Z doktorjem Bibijem, kot ga imenujejo njegovi pacienti, sva bila dogovorjena ravno na dan najhujšega snežnega meteža letošnje sezone. Medtem ko so bili številni sestanki in drugi dogovori zaradi vremenskih razmer odpovedani, je Bibi pred najinim intervjujem že »oddelal« izmeno na Ravnah na Koroškem, kjer nadomešča druge zdravnike, in se brez minute zamude pripeljal v Dravograd. Uvodoma skromno pripomni, da pravzaprav ne ve, kaj naj pove o sebi, saj ga krajani tako ali tako poznajo. Ko ga povprašam o njegovi pestri življenjski poti, se nasmehne in pove, da že vrsto let sledi vodilu »razgibajmo življenje«.
Bibi je rojen Dravograjčan. Dobesedno, saj se je rodil doma, v domači hiši na Dravski ulici, na svet pa je privekal v enem najmračnejših zgodovinskih obdobij, proti koncu druge svetovne vojne, v bridki koroški zimi. Življenje takrat ni bilo enostavno.

»Bil sem peti od devetih otrok Marije in Dominika Pečnika. Na žalost nas je ostalo samo pet, ker trije niso dočakali prvega rojstnega dneva, sestra Erika pa je umrla v četrtem letu starosti,« pripoveduje o žalostni plati svojega otroštva.

»Med nemško okupacijo smo živeli na očetovi domačiji na Dravski ulici skupaj z družino njegovega brata Franca, po osvoboditvi pa smo se preselili v Bernardijevo hišo v Trgu 4. julija, kjer je sedaj Nova Ljubljanska banka. Dve leti pozneje smo se preselili v proštijo. Tam je bilo več družin in veliko otrok. Leta 1951 smo se preselili v svojo hišo na Viški cesti, kjer sedaj živi s svojo družino brat Hajni oziroma Henrik Viktor Pečnik.«
Takrat so se zaključila tudi Bibijeva predšolska leta in šele ob vstopu v prvi razred osnovne šole je izvedel, da mu je pravzaprav ime Ervin. Vsi so ga namreč vedno klicali Bibi in ta vzdevek se ga drži še danes.

»Ko je učitelj prvi dan preverjal prisotnost, je poklical 'Pečnik Ervin!', pa se nihče ni oglasil. Še nekajkrat je ponovil in ko ni bilo odziva, je prišel do mene, me frcnil po glavi in me oštel 'Ervin, zakaj ne odgovoriš, ko te pokličem?' Pa sem se uprl: 'Nisem Ervin, Bibi sem!', učitelj pa je rekel: 'Od zdaj si Ervin.' In tako sem izvedel, da je moje pravo ime Ervin. V tistih časih, med okupacijo, so namreč mnoge fantiče klicali Bibi ali Pubi, nekaterim nam je pa ta vzdevek ostal še v odrasli dobi.«

»Osnovno šolo sem do četrtega razreda obiskoval v Dravogradu, nato pa sem se vpisal v klasično nižjo gimnazijo na Ravnah na Koroškem, čez dve leti so jo preimenovali v Osnovno šolo, še naprej pa smo se učili latinščine, francoščine in angleščine.«

Že takrat je bil aktiven na številnih področjih in svoj prosti čas namenjal v dobro skupnosti.

»Med počitnicami sem vsako leto sodeloval v mladinskih delovnih brigadah v Ljubljani, v Verdu pri Vrhniki, v Lenartu, v brigadah na gradnji ceste Bratstva in enotnosti v Srbiji ter na gradnji Jadranske magistrale v Črni gori.«

Eden izmed dejavnikov, ki so prispevali k njegovi odločitvi, da svoje življenje posveti zdravniškemu poklicu, se je zgodil, ko je bilo Bibiju 11 let. Vključil se je v Prostovoljno gasilsko društvo Dravograd, ob tem pa je opravil tudi tečaj prve pomoči. To je bil njegov prvi resnejši stik z medicino. Obenem se je s pridružitvijo gasilcem začela ena izmed njegovih dejavnosti, ki je nikoli več ni opustil. Kot mi zaupa, bo prihodnje leto praznoval sedemdesetletnico svojega gasilskega delovanja.

»Če bom dočakal,« pristavi. A vrnimo se na začetek.

»Po opravljenih gasilskih izpitih sem bil štiri leta mentor gasilskim pionirjem in pionirkam, mladincem in mladinkam. Imeli smo kar osem ekip, s katerimi smo nastopali na občinskih, območnih in republiških tekmovanjih,« pripoveduje o začetkih svojega pedagoškega dela, ki ga je prav tako spremljalo še kasneje.

»Sodeloval sem tudi na tekmovanjih starejših gasilcev ter pri gašenju požarov. Najbolj se spominjam velikega požara na stari pošti. Gasilski dom je bil takrat na šolskem dvorišču, kjer je sedaj telovadnica osnovne šole. Motorno brizgalno smo odnesli do Sušcovega potoka, položili smo cevi za trodelni napad do stare pošte in v nekaj minutah smo že začeli gasiti z dvorišča. Povzpeli smo se na podstrešje, kjer je ogenj divjal z vso močjo. Prebili smo gost dim, da smo lahko začeli dihati,« opisuje enega največjih požarov v Dravogradu, ki je bil zaznamovan z zelo težkimi pogoji.

»Razen čelad in gumijastih škornjev nismo imeli nobene zaščitne opreme. Zaradi žerjavice na tleh smo si škornje hladili z vodo iz cevi. Ko smo pogasili osrednji del ostrešja, smo se razdelili in gasili vsak v svojo smer. Pred požarom smo zavarovali del stavbe proti glavni cesti. Za nami so prišli tudi gasilci ostalih društev ter gasilci iz Labota, ki so v verigi z motornimi brizgalnami črpali vodo iz Drave. To opisujem zato, ker je nekdo zmotno napisal, da mi sploh nismo gasili, ker so nam popokale cevi. Še vedno nas živi nekaj prič iz tega časa,« poudari.

Po gimnazijskih letih je napočil čas za izbiro poklica in študij, ki je s seboj prinesel nova zanimanja.

»Maturiral sem leta 1964 in se istega leta vpisal na Medicinsko fakulteto v Zagrebu. Med študijem smo slovenski študentje zahajali v Slovenski dom. Vključil sem se v Judo klub, kjer smo veliko govorili tudi o karateju. Leta 1965 smo organizirali prvi seminar karateja v Jugoslaviji in nanj povabili mojstra karateja Murakamija. Na seminarju so nam po tednu dni napornih treningov podelili zelene pasove. Od takrat smo trenirali dnevno dve do tri ure,« opisuje dogodke, ki so pomenili prelomnico za celoten šport nekdanje države.

Ne le na Koroškem, pač pa tudi v vsej Sloveniji in ne nazadnje na celotnem ozemlju nekdanje Jugoslavije so se generacije mladih razvijale uspešneje in bolj zdravo zaradi treninga karateja, kar pa ne bi bilo možno brez začetnega navdušenja in kasnejšega truda Ervina Pečnika. Postavil je temelje organiziranega karateja in na njih zgradil močno organizacijo, ki še deluje še danes.

»Navdušenje za karate šport me je zaneslo in oktobra 1968 sem ob podpori uprave Fužinarja ustanovil prvi Karate klub v Sloveniji. Treninge si je ogledal tudi gospod Vrabl, takratni predsednik Judo zveze Slovenije. Povabil me je za trenerja v športno društvo Branik Maribor. Še isto leto smo ustanovili klube v Velenju, Ljubljani, Slovenj Gradcu in Dravogradu. 29. novembra 1968 smo ustanovili karate odbor pri Judo zvezi Slovenije, 25. maja 1969 pa smo ustanovili samostojno Karate zvezo Slovenije. Avgusta leta 1969 smo organizirali Mednarodni karate seminar pod vodstvom mojstra karateja gospoda Kaseja in mojstrov karateja Jorga Vladimirja in Jorga Ilije. Na tem seminarju smo izvedli prvo republiško prvenstvo, na katerem je zmagal moj učenec Leon Kavzar.«
Klubov je bilo vse več, zato so leta 1970 prestavili sedež Karate zveze v Ljubljano. Pod njenim okriljem v Sloveniji danes aktivno deluje čez 150 karate klubov.
Čeprav se je Bibi z vso resnostjo posvečal športu in bil zelo aktiven v karateju, se je odločil nadaljevati študij medicine, ob njem pa je tudi pridno delal.

»Vsako leto sem preko študentske izmenjave med počitnicami delal na  Švedskem, pretežno v Tovarni steklene volne Gulfiber, eno poletje pa sem delal kot negovalec v Domu za psihično in fizično razvojno motene.«

Tam je pridobil tudi številne koristne izkušnje, ki so mu pomagale pri kasnejšem delu.

Ob športu, delu in študiju pa je kljub polno zasedenim dnevom našel tudi ljubezen. Spoznal je Andrejo Kralj in odločila sta se ustvariti skupen dom in družino. Ker je bil takrat še vedno časovno precej razpet med domovino in Švedsko, je želja po skupnem življenju z izbranko prevladala.

»Poročila sva se 2. septembra 1978 v Gasilskem domu Dravograd. Januarja naslednje leto se je rodila najina hči Jasna, osem let kasneje pa še sin Jan.« Poleg družine ga je v domovino poklicala tudi služba.

»Dva dni po poroki sem na povabilo takratnega direktorja Zdravstvenega doma Dravograd Friderika Ambroža začel opravljati pripravništvo, septembra 1979 pa sem po opravljenem strokovnem izpitu začel delati v obratni ambulanti. Kolega dr. Jože Lebič in dr. Franc Heber sta mi bila v oporo pri delu v ambulanti in med dežurstvom na terenu.«

Tudi pacienti so ga nemudoma vzeli za svojega, saj se je s prijaznim in toplim pristopom znal vsakemu takoj približati. A že po treh letih so ga novi izzivi poklicali na drugačno delovno mesto.

»Decembra 1982 sem na prigovarjanje občinske uprave sprejel delo direktorja v Koroškem domu starostnikov, ki takrat ni imel uradnega dovoljenja za delo in ni bil vpisan v sodni register.«

Organizacijo, ki skrbi za najranljivejše člane skupnosti, je temeljito predrugačil in ji pomagal do bolj strokovnega delovanja.

»Kadrovska zasedba je bila skromna, zato smo zaposlili 33 medicinskih sester pripravnic. Po letu dni smo jih po opravljenih sprejemnih izpitih nekaj razporedili na dela in naloge medicinskih sester, ostale pa na mesta negovalk. Povečali smo tudi števila delavcev na drugih delovnih mestih.« 
Čeprav se je raven strokovnosti močno dvignila in kvaliteta dela izboljšala, so se pojavile druge težave.

»Kljub uspešnemu delu in pridobitvi registracije v sodnem registru so odnosi v kolektivu postali neznosni, zato sem leta 1986 sprejel delo v Zdravstvenem domu Ravne na Koroškem.«

Po nekaj letih dela na Ravnah se je pojavila priložnost, da se spet odpravi na delo v tujino, tokrat kot zdravnik.

»Leta 1990 sem na vabilo Smelta sprejel delo zdravnika v Libiji, kjer je to podjetje imelo več gradbišč. V Tamanhintu sem v okviru našega naselja imel dobro opremljeno ambulanto, pred katero je bil velik bazen, imeli smo tudi svojo kuhinjo z evropsko prehrano. V prostem času smo se pogosto vozili po saharski puščavi. V Libiji sem ostal deset mesecev in se vrnil domov konec leta 1990.«

Po vrnitvi iz Libije se je zaposlil v Zdravstvenem domu Slovenj Gradec. Ko je leta 1992 v Bosni in Hercegovini izbruhnila vojna, je beguncem z vojnih območij zatočišče ponudila tudi Slovenija. Med drugim so jih namestili na Kope in na Partizanko, njihovo zdravstveno oskrbo pa je prevzel doktor Pečnik. Leta 1993 ga je ponovno poklicala tujina – kot prevajalec je sodeloval v slovensko-nemškem podjetju v Pasauu v Nemčiji, z 10. aprilom 1994 pa se je ponovno zaposlil v slovenjgraškem Zdravstvenem domu.

Zaradi spleta okoliščin se je Bibi upokojil kar dvakrat, pa vendar še danes dela.

»Zadnjih pet let pred prvo upokojitvijo sem poleg dela v ambulanti in dežuranja opravljal tudi delo direktorja Zdravstvenega doma Slovenj Gradec. Kot direktor sem predvsem poskrbel za zaposlovanje novih zdravnikov, ob podpori Občine Slovenj Gradec pa smo uredili tudi lastno računovodsko službo in med drugim tudi izgradnjo novega dvigala do tretjega nadstropja.«

Po upokojitvi je »užival v pokoju« le en dan, že takoj naslednjega dne se je zaposlil v domačem kraju, ki se je ravno takrat po odhodu dr. Franca Hebra soočal s kadrovsko krizo tukajšnjega zdravstvenega doma.

»Od leta 2012 sem delal kot zdravnik v Zdravstvenem domu Dravograd, v ambulanti za odrasle. Obenem sem volontersko opravljal še delo direktorja. Po prihodu novega direktorja sem zadnji dve leti pred drugo upokojitvijo, od oktobra 2016, opravljal tudi dela strokovnega vodje. Ponosen sem na to, da sem v svojem mandatu izpolnil svoje kadrovske načrte. Specializacijo družinske medicine so opravili trije zdravniki, kot sem obljubil, sprašujem pa se, zakaj jih v Dravogradu ne znamo zadržati.«

Pacienti so ga vseskozi cenili kot srčnega zdravnika, predanega svojemu delu, kar so pokazali tudi v akcijah revije Viva in Koroškega radia. Kar 12-krat so ga izbrali za najbolj cenjenega zdravnika na Koroškem, leta 2010 pa so mu podelili laskavi naziv najbolj cenjenega zdravnika v Sloveniji. 1. oktobra 2018 se je drugič upokojil, a se svojemu poklicu in poslanstvu ni odpovedal.

»Na povabilo direktorja ZD Ravne na Koroškem občasno še vedno delam po podjemni pogodbi kot nadomestni zdravnik v različnih ambulantah.«

Delo zdravnika je zanj poslanstvo, za katerega pravi, da ga bo opravljal, dokler bo živ in zdrav.  S svojim strokovnim znanjem pa pomaga tudi drugje. Tako je denimo že dolgo aktiven v Društvu diabetikov Dravograd Polžki, najprej je bil predsednik in nato podpredsednik izvršnega odbora.

V pester nabor svojih dejavnosti je v zadnjih desetih letih dodal tudi povsem novo aktivnost.  

»Leta 2016 sem se na prigovarjanje sedaj že pokojnega prijatelja Jožeta Graha - Romana včlanil v Lovsko družino Golavabuka. Leta 2017 sem opravil tečaj in izpit za lovca. Roman mi je podaril svoje lovske trofeje. Namestili smo jih v telovadnici, kjer je hčerka Jasna vodila aerobiko za prijateljice z Viča in Dravograda. Zbirko trofej rad pokažem svojim prijateljem in znancem.«

Prav tako je ohranil eno svojih prvih »obšolskih« dejavnosti – gasilstvo.

»Po letu 2005 sem devet let opravljal funkcijo predsednika Prostovoljnega gasilskega društva Dravograd. V tem času sem opravil tudi tečaj in izpit za višjega gasilskega častnika. Po izvolitvi novega upravnega odbora so me imenovali za častnega predsednika PGD Dravograd in gasilskega veterana.«

Ob vseh zadolžitvah in projektih, ki jih je skozi leta organiziral in izpeljal – marsičesa niti nisva utegnila zajeti, kot denimo tega, da se je nekoliko spogledoval z lokalno politiko in bil nekaj let občinski svetnik ter kandidiral za župana, čeprav sam poudarja, da je bil njegov namen predvsem razgibati življenje tudi na tem področju – pa je osrednja točka njegovega življenja družina, ki mu pomeni varen pristan že več kot 45 let.

»Z ženo Andrejo, hčerko Jasno in sinom Janom smo 20 let stanovali na Mariborski cesti, decembra 1998 pa smo se preselili v svojo hišo na Viču. Kmalu sta se nam pridružila vnuka Vid in Filip. Najmlajši član naše družine je Janova psica Šina, ki hoče vedno biti v središču pozornosti. Pogosto nas obiskujejo tudi drugi sorodniki, predvsem Andrejina mama Marija Kralj in teta Vida.«

V krogu svojih najbližjih je pred nekaj tedni praznoval tudi svoj 80. rojstni dan, dva dni kasneje pa je jubilej proslavil še v Hotelu Korošica ob glasbi ansambla Zeme in v družbi družinskih članov, sosedov, gasilcev in prijateljev. To je bil že njegov tretji okrogli rojstni dan, ki ga je praznoval tam, podobno je namreč obeležil že svojo šestdesetletnico in sedemdesetletnico.

»Zahvaljujem se vsem, ki so ob mojem jubileju sodelovali, posebej pa se zahvaljujem ženi Andreji, hčerki Jasni, sinu Janu, vnukoma Vidu in Filipu ter moji 'taščici' Mariji Kralj za oporo, pomoč, razumevanje in ljubezen. Včasih imam kar slabo vest, da nisem več svojega prostega časa preživel s člani svoje družine, ampak vem, da me imajo radi točno takega kot sem,« je še dodal.

Z njegovimi besedami se strinjam. Ne le družina, tudi vsi, ki imajo srečo spoznati Bibija, ga vzljubijo takšnega kot je. Dobrodušen in preprost kot človek, strokoven in srčen kot zdravnik. V luči dogajanja v slovenskem zdravstvu v zadnjih letih je to še toliko več vredno in niti najmanj samoumevno. 
Ko se posloviva, se spomnim njegovih besed pred skoraj desetletjem, ko se je na takratnem delovnem mestu spopadal s precejšnjimi težavami in poleni, ki so mu jih metali pod noge.

»To je moje poslanstvo in opravljal ga bom, dokler bom živ in zdrav.«

Prešine me, da je bržkone eden zadnjih svoje vrste, eden zadnjih zdravnikov, ki tako gledajo na svoj poklic, ki zapustijo ordinacijo takrat, ko odide zadnji pacient, ne pa takrat, ko so kazalci na uri v določenem položaju. Takšnih zdravnikov ne delajo več in mi, ki smo pomoč do zdravja še lahko iskali pri doktorju Pečniku, imamo srečo, da smo imeli to priložnost.