razumevanje učiteljev je ključnega pomena, saj je za mnoge mladostnike šport več kot le razvedrilo. Robi pri tem ni nobena izjema. 

»Kegljanje mi pomeni zabavo in sprostitev. Ko sem na stezi, odklopim  in ne razmišljam o šoli in o drugih stvareh, samo kako bom imel enak lučaj in podrl čim več kegljev, da bo dober rezultat.«

Z dobrimi uspehi se je spomladi vrnil s Svetovnega prvenstva, zdaj pa se že pripravlja na Evropsko ekipno prvenstvo, ki bo prihodnjo pomlad na Slovaškem. 

Povprašam ga, kaj načrtuje za prihodnost, a se le nasmehne in odvrne: »Pustimo se presenetiti.«