Na naši spletni strani uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Razumem...
Pravljična zimska dežela sredi koroškega gozda
Ljudje in legende - Toni Štrigl
Pravljična zimska dežela sredi koroškega gozda
Sledi nam na
  
Deli zgodbo na
17.12.2023 18:43

V decembru se že kar kmalu po Miklavževem na Koroško začnejo zbirati ljubitelji prazničnega vzdušja iz vse Slovenije, pa tudi iz tujine. Pot jih vodi na Selovec k Toniju Štriglu, kjer sredi idiličnega gozda vsak dan ob mraku zasije pravljična dežela.

Urša Proesnjak Urša Prosenjak

Toni Štrigl je Dravograjčan že kakšnih dvajset let. Z ženo Renato sta si obrobje naše občine najprej izbrala za vikend, kamor sta se umikala pred mestnim vrvežem Raven na Koroškem, sčasoma pa je to postal tudi njun dom. Danes je njuna domačija ena izmed tistih točk našega kraja, ki jih je najlažje najti tudi brez navigacijskih pripomočkov, saj so vsa razpotja, na katera naletimo po tem, ko v Bukovski vasi zapustimo cesto med Dravogradom in Slovenj Gradcem, vzorno označena s skromnimi, a jasnimi in učinkovitimi smernimi tablami z napisom »Muzej Tonija Štrigla« ali pa samo »Muzej«. 

Čeprav danes večino obiskovalcev privabi nekaj drugega, je Tonijeva velika strast zbirateljstvo. Že od nekdaj so ga zanimale militarije ali različni vojaški artefakti in uniforme. Kot veterana slovenske osamosvojitvene vojne, člana prostovoljnih gasilcev in še številnih drugih organizacij so ga vseskozi spremljale uniforme, zato jih je začel zbirati. Skozi leta se je nabralo osupljivo število domačih in tujih vojaških in policijskih insignij in uniform, prav posebno mesto pa ima uniforma ameriškega gasilca, ki je izgubil življenje v terorističnem napadu v New Yorku 11. septembra 2001. Dragoceni artefakt mu je podaril prijatelj. Tudi sicer v svojo zbirko uvršča le podarjene predmete, saj mu finančna situacija ne dopušča, da bi predmete kupoval, vendar mu ljudje, ki poznajo njegovo dejavnost, radi podarijo stare predmete, na katere naletijo in se jim zdi, da bi lahko mesto našli v Tonijevem muzeju. V pomoč mu je tudi sodelovanje v Združenju zbirateljev vojaških insignij Republike Slovenije.

V njegovem muzeju je poseben kotiček, posvečen maršalu Titu.

V njegovem muzeju je poseben kotiček, posvečen maršalu Titu.

Da je zbirateljstvo preraslo v pravi zasebni muzej, je sprožila odločitev pred kakšnima dvema desetletjema. Takrat se je namreč odločil, da bo zbral zastave vseh slovenskih občin, kar mu je v petih letih tudi uspelo, čeprav je bilo potrebnega kar nekaj truda in vztrajnosti. 

Vse ima vzorno urejeno v majhni hišici, kjer je okoli 15.000 predmetov, posebno mesto pa ima Josip Broz Tito. Toni ne skriva, da je ljubitelj nekdanjega voditelja naše bivše domovine, saj je bilo življenje v takratnem obdobju pravičnejše za vse, politika pa tudi ni toliko delila ljudi, kot se to dogaja danes. V dokaz strpnosti rajnke Jugoslavije mi zaupa, da je bil član komunistične partije, hodil pa je tudi v cerkev. V takratno politično organizacijo so jih povabili še kot dijake, pa so se fantje včlanili. Ko je spoznal ženo Renato, sta se odločila za cerkveno poroko. »Duhovnik me je takrat opozoril, da nihče ne more služiti dvema gospodarjema,« se Toni spominja menda edine priložnosti, da je kdorkoli opozoril na nezdružljivost pripadnosti cerkvi in takratni politični organizaciji. Sicer pa ima preteklo obdobje v lepem spominu. 

»Morda res nismo imeli dvajset okusov Milke, ampak nihče ni bil lačen.« 

Maršalu je tako posvetil poseben kotiček svojega muzeja, kjer so različne Titove fotografije, vsako leto pa izda tudi koledar s podobami nekdanjega jugoslovanskega voditelja.

Na 400 kvadratnih metrih sveti kar 55.000 lučk.

Na 400 kvadratnih metrih sveti kar 55.000 lučk.

Vrsto let je Toni svojo zbirko, svoj muzej, bogatil in krepil s številnimi zanimivimi predmeti, na katere je naletel po naključju. Pot do njegovega muzeja so našle tudi najrazličnejše stvari pokojnikov, za katere se je svojcem zdelo škoda, da bi se za njihovimi preminulimi predniki izgubila sled. Predmete pa tudi izmenjuje z drugimi zbiratelji.

V zadnjem času je muzej precej opustil, mi zaupa. Med mladimi ni posebnega zanimanja, zato še ni našel naslednika, ki bi ohranjal in nadaljeval tradicijo. Po drugi strani pa je ogromno navdušenja in zanimanja za enega izmed njegovih drugih hobijev, tistega, ki smo ga omenili uvodoma in ki je tudi nas pripeljal na Tonijevo domačijo. Posest se je namreč ravno ob našem obisku prelevila v zimsko pravljico in prvič v letošnjem adventu je na njej zasijalo na desettisoče lučk. »Le malo več snega bi moralo biti,« doda Toni, ko prižiga lučke.

Tradicijo njegove božične dežele poznajo daleč naokoli, korenine pa segajo celo v obdobje, ko sta z ženo še živela na Ravnah na Javorniku. 

Iz zelišč, ki jih nabira v toplejšem delu leta, pripravlja različne zdravilne 
kapljice, tinkture in še marsikaj.

Iz zelišč, ki jih nabira v toplejšem delu leta, pripravlja različne zdravilne kapljice, tinkture in še marsikaj.

»Okrasil sem ne le svoj balkon, pač pa vso etažo, seveda z dovoljenjem sosedov, ki so bili navdušeni. Naš blok je bil tako najbolj okrašen na vseh Ravnah,« pripoveduje Toni.

Ko sta se zakonca Štrigl preselila na domačijo na Selovec, sta s seboj pripeljala tudi tradicijo prazničnih lučk. Med njimi najdemo raznobarvne verige lučk različnih velikosti, pa tudi svetlobne oblike, denimo jelenčka, božička, snežaka in še bi lahko naštevali. Lučk je letos 55.000 in v jasnem večeru jih je mogoče videti celo z Rahtela. 

»Že od nekdaj imam silno veselje z lučkami. Prišlo je sicer obdobje, ko sem želel nehati, a me ljudje že od septembra sprašujejo ali bodo letos tudi lučke in tako nadaljujem še naprej.«

Za namestitev vseh lučk potrebuje približno mesec dni, prav toliko pa traja tudi, da jih po praznikih pospravi. Lučke zasvetijo vsak dan okoli 17. ure, ko se znoči, ugasne pa jih okoli 22. ure ali nekje do polnoči, dokler ne odidejo zadnji obiskovalci. Vesel je prav vsakega, gostje pa od njega ne odidejo žejni. Odrasli se lahko okrepčajo s šilcem domačega žganja ali kozarcem zakuhanega vina, najmlajši pa se posladkajo s čokoladnimi lizikami. Lučke si prihajajo ogledat družine od blizu in daleč, med obiskovalci pa so tudi skupine otrok iz bližnjih vrtcev in šol. 

Pravljično deželo je mogoče obiskati med Miklavžem in Svetimi tremi kralji, nato pa začne Toni lučke pospravljati. Božično-novoletni okrasitvi tako nameni mesece od začetka novembra do konca januarja, a tudi, ko je praznična sezona mimo, ne počiva. 

Ko se začne prebujati pomlad, je čas za enega njegovih drugih hobijev.

Iz zelišč, ki jih nabira v toplejšem delu leta, pripravlja različne zdravilne 
kapljice, tinkture in še marsikaj.

Iz zelišč, ki jih nabira v toplejšem delu leta, pripravlja različne zdravilne kapljice, tinkture in še marsikaj.

Toni se je že v mladih letih začel ukvarjati z zeliščarstvom, česar ga je naučila mama. Veliko zdravilnih zelišč goji sam, druge nabere v naravi, nato iz njih pripravlja različne zdravilne pripravke, od tinktur in mazil do najrazličnejših čajev. Rad nabira tudi gozdne sadeže vseh vrst, z ženo pa vlagata sadje in zelenjavo. Ponosno mi pokaže pravo pravcato domačo lekarno, v kateri se najdejo pripravki za tegobe vseh vrst, kar daje prikupni hišici z muzejskimi artefakti in s toplo pečjo na drva še dodaten pridih domačnosti in varnosti.

Ob obisku pri Renati in Toniju dobi človek občutek, da se je čas ustavil, morda celo zavrtel nazaj. 

Čeprav so pred vhodom sodobne LED lučke, ki jih svet pred desetletji še ni poznal, pa se med pogovorom z njima zavem drugih vrednot, ki so bile nekoč cenjene, danes pa so pozabljene. Zakonca Štrigl sta dobrodušna človeka, ki prijazno sprejmeta vsakega obiskovalca, vsak kotiček njunega doma pa, tako kot tudi vsaka njuna medsebojna beseda, izraža ljubezen in sožitje med njima, ki navda prišleka s toplino kljub mrzlim zimskim temperaturam.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
© Copyright 2022 - 2023 Utrip Dravograda