Hitro ugotovimo, da so za srečo potrebne drugačne, neoprijemljive stvari. Le-te so nam prepogosto samoumevne in smo zanje premalokrat hvaležni.

Pa vendarle je včasih potrebno tako malo, da drug drugemu polepšamo trenutek. Včasih je dovolj zgolj nasmeh, prijazna beseda, pohvala ali sporočilce – tisto, narisano ali napisano na roke. Slednjega smo se poslužili tudi z učenci, ki so vključeni v razširjen program. Odzvali smo se povabilu Društva za otroke z redkimi boleznimi Viljem Julijan in ob svetovnem dnevu redkih bolezni, ki je bil 28. februarja, prispevali nekaj izdelkov.   

Učiteljice smo učencem predstavile akcijo »Srčna pisma za male borce«, ki je namenjena podpori otrokom z redkimi boleznimi in njihovim družinam skozi izkazovanje pozornosti, spoštovanja in sočutja. Tako smo si ogledali in odprli marsikatero žalostno zgodbo, a jo hkrati predebatirali in zaključili s pozitivnimi mislimi in idejami, kako polepšati dneve tem malim borcem. 

Pri učencih se je takoj prebudilo sočutje, razumevanje in navdušenje, da bomo tudi mi prispevali nekaj malega v njihov vsakdan in jim ga polepšali. Ustvarili smo nekaj izdelkov, za katere verjamemo, da bodo narisali nasmehe na obraze otrok.