Poznavalci in ljubitelji nogometa vedo povedati, da Marijan velja za zelo strogega in metodičnega trenerja, kar si Dravograjčani, ki nismo trenirali pod njegovim vodstvom, kar težko predstavljamo. Poznamo ga namreč kot vedno nasmejanega in pozitivnega, kot nekoga, ki se rad pošali. S pozitivno naravnanostjo mu je tudi uspelo premagati številne tegobe, s katerimi mu življenje ni prizanašalo. Že v zgodnjem otroštvu so ga zaznamovale hude izgube. Pri petih letih je izgubil mamo. 

»Oče se je ponovno poročil, z bratom Markom sva tako dobila novo mamo, nato pa še polsestro Karin. Ko sem bil star 10 let, je umrla še moja druga mama. Oče samohranilec pa se je potem še tretjič poročil in dobil sem tretjo mamo, kasneje pa še enega brata, Gorazda. Tako je bilo moje otroštvo sestavljeno iz dveh strani, poleg te temne plati je bilo na drugi strani veliko veselja, igre, zabave,« pripoveduje o svojem odraščanju v šestdesetih. 

»Živeli smo na 'elektrarni'. Bilo je ogromno igre, tudi poniglavosti, bili smo zelo radoživi, še posebej jaz, kot bi imel elektriko v riti. Tudi po desetkrat na dan smo šli čez star železniški most, se igrali na stebrih in si delali bunkerje. Včasih je bilo vse čisto drugače, že sama igra. Na elektrarni je bilo super, veliko otrok, mladih družin, veliko smo se igrali. Ker je bilo v bližini igrišče, sem začel tudi igrati nogomet, obenem pa smo se igrali ravbarje in žandarje in podobne igre, ki jih danes mladina ne pozna. Cel Dravograd je bil naš, hodili smo čez železniški most, levem bregu je bila naša meja lajta, Becl, pa dol do Mariborske in na drugi strani do Skale. Tu smo se po štiri, pet ur skrivali, lovili, igrali in je bilo zelo zabavno.«

Priznava, da so znali staršem tudi pošteno povzročati skrbi, ko so si privoščili kakšno pustolovščino, ki je danes nepredstavljiva. 

»V prvem razredu mi je uspelo prepričati dva sošolca, Milana in Bojana, da je dolgočasno biti popoldne v šoli, pa smo izmaknili vsak po enega »kovača«, kovanec za 50 par, in smo šli na veseli potep, peš do Murnhofa. Vsi so nas iskali, starši, policija, zato smo jih tudi pošteno dobili po zadnji plati, ko smo se vrnili domov.«

Kot vsak živahen fantič je seveda povzročil prenekateri siv las tudi učiteljem. 

»V šoli sem bil precej »žleht«, bi rekli po domače. Ko sem mnogo let kasneje učil v isti šoli, sem stavil z učiteljicami in učitelji, da ni niti enega med njimi, ki me ne bi kdaj za ušesa ali za lase. Ampak to je bilo vse zaradi tega, ker sem bil preveč radoživ. Bodisi ni bil program dovolj zanimiv, ali sem bil jaz preveč živahen ali pa me niso znali pritegniti k sodelovanju. Nekatere predmete sem namreč imel kar rad.«

Zares, če ge je kaj pritegnilo, se je temu posvečal ure in ure. Že zgodaj ga je oče navdušil za šah, ob katerem še danes prebedi prenekatero noč in se v spletnih šahovskih dvobojih meri s šahisti z različnih koncev sveta. Z 12 leti je postal republiški prvak, za nagrado pa je smel nositi Titovo štafeto. 

»To je bila takrat velika čast,« se spominja. 

»Toda obenem sem doživel tudi nekaj, kar se mi je zdelo kot huda žalitev. Govor, ki sem ga moral imeti, sem se naučil na pamet, a so mi kljub temu v roke potisnili list in me prisilili, da sem bral, da se ne bi zmotil. Doma sem se učil na pamet pesmice, znal sem Sonetni venec na pamet, tu so bili pa trije stavki, pa se jih ne bi mogel naučiti, zato se mi je to zdelo zelo ponižujoče.«

Ko se spominja otroštva, opaža tudi pomembno razliko v medosebnih odnosih takrat in danes. 

»Pomembna rdeča nit je bila vseskozi veliko spoštovanje do vseh, do učiteljev in učiteljic. Nismo se jih bali, ampak smo jih spoštovali, ne glede na to, kakšne lumparije smo naredili. Imel sem srečo, da je moja teta Ela Nacevski učila telovadbo na šoli. Najprej sem se bal, da bo izvedela ona, če sem kaj ušpičil, pa jih bom slišal najprej od nje, potem bo povedala očetu in jih bom skupil še doma, tako da me učitelja sploh ni bilo strah,« pripoveduje v smehu, a se že takoj zatem zresni. 

»Danes je pa ravno obratno in grejo otroci domov jokat staršem, učiteljice so pa vsega krive. To je danes zelo narobe.«

Čeprav se je kasneje velik del njegovega življenja vrtel okoli nogometa, pa je bil Marijan že od malega vsestranski športnik, odraščal je ravno v času zlatega obdobja jugoslovanske košarke. To se je dotaknilo tudi Dravograda, ki je gostil številne pomembne tekme, na katerih so nastopale vse republike nekdanje skupne države, hkrati pa se je ustanovil tudi košarkarski klub. 

»Vzporedno sem igral nogomet in košarko in to me je zelo veselilo. Že zelo mlad sem spoznal tudi tenis, smučanje in plavanje pa sta me tako ali tako vseskozi spremljala.«

Ob koncu osnovne šole je tako imel jasno željo: nekoč želi delati v športu. 

»Nisem se dovolj pridno učil, da bi lahko šel v gimnazijo, nisem pa vedel, kaj naj grem, edini cilj mi je bil, da bom prišel na DIF ali v Maribor na Pedagoško akademijo, da bom lahko delal v športu. Tako sem se vpisal na  Ekonomsko šolo v Slovenj Gradcu. S profesorji sem navezal dober stik, fantov nas ni bilo veliko pa so nam tudi malo popuščali, sploh če smo se znali znajti. Cilj je pa bil še vedno delo v športu.«

A vse ni šlo tako gladko. Usoda bi mu skoraj prekrižala načrte. 

»V tistem času sem imel zdravstvene težave, o katerih mi oče najprej sploh ni povedal, vendar zaradi njih nisem mogel na DIF,« pripoveduje. 

»Imel sem nekakšnega kostnega raka, vendar se je na srečo se je izkazalo, da je tumor benigen. Kost na nadlakti mi je pretirano rasla, še zdaj se pozna, čeprav so me dvakrat operirali. Ko sem šel na pregled za vpis na fakulteto, sem že imel urejeno stanovanje v Ljubljani, a me je doktor zavrnil, češ da s takšno zdravstveno situacijo ne bom mogel opravljati poklica v športu. Vpisal sem se lahko le na Pedagoško akademijo v Mariboru. K sreči pa je kost rasla le, dokler sem rasel sam, nato pa se je rast ustavila.«

Ker je Marijan človek, ki zna na vse pogledati s svetle plati, se ob pripovedovanju o sicer trpkem obdobju spomni tudi zabavne anekdote. 

»Ko mi je sošolka takrat prebrala izvid in razložila diagnozo, da imam raka, sem veselo popival kakšnih 14 dni skupaj, ker me bo tako ali tako pobralo, zato si moram dati duška, kolikor mi je še ostalo. Ampak na srečo potem ni bilo tako.«

Šport je ostal vodilo njegovega življenja. 

»Čeprav me Dravograjčani najbolj poznajo po nogometu, sem zelo uspešno igral košarko. Takrat smo igrali v slovenski ligi, dvakrat na leto pa je prišel zagrebški klub Cibona z vsemi državnimi reprezentanti v Mežico na priprave in smo igrali z njimi. Nekajkrat sem tudi zelo uspešno odigral, da so me potem tudi vabili kam drugam, ampak sem bil premajhen.« 

Sočasno je igral tudi nogomet, kamor je postopno usmeril največ energije. Približno pol leta je kot profesionalec igral v velenjskem Rudarju, ki je bil takrat v drugi jugoslovanski ligi. 

»Na prvi tekmi mi vso tekmo soigralec ni hotel podati žoge, da bi lahko dal gol in bi zmagali, na koncu pa mi je razložil, da bom jaz itak šel na fakulteto in v službo. Vprašal me je, ali bom jaz hranil njegova dva otroka, povedal sem, da ne, pa mi je odvrnil, da potem pa tudi ne bom dobil žoge, da bi dal gol. Kdor da gol, igra, kdor ne da gola, pa ne.«

Po končanem študiju na Pedagoški akademiji je nastopil čas za obvezno služenje vojaškega roka, ki je bilo za Marijana posebna in prijetna izkušnja. 

»Imel sem srečo, da sem bil na Olimpijskih igrah v Sarajevu in smo bili smučarska četa. Ogromno smo smučali, pregledovali proge in jih urejevali. Tam sem spoznal nekaj prijateljev za vse življenje, enega s Hrvaške, dva iz Srbije, ki se redno obiskujemo že skoraj 40 let in smo ne glede na medsebojne razlike dobri prijatelji. Tisti čas mi je ostal v lepem spominu.«

Po vrnitvi iz vojske bi se moral zaposliti kot referent za šport v Dravogradu, a je imel predhodnik še pol leta odpovednega roka. Marijan se je tako za ta čas zaposlil pri podjetju Kograd IGEM kot delovodja na trajanki, kjer so delali zidake. 

»To je bila zame ogromna šola, povsem druga panoga, ki me sicer nikoli ni zanimala, drugačni odnosi, izobrazba, kulture, različne obljube ... Takrat je bilo to zelo naporno in stresno, čeprav zanimivo, danes pa na to gledam kot na res veliko življenjsko lekcijo, kjer sem se ogromno naučil o človeških značajih, drugih kulturah.« 

Sicer pa so bila prva leta službe – po Kogradu je dve leti poučeval v dravograjski in šentjanški šoli, nato pa se je zaposlil na Športni zvezi – za Marijana čas mladostniške brezskrbnosti in zabave. 

»V tistem času sem se ravnal po reku »česar nisi potrošil, nisi niti imel«, zato je ves moj zaslužek šel za zabavo, tudi za kakšen obisk igralnice se je našlo. Močno me je potegnilo vase iskanje načina, kako čim hitreje priti do denarja, čeprav nisem materialist, a ker so starejši kolegi šli v igralnico in igrali na srečo, sem šel pa še jaz, pa sem hitro ugotovil, da ne morem premagati niti igralnice in avtomatov niti najboljših šahistov in kartašev ter da je bolje, da kar od svojega dela živim.«

Imel je srečo, da mu je zaslužek omogočal to, kar ga je najbolj veselilo. Ob službi pri Športni zvezi je igral nogomet v Avstriji, kjer je tudi spodobno zaslužil, pove. A spet je imela usoda drugačne načrte in zgodilo se je nekaj, kar mu je povsem spremenilo življenje. 

»Ko sem se 13. marca 1991 peljal na trening, sem za volanom zaspal in sem imel težko prometno nesrečo, ki sem jo komaj preživel. Imel sem hude poškodbe glave, šest mesecev sem imel s kovinskimi oporami zvezano čeljust, še zdaj imam ploščice v obrazu, imel sem poškodovane roko, noge in tudi notranje organe, preživel sem le zato, ker sem bil dober športnik in je bila moja konstrukcija mišic dovolj trdna, da je zadržala notranje organe. Vseeno je to pustilo posledice. Počasi sem nehal igrati nogomet za denar in sem se bolj posvetil treniranju. Mlade sem tako ali tako vseskozi treniral, potem pa so me povabili še k treniranju članske ekipe, nazadnje pa sem bil tudi trener-igralec v Dravogradu.« 

Nesreča pa ni pustila le posledic v fizični kondiciji, pač pa ga je spodbudila tudi k drugačnemu pogledu na življenje. 

»Po nesreči se je zame življenje pošteno obrnilo, začelo se je povsem drugačno življenje. Ogromno mi je pomagala žena Darja, saj sem bil povsem na dnu. Poleg vsega je bilo še nekaj narobe z zavarovanjem in sem ostal brez prebite pare. Vse sva morala začeti od začetka, iz nič, malo je pomagal tudi njen oče. Do takrat sem živel od danes do jutri, nisem si ustvarjal prihrankov, vse sem porabil sproti. Potem pa sem začel razmišljati tudi o prihodnosti, da bo potrebno tudi načrtovati naprej.« 

Kmalu je prišla tudi hčerka Neža, za katero Marijan pove, da je njegova sreča in ponos, a tudi njeno življenje se ni začelo brez boja. 

»Rodila se je brez ščitnice in s kupom zdravstvenih težav. Ob njej sem spoznal, koliko pomeni zdravje in bližina ljudi, ki jih imaš rad.«

V letih svojega dela pri Športni zvezi je skušal čim bolj približati šport vsem generacijam prebivalcev Dravograda. 

»V vseh svojih letih pri Športni zvezi sem sodeloval tudi pri drugih športih, kar me je izredno veselilo. Bil sem pri vseh šolah v naravi, z OŠ smo tesno sodelovali, ogromno otrok sem naučil plavati in smučati. Vedno sem bil neposredno fizično udeležen. Ob tem sem igral tudi tenis in odbojko, takrat so bile še sindikalne športne igre, vsa večja podjetja so sodelovala s svojimi ekipami in to so bile igre kot olimpijada, po trikrat, štirikrat na leto, bilo je pravo veselje. Ne samo podelitve pokalov, pač pa druženje, ljudje, skupnost, ki je je danes vedno manj. Danes se držimo doma, vsak zase, ne družimo se. Nisem nostalgik, češ, kako je bilo včasih lepo, pravim, da je vedno bolje gledati naprej, ampak pogrešam tisto obliko druženja, sproščenosti in vsega ostalega. Izredno dobro smo imeli organizirana tudi športna društva po krajevnih skupnostih. To so bili ljudje, s katerimi smo se stalno srečevali, ki so organizirali stvari in nekaj delali za skupnost, vse pohvale gredo njim, predsednikom in vodjem teh društev in klubov. Bil sem eden izmed soustanoviteljev kegljaškega kluba, ki je nekoč tudi prišel do prve lige, česar marsikdo ne ve, pa tudi teniškega kluba in glavni pobudnik, da smo zgradili teniška igrišča na 'elektrarni'. Po zaslugi tedanjega župana Rada Krpača, ki je imel veliko razumevanja za šport, se je zgradil tudi nov športni center, kjer so igrišča, kegljišče in površine za številne športe. Vedno sem imel željo, da bi se zgradilo nekaj, kar bo ljudem ostalo, čeprav so mnogi nasprotovali.«

S športom je neposredno povezana tudi kultura, ki ima prav tako pomembno vlogo v življenju skupnosti. Ob tem Marijan omeni svojega očeta Ludvika. 

»Na tem področju je ogromno prostovoljno naredil za Dravograd. Malo sem to tudi podedoval, željo pomagati ljudem, naj bo to delovna akcija ali karkoli podobnega. Vsi moji kolegi so šli počitniško delat, da so zaslužili, jaz pa nisem smel, saj me je oče poslal delat v brigado, kjer sem bil trikrat, vsakič je bil moj komandir Fajči, danes pa sem ponosen, da sem bil brigadir.«

Eno izmed tovrstnih povezovanj kulture in športa je bilo tudi športno društvo Rekreatorji. 

»Nikoli nismo bilo uradno registrirano društvo, bili pa smo moški med 20 in 40 let, ki smo se sicer povezali v igranju nogometa v občinski ligi. Bili pa smo tudi glavni pri organizaciji Koroške ohceti, kamor je vedno prišlo okoli 5000 ljudi. Naredili smo prvo teniško igrišče na Robindvoru in pri pekarni, kjer je zdaj Traberk. Tam smo imeli tudi drsališče s pravim ledom, zabetonirali smo robnike in ograjo, gasilci so nalili vodo, pa so otroci drsali. Z denarjem, ki smo ga zbrali in ki nam je ostal, smo šli vedno na izlet z družinami. Bili smo gonilna sila za veliko družbenih prireditev v Dravogradu.  Imeli smo svoj prostor, na različnih lokacijah, kjer smo se družili, igrali družabne igre ... Pogosto sem šel naravnost iz rekreatorske sobe kar v službo,« se nasmeje. 

Simpatična tradicija, ki jo je vrsto let ohranjal in z njo razveseljeval, je bil tudi pust. 

»Vsako leto sem se našemil. Imel različne maske, enkrat sem bil strašilo, drugič morilec, baletka, jamski človek, medved na kotalkah, pa sem šel po vseh firmah. Ljudje so bili veseli, prav čakali so, kaj bom tisto leto.«

Poklicno pa je do pomembne prelomnice prišlo leta 1993. Takrat se je Marijan odločil, da bo delo z mladimi v dravograjskem nogometnem klubu postalo bolj strokovno. Zamisel je predstavil tudi svojim prijateljem, ki so sodelovali v klubu, in rodila se je Nogometna šola Dravograd. 

»Sledila so izobraževanja, vsi smo šli v šole, naredil sem PRO licenco najprej v Avstriji in nato še pri nas, začeli smo vabiti otroke s cele Koroške,« opisuje začetke projekta, ki je bil ključen za zdravo odraščanje prenekaterega mladostnika na Koroškem. 

V Nogometni šoli namreč nikoli ni šlo le za nogomet in za vzgojo bodočih reprezentantov, čeprav so jih nanizali kar precej. 

»Vedno pravim, da tu ni važen nogomet, ampak učenje za življenje, da otroka pravilno vzgojiš že od malega, torej da se prav obleče, da si zna čevlje zavezati, da bo šel pravi čas na wc, da je red, disciplina, da se nauči tudi izgubiti, da se nauči prenesti poraz. Danes otroci tega ne prenesejo. Pomembno je, da otrok spozna, da je življenje sestavljeno iz porazov in zmag, in da potem gre naprej, da je to pravo življenje. Ni največji dosežek to, da smo vzgojili vrhunske nogometaše in jim pomagali v reprezentanco, Koren, dva Pečnika, Šuler, Fornezzi, Bijol, Kotnik, Bezjak, imamo več kot 10 A reprezentantov iz naše šole, kar je ogromen uspeh za takšno sredino, kot je Dravograd.« 

Ob tem poudarja, da čeprav je bil pobudnik šole, pa ni bil to le njegov projekt. 

»Dokazali smo se s strokovnim in z načrtnim delom. Za to so zaslužni vsi sodelavci, ki so vsa leta delali v tej šoli. Nogometaša oblikuješ od šestega do 18. leta, res pa je mogoče nekaterim malo bolj pomagati. Ko sem bil v Velenju in Celju sem pomagal tudi našim fantom, če so bili dobri, da so dobili priložnost, nisem gledal na sorodstvene vezi ali na krajevno pripadnost, pač pa na potencial. In nekateri so to zelo dobro izkoristili. Mnogi so si ustvarili kariero v nogometu in so na tak način zaslužili za življenje, toda pomembnejših je tisoče otrok, ki so šli skozi vse generacije naše nogometne šole, pa so postali normalni, zdravi državljani, ki vedo, kaj je prav in kaj narobe. Igralo je tudi ogromno deklic, čeprav je bilo to takrat nenavadno, vendar nismo delali razlik, če je prišla kakšna deklica, smo ji omogočili, da je trenirala, dokler so bili starši za. Na drugi strani pa je to oblikovalo ogromno otrok in meni je največja pohvala, ko pristopi kakšen neznan, nekdo, na kogar si že pozabil in reče, da se je imel lepo in kaj vse je odnesel od nogometne šole.«

V svoje pedagoško delo v Nogometni šoli je uvedel tudi vrednote, s katerimi je odraščal. 

»Sam zase nikoli nisem rekel, da sem trener, vedno sem rekel, da sem najprej mama, oče in učitelj, potem šele trener, ki jih nekaj treniram. Najprej moraš človeka spoznati. Tudi v NŠ je bilo osnova delo in medsebojno spoštovanje, na vseh ravneh, od trenerjev do otrok, staršev, snažilke, osebja, publike ... Še zdaj je to pomembna vrednota. Je pa danes velika težava, ker vsak starš že misli, da ima Messija ali Ronalda, zaradi tega se zdaj s tem ne ukvarjam več. Pri svojih letih, pa čeprav se imam za še kar mladega, se ne želim več bosti s starši, ki so pametnejši od mene, ki sem 40 let delal v tej športni panogi.«

Skupaj z Nogometno šolo je rasla tudi članska ekipa in Dravograd je iz tretje lige prišel najprej v drugo, nato pa še v prvo. 

»Treniranje me je strokovno vse bolj zanimalo, sčasoma pa me je pot tudi odnesla, ker so me videli iz drugih koncev Slovenije in me zvabili najprej v prevaljski Korotan, ampak tam so preveč obljubljali in premalo dali, nato pa sem šel v Celje, kjer sem bil prvi trener s štiriletno pogodbo. Takrat se je začelo moje profesionalno trenersko življenje, pustil sem službo na Športni zvezi in sem šel v nogometne vode. Od leta 2000 sem samostojni podjetnik, do pred tremi leti sem bil profesionalni trener. Pot me je iz Celja peljala najprej v Iran, kjer sem bil dvakrat, vmes je bil Maribor, Celje, Rudar, potem sem bil vmes dve leti na Japonskem, potem nazaj Olimpija pa Hajduk Split, potem sem prišel nazaj in zaključil v Rudarju.«

Leta, ki jih je preživel v tujini, so bila po svoje težka preizkušnja, hkrati pa dragocena šola, ki mu je omogočila pogled na življenje iz povsem nove perspektive. 

»Teheran je dvajsetmilijonsko mesto, ko sem šel na trening, sem se vozil dve uri in pol; najprej na avtobus, potem na štop, podzemna, spet avtobus ... Šele proti koncu mandata sem začel voziti avto. Dogajale so se različne divje stvari, od tega, da so nas pričakali z noži, da so nas kamenjali ... Igrali smo pri 52 stopinjah Celzija, pa so ponaredili meritve, da so prikazali, kot da je 48 stopinj, saj se pri 50 javno življenje ustavi, na eni tekmi so prepovedali publiko, ker je bila prevelika nevarnost bombnih napadov, zato smo igrali brez gledalcev, vendar so na polovici tekme nekako dosegli, da so dovolili občinstvo in naenkrat jih je bilo 25.000, še danes ne vem, od kod so se vzeli in kakšna logistika je to bila. Na drugi strani pa so res sami lepi spomini kar se tiče ljudi in gostoljubnosti.«

Poudarja tudi občutno razliko med dojemanjem športa in treniranja pri nas ali na Japonskem in v Iranu. 

»Običaji in kultura so povsem drugačni. V Sloveniji sem bil bolj glasen trener, pogosto sem kričal, vendar brez žaljenja. V Iranu in na Japonskem se ne sme kričati, zanje je to huda žalitev, takoj izgubiš zaupanje igralcev. Na drugi strani pa je tam veliko večje spoštovanje, predvsem na Japonskem.« 

O svojem življenju v tujini je napisal tudi knjigo Z japonskimi pregovori do motivacije, ki bralce popelje z njim v deželo vzhajajočega sonca in jim predstavi Marijanovo povezovanje evropske in japonske miselnosti, v njej pa sem našla tudi navdih za naslov. 

»Najprej sem nameraval pisati o Iranu. Imel sem že osnutek in zapiske, vendar sem imel smolo, da so mi v Ljubljani vlomili v avto in mi iz njega odnesli dva računalnika in vse papirje, s tem pa tudi osnutek knjige, tako da do tega potem ni prišlo. Sem pa potem po vrnitvi z Japonske napisal knjigo o pregovorih, ki sem jih tam uporabljal in o vsem, kar se je tam dogajalo.« 

Eno najlepših izkušenj pa je doživel na sosednjem Hrvaškem kot trener Hajduka.  »Ko smo nekoč igrali na Braču, je prišla neka 90-letna ženica in povedala, da si želi poljubiti roko trenerju. Solze so se mi ulile. Ko so ulovili ribo, ki je že deset let niso, so jo ponudili meni in vztrajali, da jo moram pojesti, ker sem trener Hajduka, to je bilo zanje svetinja. Če ne doživiš tega, kako živijo tam s klubom, kaj jim to pomeni, si sploh ne moreš predstavljati.« 

Podobno je bilo na Japonskem. »Tam vlada izjemno spoštovanje, česar si pri nas ne moremo predstavljati. Po eni strani si ob tem počaščen, hkrati pa se zavedaš,da to pomeni izjemno odgovornost, tudi izven igrišča. Ne moreš se ga na primer napiti, ker te vsi poznajo in si moralna avtoriteta.«

Ob vseh vzponih in padcih, ob vseh težavah, ki mu jih je usoda vrgla na pot, je varen pristan vedno našel v družini. 

»Če ne bi bilo Darje, me ne bi bilo nikjer. Najprej me je streznila kot divjega mladeniča, potem pa me je spodbujala in motivirala v težkih trenutkih. Ob Neži sem spoznal, kaj je resnično pomembno, da je pomembno zdravje in ljudje, ki so ob nas, ne pa materialne dobrine. Žena in hčerka sta mi bili vedno v veliko oporo, tudi ko sem bil za dolgo časa v tujini, kar je kar težko in zato je velik uspeh, da smo skozi to prišli normalni, zdravi in da smo ostali skupaj.«

Danes Marijan veliko hodi v naravo na pohode in kolesari, v zadnjih letih pa je spoznal tudi povsem nov šport, za katerega nikoli ni pričakoval, da ga bo pritegnil – golf. 

»To je šport, kjer veliko hodiš, med eno igro, ki traja štiri ure, prehodiš 10 km, moraš si vzeti čas zase, veliko je koncentracije in meditacije, ukvarjaš se sam s sabo, igraš proti igrišču in za vse si sam odgovoren, vse je v tvojih rokah.«

Čeprav je bilo v njegovem življenju kar nekaj trenutkov, ki bi marsikoga zlomili ali vsaj spremenili v zagrenjenega človeka, je Marijan še vedno pozitiven, nasmejan in iskriv. Zaupa mi, v čem je skrivnost. 

»Kakršnekoli težave so bile, sem se trudil slabe stvari pozabiti čimprej, vedno sem gledal naprej in pozitivno razmišljal. Še danes mi žena reče, da jo čudi, da sem skozi vse prišel tako neokrnjen.«  

Ob koncu pogovora se še enkrat dotakneva Nogometne šole in njegove dediščine pri delu z mladimi v Dravogradu. Kot dolgoletni trener in pedagog ter športnik po duši se zaveda, da je pomembno, da mlad športnik ni izključno osredotočen na svoj športni uspeh. 

»Če se le da, bi športniki morali dokončati kakšno izobrazbo,čeprav je med aktivno kariero zelo težko, zato pa se morajo vsaj po koncu kariere izobraziti, med drugim tudi zato, da lahko dobro upravljajo z denarjem, ki so ga kot športniki zaslužili. Moj največji ponos so fantje, ki sem jih treniral, ki so zdravi prišli naprej in niso zapravili vsega premoženja za neumnosti, pač pa so uspešni poslovneži. Pri tem gre velika zasluga tudi kolegu Darku Žižku, ki me je nasledil na Športni zvezi, pa tudi vsem ostalim, ki sodelujejo, da Nogometna šola deluje naprej, z vzponi in padci. Bila mi je življenjska želja, da bi se vsi ti fantje, ki so nekaj pridobili v Nogometni šoli, na neki točki svojega življenja vrnili nazaj in nekaj vrnili skupnosti. Nekateri so to razumeli, nekateri pa ne.«

In po tem vodilu se ja ravnal tudi Marijan sam. Po vseh uspehih v tujini se je vedno vračal v domači Dravograd. 

»Vesel sem, ko vidim, da skupnost kot celota deluje, čeprav nekateri tega ne opazijo in so polni kritik. Ljudje se premalo zavedamo, da živimo v čudovitih krajih, da smo na zlatem koncu sveta.« 

Tega se je še dodatno zavedel na Japonskem, ko je spoznal, kako ta del sveta doživljajo Japonci, ki jim je življenjska želja nekoč obiskati evropska mesta, ki jih imamo mi dobesedno na dosegu roke. A kar je še pomembneje, Dravograd je skozi vsa leta ostajal njegov dom in kot je zapisal v svoji knjigi – kjer je dom, tam je prestolnica.