Danaja je prvič vzela v roke harmoniko še preden je sedla v šolske klopi. Bila je ljubezen na prvi pogled in danes, 12 let kasneje, je mladinska svetovna prvakinja v igranju na ta inštrument, v vsem tem času pa je nanizala že toliko uspehov, da so njeni pokali, priznanja in nagrade dobili svoj prostor v njihovem domu.

17-letna dijakinja Gimnazije Ravne na Koroškem se dobro spominja svojih prvih korakov v svet glasbe. 

»Prvi občutki so bili čudoviti. Ko sem šla na prvo poskusno uro, mi je takratni mentor Robert Goter posodil mini harmoniko, da bi videli, če saj sem sploh »dovolj velika in močna«, da bi lahko igrala ta inštrument (bila sem namreč zelo majhna in drobcena). Že na prvi vaji sem se takoj naučila igrati eno skladbico, sicer čisto enostavno, ampak sem bila ponosna, da mi je to uspelo.«

Harmonika je verjetno eden izmed najbolj slovenskih inštrumentov, vseeno pa je nenavadna izbira za nežno mladenko kot je Danaja, zato ne moremo mimo vprašanja, kaj je botrovalo naklonjenosti do harmonike. 

»Nad igranjem me je navdušil očka, ki je zelo rad poslušal narodnozabavno glasbo in gledal TV Golica. To je kar hitro pritegnilo tudi mene, predvsem pa inštrument, ki je še danes moj zvest prijatelj - diatonična harmonika oz. frajtonerca.«

Ker ji harmonika toliko pomeni, ji ni težko nameniti precej časa vajam. 

»Vadim kar veliko, vsak dan, sicer včasih več, drugič malo manj, odvisno od mojega prostega časa. Ko sem hodila še v osnovno šolo, sem vadila do dve uri na dan, pred večjimi tekmovanji pa tudi tri do štiri ure dnevno. Tekmovanj sem imela takrat še bistveno več kot danes. Sedaj, ko hodim v srednjo šolo, je na razpolago malo manj časa, saj prihajam domov bolj pozno, veliko moram delati za šolo, vmes imam še tudi kar precej nastopov na raznih prireditvah, praznovanjih, koncertih. Tako da vadim sicer vsak dan največ uro in pol, več vadim čez vikende. Seveda pa pred tekmovanjem vadim spet precej več.«

Prizadevnost pri vajah je hitro obrodila sadove in Danaja žanje uspeh za uspehom na različnih tekmovanjih, udeležila se jih je že okoli 105. Najbolj se ji je vtisnilo v spomin tekmovanje junija 2019, na katero je tudi najbolj ponosna. 

»Takrat sem pri komaj 12 letih prvič postala mladinska svetovna prvakinja pod okriljem avstrijske zveze HVÖ v avstrijskem St. Peter Freiensteinu.« Uspehi so si sledili eden za drugim in tri mesece kasneje je postala še drugič mladinska svetovna prvakinja pod okriljem italijanske zveze harmonikarjev A.M.I.S.A.D.

»Zatem sem postala še dvakrat mladinska svetovna prvakinja zveze CMA v Franciji, lani še absolutna evropska prvakinja. Letos septembra pa sem k moji zbirki iz večjih tekmovanj dodala še en naziv mladinske svetovne prvakinje, ki sem ga osvojila daleč na jugu Italije, v  mestu Corvaru. To je moj peti naziv mladinske svetovne prvakinje v igranju na diatonično harmoniko, kar menda ni uspelo še nikomur doslej.«

Njenih dosežkov je doslej že toliko, da je skorajda dosežek že to, da jih lahko vse našteje. 

»Sem pa zelo ponosna še na mnoge druge dosežke, petkrat absolutna državna prvakinja, absolutna zmagovalka za nagrado Avsenik, absolutna prvakinja Canada World cup, absolutna prvakinja Italija Award, dvakrat absolutna zmagovalka Pannonia accordion ... Skupno sem dosegla 95 zmag oziroma prvih mest, vseh lovorik pa imam približno 180.«

Posebno mesto pa ima v njenem srcu njen peti naziv absolutne mladinske prvakinje. »To dokazuje, da z mojim mentorjem Klemnom Rošerjem vseskozi dobro delava, moje znanje vedno bolj nadgrajujeva, tudi izbirava skladbe, ki so težavnostno zahtevnejše.« 

Dokaz njunega dobrega sodelovanja pa je tudi Danajina letošnja nova zadolžitev – poučevanje harmonike v Rošerjevi glasbeni šoli. 

»To sem si že dolgo želela, že lani sva se pogovarjala o tem, vendar sem bila še premlada. Letos mi je naposled ponudil to priložnost, česar sem zelo vesela, rada delam z učenci in vsi so zelo pridni. Trenutno imam enajst učencev.«

A vrnimo se k Danajinim nastopom. S harmoniko je obiskala že mnoge slovenske kraje, kjer je nastopila na različnih prireditvah, med drugim tudi na dobrodelnih koncertih, nastopala pa je tudi v Italiji, večkrat na Južnotirolskem v kraju Schenna, v več krajih po Avstriji, na križarjenju po Donavi, na Hrvaškem, v Srbiji, sodelovala pa je tudi na Svetovnem festivalu kulture v Ukrajini in imela celotedensko turnejo z nastopi v Kijevu in v mestu Lvov. Izdala je tudi že dva albuma in ob izidu prvega priredila samostojni koncert.

»Najraje nastopam na kakšnih praznovanjih, obletnicah, ko je vzdušje sproščeno, ko vmes ljudje zapojejo, zaplešejo, se vsi skupaj poveselimo … Ko te nihče ne spremlja in ocenjuje, kot npr. na tekmovanjih, ko igraš pred veččlansko komisijo, ko igraš za ocene in točke in zapisujejo vsak tvoj najmanjši spodrsljaj,« opisuje svoje izkušnje z različnimi vrstami publike.

Ob toliko nastopih po svetu se ji je pripetila marsikatera zanimiva dogodivščina in še posebej se ji je vtisnil v spomin pripetljaj z njenega prvega Avsenikovega tekmovanja, ko je bila stara 9 let. 

»Med drugim sem morala igrati obvezno skladbo, ki jo določi organizator tekmovanja. Vsi tekmovalci moje starostne skupine (do 10 let) smo igrali isto skladbo. Pred mano je bil na vrsti fant, ki je pozabil zaigrati zadnjo kitico skladbe. Jaz, ki sem igrala za njim, sem lepo zaigrala celo skladbo, ko pa sem prišla do zadnje kitice, ki bi jo morala zaigrati, sem sicer začela igrati, takoj zatem me je prešinilo v glavi, da fant pred mano tega ni zaigral, pa sem obstala in nehala igrati. Samo prestrašeno sem pogledala mentorja, vstala, se priklonila in zapustila oder. Kljub temu majhnemu spodrsljaju sem osvojila srebrno plaketo in sem bila izjemno ponosna, saj je bilo to moje prvo veliko mednarodno tekmovanje.«

Povprečni poslušalci harmoniko poznamo predvsem kot osrednji inštrument v narodnozabavni glasbi, ki jo Danaja tudi veliko preigra, a njen opus obsega tudi druge zvrsti, zlasti za večja tekmovanja pripravi skladbe različnih žanrov, kot sta samba, tango in drugi.

Njeno glasbeno pot pomembno oblikujejo tudi vzorniki, po katerih se zgleduje. 

»Moj največji vzornik je vseskozi moj mentor Klemen Rošer. To je moj učitelj, pedagog, velik prijatelj, včasih tudi psiholog, sploh pred kakšnimi večjimi tekmovanji, ko me mora tudi psihološko pripraviti z nasveti, da stopim čim bolj neobremenjeno na velike odre. Imam res super mentorja in vzornika, ki si ga lahko samo želiš. Za vse to sem mu vseskozi  izjemno hvaležna in vedno z veseljem povem, da sem zelo ponosna, da je moj  mentor. Vsekakor pa so moji veliki vzorniki tudi »velikani« slovenske narodnozabavne glasbe, kot je Slavko Avsenik, Lojze Slak, med tujimi pa Herbert Pixner, Manfred Eisl in drugi.«

Ob igranju harmonike pa ji seveda ne zmanjka časa za šolo. 

»Zaenkrat glasbo in šolo kar dobro usklajujem. Ker mi v šoli vseskozi dobro gre, imajo tudi učitelji posluh in razumevanje za moje glasbene aktivnosti. Seveda moram vse izostale ure sama predelati in morebitne teste vedno nadoknaditi. Pri tem mi veliko pomagajo sošolci, da si lahko prepišem vso izostalo snov, imam čudovit razred. Zadnja tri leta v osnovni šoli in vsa leta v gimnaziji imam dodeljen status vrhunskega umetnika, tako da imam določene »ugodnosti«, dovoljene odsotnosti, ko imam priprave in večja tekmovanja, predvsem pred evropskimi in svetovnimi prvenstvi. Pa tudi večkrat manjkam pri pouku, ko snemam skladbe za nove CD-je, videospote, ko sodelujem na raznih nastopih v času pouka. Seveda pa moram zaradi statusa, ki mi ga daje šola, sodelovati na vseh šolskih prireditvah in prireditvah, kjer sodeluje Gimnazija Ravne, kjer tudi z veseljem zaigram.«

A če bi človek pomislil, da ji šola in harmonika zavzameta ves čas, bi se motil. Danaja se ukvarja tudi s petjem. Obiskuje solo petje pri Vokalnem studiu Gorenšek in igra še klavir in sintesajzer. 

»Vendar to zaenkrat bolj za hobi in za mojo dušo, ker mi čas ne dopušča, da bi se še s tem ukvarjala bolj profesionalno. V osnovni šoli sem se temu še lahko veliko več posvečala. Seveda pa sem zelo rada tudi v naravi, ko mi je težko, vzamem svojega psa in grem na pohod. Sem velika ljubiteljica živali, imam še dve muci in zajčke.«

V tretjem letniku gimnazije se malce že ukvarja z mislijo na bodoči poklic, za katerega se še ni odločila. 

»V prihodnje se še vedno želim ukvarjati z glasbo. Moj cilj je, da bi mogoče osvojila še naziv svetovne prvakinje v senior kategoriji, ko bom stara nad 18 let. Moja velika želja je vedno bila, da bi enkrat imela svoj ansambel. Ne vem, mogoče še tudi to enkrat bo. Če bo harmonika moj poklic, ne vem. Vem pa to, da tudi če ne bo moj poklic, bi se rada še dolgo ukvarjala z igranjem harmonike, četudi bi bil moj osnovni poklic nekaj drugega.«

Ko mi Danaja pripoveduje o svoji glasbi in mi predstavlja razlike med svojimi tremi harmonikami, je poseben odnos med mladenko in njenim inštrumentom več kot očiten. Res je, kot je povedala že v začetku, harmonika je njena prijateljica, to vidim v načinu, kako govori o njej. Pa je ta ljubezen brezpogojna ali pride kdaj težko obdobje, ko bi najraje odnehala? 

»Pridejo kdaj tudi slabi trenutki, a ravno takrat ne smemo odnehati. Verjamem, da se vse da, če se hoče, in nam par slabih izkušenj ne sme stati na poti do tega, česar si resnično želimo.« 

Pri tem ji je v pomoč tudi življenjsko vodilo, misel Jožeta Ramovša, ki se ji je, kot mi je zaupala, globoko vtisnila v srce: »Glasba razveseljuje človeka in olepša njegove vesele trenutke, glasba mu pomaga preboleti najhujše žalosti, glasba ga opogumlja, glasba mu pomaga k zbranosti in ga tudi sama na sebi duhovno plemeniti.«

Ko premišljujem o teh besedah, mi postane jasno, od kod Danajina vedrina, ki – čeprav se morda sliši klišejsko – razsvetli prostor in navda njene sogovornike z optimizmom. In s takšno pozitivno naravnanostjo na eni strani ter prizadevnim delom in ljubeznijo do harmonike na drugi ni nobenega dvoma, da bo v prihodnjih letih njena sobica s pokali dobila še kakšen prizidek.