V Knjižnici Dravograd smo 5. februarja v počastitev slovenskega kulturnega praznika pripravili Koroški muzejski večer, na katerem smo govorili o sistemu dolinske protiturške zapore na območju današnje Koroške in spomnili na ljudsko izročilo, povezano s Turki na širšem območju Dravograda.

Osmanski imperij se je v 15. stoletju širil z Balkana proti severu. Osmanska vojska je leta 1408 prvič vpadla v slovenske dežele. K nam so vdirale manjše oborožene turške skupine, pogosto pod vodstvom bosanskih fevdalcev. Avstrijski cesar Friderik III. pa se je v tistem času bojeval z ogrskim kraljem Matijo Korvinom.

Najštevilčnejši in najobsežnejši so bili turški vpadi v drugi polovici 15. stoletja, ko so Turki večkrat vdrli v takratne dežele Kranjsko, Štajersko in Koroško. Vpadi na Koroško so se med letoma 1473 in 1483 zgodili kar petkrat, največkrat so vdirali s smeri avstrijske Koroške. Viri poročajo, da so Turki za seboj pustili strašna opustošenja, plenili so, pobijali in v sužnost odgnali na tisoče ljudi. Deželna obramba je slonela na slabo vzdrževanih gradovih, edini z obzidjem utrjeni mesti sta bili Slovenj Gradec in Pliberk, ki pa sta bili lahko dostopni tarči.

Dr. Vinko Skitek je za simpozij raziskal arhivske vire, povezane z jugovzhodno Koroško med 15. in 17. stoletjem, in predstavil nova dognanja o dolinski obrambni liniji, ki je potekala od Uršlje gore pa vse do reke Drave.

Koroški deželni stanovi so leta 1476 naročili izgradnjo utrdb na vseh prelazih in prehodih proti notranjosti dežele. Vojaško posadko na utrdbah so rekrutirali kar iz podložnikov, ki jim je bila naložena gradnja utrdb. Na zasedanju koroških deželnih stanov v Velikovcu 9. 4. 1477 so se dogovorili o gradnji šanc, ki naj bi jih zgradili podložniki velikega števila koroških gospostev in deželskih sodišč. Gradnja šanc se je začela 21. 4. 1477. Domnevamo, da so na izpostavljenih šancah postavili lesene stražarnice, namenjene opazovanju in alarmiranju lokalnega prebivalstva o bližajoči se nevarnosti. Ker so bile šance med seboj povezane z lesenimi palisadami, bi se prebivalci lahko za njimi ubranili in zoperstavili nasprotniku.

Težko situacijo in stiske prebivalstva so povečale slabe letine, po deželi je dodatno ropala ogrska vojska. S podpisom pomembnega mirovnega sporazuma med deželo Koroško in ogrskim kraljem so leta 1482 dosegli, da vojska Matije Korvina ni več vpadala v Dravsko, kar pa ni veljalo za Mislinjsko dolino. Poslabšanje življenjskih razmer je leta 1515 pripeljalo do kmečkih uporov. Puntarji so imeli nekaj orožja, vendar so bile njihove izkušnje z bojevanjem omejene le na obrambo proti Turkom.  V deželi je primanjkovalo izurjenih vojakov, deželna oblast se je prepočasi odzivala in šele leta 1518 je bila vzpostavljena plačana najemniška vojska.

Avstrijski zgodovinar Johann Rainer je v sredini druge polovice 19. stoletja, potem ko je prehodil turške šance pri Guštanju in sledil zapisanim virom, najverjetneje tudi od domačinov izvedel in odkril še turško šanco blizu ceste, ki pod Dobrovo vodi v Črneče. Kasneje se je njena lokacija v strokovnih krogih izgubila, vedenje o njej se je prenašalo ustno.

Novembra 2023 smo na terenskem ogledu z informatorko dr. Lucijo Čevnik ugotovili, da gre za podobno formacijo kot so turške šance na Preškem vrhu. Ob desnem bregu reke Drave so lahko iz nje kontrolirali dostop na Dobrovo in naprej proti Mislinjski dolini. Mesto je bilo strateško pomembno in je omogočalo pravočasno obveščanje o nevarnostih. Po obliki in načinu gradnje se povsem navezuje na turške šance na Preškem vrhu, zato lahko domnevamo o sočasnosti gradnje. Šanca ima premer približno 45 metrov, sestavljata jo osrednja kopa s platojem in jarek, v katerem bi glede na sestavo zemljine, ki je ilovnata, lahko stala voda. Bližnje hiše nosijo ledinsko ime Ciglenca.

Morda ni naključje, da so se zgodbe o Turkih ohranile prav v Črnečah, saj nas na razmišljanje o ostankih protiturške obrambe navajata tako krajevno kot hišno ime – Taberhof. Nedaleč stran od šance na Dobrovi leži na nekoliko višji legi tajht pri Spodnjem Zilberštajnu. Domačini menijo, da gre za umetno skopano manjšo jamo, namenjeno za zalogo vode, vodo bi bilo možno ob morebitni nevarnosti spustiti v jarek protiturške šance.

Od 12. stoletja dalje se je trg Dravograd razvijal na ugodni legi na dravski terasi. Dodatno zavarovana so bila trška vrata. Koroški deželni stanovi so že leta 1469 v Judenburgu sklenili z utrdbami zapreti vse poti med Dravogradom in Labotom. Dostop na Koroško je pri Dravogradu varovala zgrajena klavža pri izlivu Velke v Dravo pri Murnhofu. Vzdrževalna dela na klavži pa so dokumentirana vse do sredine 17. stoletja. Poleg varovanja deželne meje je imela vojaška posadka na klavži nalogo pregledati vse skozi Dravograd potujoče osebe, popisati transportno blago in na skrivaj poročati še, koliko sodov vina se je peljalo skozi klavžo na dravograjsko mitnico.

V Dravogradu so leta 1532 zasedali koroški deželni stanovi. Koroški deželni glavar Vid Welzer je z vojaštvom dobro zavaroval glavne prehode deželne meje med Štajersko in Koroško. Septembra istega leta so Turki zadnjič ogrozili Dravograd. Po neuspešnem obleganju Dunaja je okoli 1000 turških konjenikov prišlo iz smeri Lipnice in Ivnika ter prek prelaza Radelj v Dravsko dolino.

Turki so najprej vdrli na Muto in jo popolnoma izropali. Nato so jim poskus zavzetja Vuzenice preprečili oboroženi domačini, ki so jim na pomoč priskočili vojaki iz Slovenj Gradca. Po neuspelem poskusu prehoda reke Drave pri Vuzenici so se usmerili proti Dravogradu. Na klavži pri Murnhofu so Turke pričakale koroške čete, s katerimi pa se napadalci niso hoteli spopasti in so se umaknili. Turki Dravske doline in Koroške odtlej niso več ogrožali, čeprav je strah pred njimi še desetletja živel med ljudmi. Spomin na turške vpade se je ohranil v ljudskem izročilu.

Ljudska pripoved razlaga dogodke pri klavži leta 1532 tako: pri potoku Velka so pričakali Turke s čebeljimi panji. Ko je bila sovražna vojska dovolj blizu, so vzdražili čebele. Popikani vojaki in konji so bili lahek plen domače vojske. Ledinsko ime Turški britaf, za hišami na levem bregu reke v neposredni bližini trbonjskega mosta, je domnevno pričalo o množičnem grobišču, v katero so pokopali turške vojake, padle v tej bitki.

Ob bližajočih se vpadih so lahko alarmirali okolico s streljanjem z možnarji, zvonjenjem v cerkvah in prižiganjem opozorilnih ognjev. V farah Črneče, Libeliče in Vič se je ohranila navada zvonjenja ob 11. uri. Med ljudmi je znana razlaga, ki povezuje zvonjenje s Turki, saj naj bi jih premagali ob tej uri.

Lipa velja za slovensko narodno drevo kot simbol slovenstva ter domoljubja, v povprečju doseže starost med 120 in 150 let, posamezna drevesa pa tudi do 500 let. Iz generacije v generacijo se je ohranjalo vedenje, da so lipe sadili v spomin na zmago nad Turki. To je veljalo za tri lipe pred vasjo Črneče, grajsko lipo pri dvorcu Črneče, Urkovo lipo na Tolstem Vrhu ter Pajenkovi lipi na Viču.

Glede na velikost omenjenih lip lahko le za nekdanjo Urkovo lipo domnevamo, da je bila morda zasajena pred več kot 500 leti v spomin na zmago nad pregnanimi Turki, saj je s svojim obsegom skoraj devet metrov sodila med najdebelejše lipe v Sloveniji. Staro lipo so leta 2014 nadomestili z mlado. V številnih podobnih primerih se s sajenjem sadik na ista mesta ohranjajo prostori spomina tudi za prihodnje rodove.  

Turško šanco na Dobrovi čaka vpis v register nepremične kulturne dediščine, predstavlja pa tudi izziv in potencial za izgradnjo rekonstruirane lesene stražarnice, ki lahko služi, denimo, kot opazovalnica tako za lokalno prebivalstvo kot v turistične namene.