Lotka in Vitko sta ljubeča zakonca, ki svoj čas danes namenjata za marsikoga nenavadnemu hobiju, rada pa se spominjata davnih dni, ko sta se spoznala. Oba sta odraščala v enem najbolj bridkih obdobij človeštva, v času druge svetovne vojne. Vitko se je rodil leta 1937 v srbski družini v mestu Bosansko Grahovo, kjer mu že od malih nog življenje ni prizanašalo, Lotkin prihod na svet pa je bil še bolj žalosten. 

Ko se je leta 1944 rodila, je bila njena mama namreč v zaporu v Avstriji kot žrtev nacizma. Kljub težkemu življenju so takrat, v letih po drugi svetovni vojni, z optimizmom zrli v prihodnost in čeprav mnogi mladi niso imeli možnosti izobraževanja, so brez težav zavihali rokave in poprijeli za delo. Tako je tudi Lotka takoj po končani osnovni šoli začela delati in med drugim pomagala svoji materi, ki je bila čistilka na takratni postaji ljudske milice.

Vitko je medtem odraščal v Bosni in Hercegovini in njegova velika želja je bila, da bi nekoč prišel delat in živet v Slovenijo. Sprva je, ko je služil obvezni vojaški rok, prepotoval vso Jugoslavijo, le Slovenija se mu je vse do zadnjega izmikala. Naposled so ga premestili tudi tja. Kasneje je postal miličnik in takrat se mu uresničila dolgoletna želja, poslan je bil v Slovenijo. Razporejen je bil na delovno mesto v Dravograd in tu je spoznal Lotko. Na skupno življenjsko pot sta stopila še zelo mlada, Lotka jih še ni štela dvajset, kmalu pa se jima je rodil tudi prvi sin Milivoj. Nekaj let kasneje sta družino povečali še dekleti, najprej Milena in nazadnje še Saška. Lotka je vsakič po rojstvu otroka ostala doma in se bolj posvetila skrbi za družino, v teh letih pa je tudi čuvala okoliške otroke. Kar 12 jih je skozi leta bilo v njenem varstvu. Ko so otroci zrasli, se je spet vrnila na delo, med drugim je delala v kuhinji gostilne Kajzer, kasneje pa v Tekstilni tovarni Otiški Vrh. V obdobju, ko je varovala otroke, se je v času popoldanskega počitka malčkov posvečala tudi svojemu dolgoletnemu hobiju, ročnim delom. Sprva je bilo to predvsem pletenje, ki se ga je naučila že v otroštvu od mame, kasneje, v osnovnošolskih letih, pa se je naučila tudi kvačkanja. Znanje je sprva nadgrajevala s pomočjo revij, kjer se je učila novih tehnik, danes pa kaj novega izve tudi s pomočjo videoposnetkov na spletu. 

Skozi leta je do potankosti izpilila umetnost izdelovanja pirhov. Čeprav jih je sprva izdelovala le za lastno veselje, jih je kasneje začela tudi predstavljati na razstavah. Njena prva razstava je bila leta 1986 na takratni postaji ljudske milice, kjer je svojo umetnost predstavila njenim in moževim sodelavcem, nato pa so sledila še druga prizorišča. V Dravogradu so njene pomladne razstave pirhov in jesenske razstave adventnih venčkov že vrsto let stalnica. Edinstvena spretnost je pritegnila pozornost stroke in srečala se je tudi z etnologom Janezom Bogatajem, ki je pohvalil njeno delo in ji dal tudi nekaj smernic za naprej. Dobila je tudi certifikat izdelovalke domače umetnostne obrti.

Svoje znanje Lotka z veseljem deli tudi z drugimi in si želi, da bi umetnost lahko prenesla na mlajše generacije. A žal posebnega zanimanja zadnje čase med mladimi ni. Ko je nazadnje pripravila delavnico in sama prispevala ves material, je prišla le ena udeleženka. Z obžalovanjem opaža tudi, da druge ustvarjalke ročnodelskih izdelkov le redko obiščejo njene razstave. Strinjava se, da gre bržkone za slovensko posebnost, saj so tujke na tem področju veliko bolj odprte in rade izmenjujejo izkušnje. Njene razstave so si ogledali obiskovalci iz vse Slovenije in tudi iz tujine, o čemer pričajo tudi številni zapisi v knjigah vtisov, ki jih Lotka rada pokaže. Njeno dejavnost so opazili čez mejo in ji izkazali priznanje z novinarskim prispevkom, ki ga je avstrijska državna televizija posnela o njej. Prav tako so o Lotkinem edinstvenem ustvarjanju poročali tudi slovenski mediji, od regionalnih dnevnikov, do vseslovenskih revij. Članke, ki so jih objavili, Lotka in Vitko skrbno hranita.

Skozi leta je močno nadgradila tehnike izdelovanja, svoje spretnosti pa pili tudi s pomočjo znanja drugih ustvarjalk in ustvarjalcev. Osrednja tehnika je kvačkanje, ki omogoča izdelavo najrazličnejših izdelkov. Med njenimi kvačkanimi izdelki so tudi copatki, ki jih je pred leti podarila Splošni bolnišnici Slovenj Gradec za njihove novorojenčke, večkrat pa je svoje izdelke podarila tudi v različnih dobrodelnih akcijah. 

S ponosom pokaže edinstven poročni dežnik, ki ga je moč najti v zborniku domače umetnostne obrti, Lotka pa ga je tudi že posodila kakšni nevesti za njen poseben dan. Pri svojih izdelkih uporablja najrazličnejše naravne materiale, ki jih v toplih mesecih zbira in shranjuje, pozimi pa se povsem posveti izdelovanju. Ničesar od tega pa ne bi bilo brez moževe podpore.

Vitko je že več desetletij v pokoju. Kmalu po njegovi upokojitvi je Slovenijo zajelo turbulentno obdobje leta 1991. Čeprav bi lahko kot upokojen miličnik stal ob strani in čakal na razplet, se je nemudoma, takrat že kot civilist, povezal s slovensko Teritorialno obrambo in pomagal s prevozom opreme, orožja in ljudi ter s tem prispeval k srečnemu razpletu dogodkov za Dravograd. Ker je že kot otrok izkusil bridkosti vojne, se je toliko bolj odločno postavil v bran domovini. Še danes poudarja, da je mir najvišja vrednota.

Vitko nikoli ni delil gospodinjskih del na ženska in moška in je z veseljem tudi skuhal in pospravil, da je žena imela čas za svojo umetnost. Sčasoma pa se je izdelave pirhov lotil tudi sam in se naučil različnih tehnik. Danes je to njun skupni hobi, ki ju še bolj povezuje. »Človek mora svojo ženo spoštovati,« mi zaupa, medtem ko gre Lotka iskat nekaj svojih izdelkov, ki mi jih želi pokazati.

Vseh izdelkov, ki so v štirih desetletjih prizadevnega ustvarjanja prišli izpod njunih rok, sploh ni moč prešteti, nekaj pa pove podatek, da je na Lotkini predlanski pomladni razstavi pričaralo velikonočno vzdušje kar 1200 pirhov. Za izdelavo pirhov večinoma uporabljata kokošja jajca, izdelala pa sta jih tudi že iz nojevih jajc. Tovrstno ustvarjanje zahteva veliko natančnosti in potrpežljivosti, k sreči jima oči in prsti še vedno dobro služijo. Že pred skoraj dvajsetimi leti je Lotka lokalni novinarki zaupala, da je bila takratna razstava bržkone njena zadnja, saj z možem nista več najmlajša. Danes se temu le nasmeje. 

Ustvarjalne žilice ni moč zatreti in želja po ustvarjanju je premočna. Hkrati pa ima njun skupen hobi še drugo, dodatno vrednost: je nekaj, kar počneta skupaj, to pa jima je najvažnejše. »Dokler sva skupaj, sva srečna,« mi zaupata. Lotka in Vitko izžarevata predanost eden drugemu in medsebojno ljubezen ter spoštovanje, ki je mnogim, če ne kar večini današnjih parov, neznanka. In njuno ljubezen izžarevajo tudi njuni izdelki.