Najnežnejša leta je rojena Dravograjčanka preživljala v bloku na Mariborski cesti, kjer je, kot sama pove, pretepala fante in bila sploh bolj robate sorte. Nežno rdečelasko si v takšni vlogi težko predstavljam, a kot dekletce se je raje igrala s traktorjem kot s punčkami, bila pa je tudi »očetov pob« in se naučila mnogih moških opravil, kar ji je koristilo tudi kasneje, ko se je kot učiteljica na hribovski šoli prizadevno odpravila na delo tudi v najbolj surovih vremenskih pogojih in na avto brez oklevanja namestila verige, kadar je bilo to potrebno. A o tem kasneje.

Tik preden je Mihaela sedla v šolske klopi, se je družina preselila nad Mežo, k Hudopisku, kjer sta starša zgradila hišo. Ko se je po končani osnovni šoli odločala za poklic, jo je mikalo delo frizerke ali šivilje.

»Mama je delala v Tekstilni tovarni in smo lahko dobili blago nekoliko ceneje pa sem začela šivati,« pojasni. »Saj so modeli bili zelo lepi, vendar niso bilo ravno za nositi. Sicer sem si kasneje kostime in veliko drugih oblačil šivala sama, ampak v osnovni šoli smo ob koncu osmega razreda reševali psihološke teste in psihologinja je na podlagi tega ugotovila, da bi bila primerna za pedagoški poklic. Pa sem se vpisala na Gimnazijo Ravne, na pedagoško smer. Bili smo ravno prva generacija usmerjenega izobraževanja.«

V gimnazijskih letih se je primerilo tudi zanimivo naključje, povezano z njeno kasnejšo službo.

»V četrtem letniku smo šli na športni dan na Ojstrico in ker sem bila edina Dravograjčanka, sem poznala pot in sem nas vodila, na cilju pa smo obiskali tamkajšnjo šolo in oba takratna učitelja.« Mihaela takrat še ni slutila, da bo prav temu kraju zapisala velik del svojega življenja. 

Po gimnaziji se je vpisala na takratno Pedagoško akademijo v Mariboru. Zanimali sta jo zgodovina in geografija, a se je zaradi boljših zaposlitvenih možnosti raje odločila za študij razrednega pouka, kar se je nazadnje izkazalo za pravilno odločitev, saj je pri svojem delu lahko izživela ljubezen do obeh predmetov, obenem pa širila svoja obzorja in poglabljala znanje tudi na drugih področjih.

Bila je štipendistka dravograjske šole, a ko je končala študij, zanjo ni bilo delovnega mesta. Prva leta je tako preživela, kot mnogi učitelji še danes, z nadomeščanjem drugih učiteljev in stikanjem konca s koncem po nekaj mesecev tu in nekaj mesecev tam.

»Službo sem imela od septembra do junija, med počitnicami pa sem bila brez dela. Prvo leto sem nadomeščala v prvem razredu v Šentjanžu v oddelku s prilagojenim programom, kasneje še v Slovenj Gradcu.«

Ker ni bilo takoj na voljo učiteljske službe, doma pa ni želela čakati, je poprijela za delo v tovarni.

»Ni se mi zdelo pošteno do staršev, da bi sedela doma in čakala, zato sem se zaposlila v Tekstilni tovarni. Mama je bila takrat referentka za izvoz, jaz pa sem z diplomo polagala nogavice na normo. Pri delu sem se zelo trudila, saj nisem želela, da bi kdo mislil, da nič ne delam in da imam službo le zato, ker je moja mati v pisarni. Tako sem že zelo hitro presegla normo in ponudili so mi, da bi ostala v tovarni in se usposabljala naprej za vodjo, a si tega nisem želela. Nisem zato hodila v šolo.«

Kmalu je dobila službo v Črni na Koroškem, sprva kot nadomeščanje, nato pa za polovični delovni čas. Nekaj let se je tako dnevno vozila z avtobusom na konec Mežiške doline, kar ji je vzelo tudi precej časa, a se tistih let rada spominja.

»Črnjani so takšni posebni ljudje. Držijo se zase, so nezaupljivi do tujcev, ko pa te sprejmejo za svojega, si njihov. Da so me sprejeli za svojo, sem nenazadnje videla tudi zdaj, ko so se mi ob upokojitvi oglasili številni učenci iz tistega časa. Povedali so mi tudi, da pripravljajo obletnico in da me bodo povabili. Ampak jaz nisem za takšne stvari, raje se držim bolj doma,« doda skromno.

Čeprav je bila zadovoljna s svojim poklicem, je zgolj kot razredna učiteljica čutila praznino. »Želela sem nekaj več vložiti v sebe in zato sem se odločila za nadaljevanje študija na fakulteti, da sem postala profesorica razrednega pouka.«

Leta 1987 jo je pot pripeljala na delovno mesto učiteljice podružnične šole na Ojstrici, kjer so ji dodelili poučevanje predmetne stopnje. Otroke je poučevala vse predmete razen tujega jezika, ob tem pa spoznavala povsem nove razsežnosti svojega poklica.

»Na fakulteti sicer pridobiš znanje, kako delati v tako imenovanem čistem oddelku, a če greš nato delat na podružnično šolo, kjer je kombiniran pouk, pa ne znaš ničesar. Tega znanja ti fakulteta ne da. Ne veš, na kak način naj se lotiš, ker ti noben didaktik ni povedal, kako delati v takem razredu. Vse je odvisno od vsakega učitelja samega, kako se znajde, kako skombinira pouk in svoje delo. Ko sem nadaljevala študij na fakulteti, me je eden izmed profesorjev imenoval specialka, ko sem mu povedala, kaj vse učim sama. Ni mogel verjeti, da se v Sloveniji še kaj takega dogaja. Po drugi strani pa je tak način dela koristen, ker se je ob poučevanju kemije, biologije in ostalih predmetov na predmetni stopnji tudi moje znanje razširilo in sem lahko tudi mlajšim, kot sem jih učila zdaj v drugi triadi, veliko več dala. Saj jim ne podajaš tega znanja, ki se ga učijo kasneje, ampak ti si tisti, ki jim lahko razširiš obzorja.«

Delo z majhno skupino v majhni šoli je bilo včasih sicer znatno zahtevnejše, včasih pa tudi lažje. Sploh v nekih drugih, enostavnejših in manj birokratskih časih.

»Še v Jugoslaviji smo šli z mojimi učenci na morje v Poreč. Navdušenje je bilo veliko. Ker je oče delal na Hidroelektrarni Dravograd, so nam posodili kombi in šoferja, nekaj učencev pa je peljal oče v jugecu. Prespali smo v prikolici HE Dravograd, ki je imela spredaj lesen predprostor. Kopali smo se v hotelskem bazenu, ker je bilo ravno takrat slabo vreme. Marsikateri od ojstriških otrok je takrat prvič in verjetno tudi zadnjič videl morje. Takrat je bilo to še laže organizirati, ker ni bilo toliko papirologije,« opisuje prijetne trenutke s svojimi učenci.

Junija 1991, ko je Slovenija preživljala enega svojih najbolj prelomnih zgodovinskih obdobij, se je zgodila prelomnica tudi za Mihaelo. Spoznala je ljubezen svojega življenja.

»V šoli smo imeli ravno konferenco ob koncu šolskega leta in ko sem se vračala domov, smo izvedeli, da s Skale ostrostrelec meri na most (v bistvu je bil na črešnikovem vikendu, o.u.). Prišla sem do pošte in nisem prav vedela, kako naj pridem na drugi breg Drave, pa sem tam srečala Marjana, poštarja. Prijateljsko me je »zafrkaval«, kaj pa bom zdaj, ko ne morem domov in takrat sva se prvič malce bolj pogledala …« se nasmehne ob spominu na trenutke, ko je med njo in njenim dolgoletnim partnerjem vzplamtela prva iskrica. Zaupa mi še zabavno zgodbo o tem, kako se je celo pritožila čezenj, ne da bi vedela, da je to on.

»Poštar mi je puščal pošto zataknjeno za kljuko vrat kurilnice, ki so najbližje cesti, jaz pa imam vhod zgoraj. Ko sem jih na pošti opozorila na to, so mi pojasnili, da sploh nimam nabiralnika in da naj najprej to uredim. In sem kupila nabiralnik. Potem pa me je enkrat vprašal, zakaj sem se pritožila in šele takrat sem izvedela, da je to on. Sčasoma sva se začela vse več družiti in tako sva danes tu, 33 let pozneje.«

Skrivnost uspeha več kot tri desetletja trajajoče zveze vidi v tem, da si partnerja želita biti skupaj in se za to tudi trudita. Skupaj sta prestala veliko lepega, povezale pa so ju tudi težke preizkušnje, nekatere sta doživela še preden sta se spoznala, nekatere kasneje kot par. Marjanu je zelo zgodaj umrl oče in je imel samo mamo, s katero se je Mihaela zelo dobro razumela. Sama je svojo mamo izgubila zaradi hude bolezni leta 1990, leto preden sta se spoznala z Marjanom. Ena težjih preizkušenj, s katero sta se spopadla skupaj, je bila neizpolnjena želja po otroku.

»Do mojih zgodnjih štiridesetih sva poskušala, a očitno kemija ni bila ustrezna, kot so pojasnili zdravniki. Najhuje je bilo, ko so naju ljudje spraševali, kdaj bova pa midva kaj imela otroke, pa sva jim pač razložila. Marjan ima hčerko iz prejšnje zveze, sama pa sem pri sebi sprejela, da čeprav nimam bioloških otrok, imam otroke v šoli. In te otroke imam ponavadi kar 24 ur na dan v mislih, moji so.«

V dejstvu, da ji usoda ni namenila materinstva, pa vidi tudi drugo plat. »Ni mi žal, da nimam svojih otrok, ker sem morda tako lahko ostalim otrokom dala več ali pa jih drugače doživljala in drugače gledala nanje.«

Otrokom je nedvomno dala veliko, prav tako pa so tudi veliko dali otroci njej, veliko ji je dala Ojstrica. »Ti otroci so drugačni. Z njimi enostavno pozabiš vse svoje skrbi, čeprav nikoli nisem nosila svojih težav s sabo v razred. Toda karkoli me je že mučilo sicer, so me otroci vedno napolnili z energijo.«

Ojstriški otroci so bili nekaj posebnega, z njimi ni bilo nikoli dolgčas, bili so kot družina. Šolsko življenje se je prepletalo tudi z življenjem skupnosti.

»Z otroki smo jeseni hodili okoliškim kmetom pomagat pri spravilu krompirja ali pri žetvi koruze. Nekaj časa so bili še marljivi, po malici pa se jim ponavadi ni več ljubilo delati in so se obmetavali s krompirjem. Kmetje so nam zaradi naše »pomoči« dali krompir za ozimnico, ki smo ga pojedli pri šolski malici,« se spominja živahnih jesenskih dni.

Nazadnje je poučevala četrti in peti razred, ki sta skupaj štela sedem otrok. Na vsej šoli je otrok komaj za en poln razred, kar razumljivo močno vpliva na dinamiko in na odnose. Otroci in odrasli so toplejši, prijaznejši, nihče ni zgolj številka, vsakogar se upošteva in priznava kot posameznika, kar v splošnem naredi skupnost prijetnejšo za življenje. Zato je bil toliko hujši udarec grožnja, da bodo ukinili tretjo triado, kar je bil predlog, ki se je nekako neposrečeno porodil pred zdaj že več kot desetletjem.

»Ko se je pojavila pobuda, da bi otroke zadnjih treh razredov prešolali v Dravograd, je bil eden izmed argumentov domnevno višja kvaliteta pouka. Na centralni šoli imajo recimo laboratorije, otroci bi bili deležni več naravoslovnih poskusov in podobno, toda drugih prednosti pa ne bi bilo. Pri tistih nekaj, ki so se prešolali z Ojstrice v Dravograd, je bilo opaziti spremembo, postali so drugačni, niso bili več odprti, veseli in zgovorni otroci z Ojstrice. Tako vidiš, kaj naredi širša družba. Otrok ni sam kriv, krivi so dejavniki, ki vplivajo nanj.«

Bili pa so tudi obratni primeri. Otroci, ki zaradi takšnih ali drugačnih težav niso optimalno funkcionirali v centralni šoli, in je vodstvo šole ocenilo, da bo bolje za vse, če jih prešolajo na Ojstrico. V takšnih primerih so se dogovorili, da je prešolanega učenca učiteljica Mihaela vozila s sabo iz Dravograda na podružnično šolo. Med skupnimi jutranjimi in popoldanskimi vožnjami je bilo obilo časa za pogovor in velikokrat so se tako odkrili in odpravili vzroki, ki so v dolini povzročali težave. Otroci, ki so na tak način prišli v Mihaelin razred, so se do konca osnovne šole razvili v prizadevne in odgovorne učence brez sledu o težavah, ki so jih privedle do prešolanja.

Ojstričani so naposled ubranili svojo šolo, kljub komaj zadostnemu izpolnjevanju pogojev po normativih za podružnično šolo, vsaj kar se števila otrok tiče. Za sam kraj je to ključnega pomena, poudarja Mihaela.

»Otroci predstavljajo srce neke skupnosti; ko srca ni več, tudi skupnosti ni. Seveda pa si morajo za ohranitev šole prizadevati vsi, tako krajani, ki svoje otroke zaupajo podružnični šoli in jih ne vozijo v dolino, predvsem pa učitelji. Pomembno je, da učitelji svoje delo jemljejo kot poslanstvo, da s skupnostjo stkejo vez in ne zgolj opravljajo svoje službe. Na Ojstrici sem bila 36 let, poznam vse krajane, poznam dedke in babice svojih zadnjih učencev, učila sem starše teh otrok, ki sem jih učila zdaj.«

Doda, da so marsikdaj otroci poskušali poizvedeti, kakšne ocene so imeli njihovi starši in ali so bili res odličnjaki, a jim tega nikoli ni povedala. Tudi veliko drugih skrivnosti je ostalo varnih pri njej. Skozi mnoga leta dela v majhni, odmaknjeni vasici in v skupinici komaj peščice otrok, kjer se je lahko vsakemu učencu posvečala skoraj individualno, so se neizbežno med njo in najmlajšimi stkale zaupne vezi in mnogi otroci so ji zaupali tako svoje najsrečnejše trenutke kot tudi najtežje.

»Vedno sem si vzela čas, da sem jim prisluhnila. Če so prišli do mene na samem, smo se pogovorili o tem, kar jih je težilo. Vsak ponedeljek pa smo ponavadi kar celo prvo uro namenili sproščenemu pogovoru, da smo si povedali vse, kaj smo čez vikend počeli in kaj se je komu dogajalo.«

Ojstrica je postala tolikšen del njenega življenja, da se ji je posvetila tudi v svojem diplomskem delu na fakulteti, kjer je raziskovala zgodovino posebne majhne vasice in izbrskala tudi nekaj podatkov, ki jih niti domačini niso poznali, denimo to, da je imela Ojstrica svojo občino. Ojstričane opisuje kot ljudi, ki znajo neverjetno močno držati skupaj, kadar je to potrebno, žal pa opaža, da je v zadnjih letih predvsem politika vnesla mednje razdor.

Čeprav se skupnost spreminja, pa naj bo na boljše ali na slabše, se šola kot institucija v vseh letih Mihaeline službe ni bistveno spremenila. Do sistema je kritična, čeprav se zaveda, da s tem pljuva v lastno skledo, doda.

»Program osnovne šole se skoraj nič ni spremenil vse odkar sem sama hodila v šolo, razen morda malo ob osamosvojitvi. Ko se je začelo uvajanje devetletke, so nam poslali velik kup učnih načrtov, da bi jih pregledali in popravili, vendar nobenih naših predlogov niso upoštevali. Velikih razlik od takrat do danes ni, kar je žalostno, saj so današnji otroci drugačni, kot smo bili mi. Imajo drugačne potrebe, drugačno življenje.«

A togost sistema se lahko tudi zaobide, če ima učitelj srce in glavo na pravem mestu. »Veliko je odvisno od učitelja. Če se mu zdi neka snov pomembna za otroke, lahko tisto snov poglobi, razširi, pa mogoče drugo, ki ni tako pomembna, izpusti. Ampak večina učiteljev tega ne dela.« Še večja težava pa je v načinu dela, ki teži k povprečju in poenotenju. »Najbolj me moti to, da otroke ukalupljamo. Mislimo, da morajo vsi otroci znati isto, ampak ne morejo. Nimajo istih interesov, nimajo istih želja, sposobnosti. Nekoliko se že program prilagodi otrokom, ampak ne toliko kolikor bi se lahko. Tudi devetletka se ni izkazala za to, kar je prvotno obljubljala. Rekli so, da bo prvi razred nekaj podobnega kot mala šola, da bo uvajalni razred, kjer bodo otroci risali in delali različne grafomotorične vaje. Nazadnje pa je prišlo do tega, da se otroci v prvem razredu učijo števila, črke, znati morajo brati in računati do 20. To se mi zdi prehitro. Tak otrok se mora še igrati, vse mora dobiti skozi igro.«

Opozarja, da mnogi učitelji nimajo ustreznih prioritet. »Marsikaj bi se dalo prilagoditi, ampak žal je prevečkrat učiteljem in šoli pomembno le, da je dokumentacija urejena, da ni kaj narobe pri birokraciji. Neštetokrat sem opozarjala na konferencah, da nismo zato tu, da urejamo papirje, ampak smo tu zaradi otrok. Pa žal za to ni veliko posluha. Mnogi tudi ne dojemajo svojega dela kot poslanstva, pač pa kot nekaj, kar počnejo, da dobijo plačo. Večinoma je vsem pomembno le, da odpredavajo svoje, otrok pa, ali bo sprejel ali pa ne. Če mu ne gre, bo dobil slabo oceno. Če ni zainteresiran pri uri – kaj pa, če sem jaz dolgočasna? Treba bi se bilo potruditi, da bo otrokom v šoli ne lepo in »fajn«, ker šola ni temu namenjena, ampak da mu bo zanimivo.«

Otrokom je vedno rada odpirala nova obzorja in jih vzpodbujala k odkrivanju novih interesov, temu vodilu pa sledi tudi sama. Tako se je, denimo, pred leti udeležila tečaja angleščine, nato pa še kaligrafije.

»Vsake toliko sem dobila občutek, kot da sem se nekako izpraznila in sem morala najti neko novo vsebino, nov izziv. Kaligrafija me je zelo zanimala, predstavila sem jo tudi otrokom v šoli in jih nekaj malega naučila.«

Kmalu pa ji je bolezen preprečila nadaljevanje tega hobija. Doletel jo je poliartritis malih sklepov, zaradi česar težko drži pisalo, vendar je namesto kaligrafije našla nov hobi – pikanje ali dot painting.

»S posebnimi paličicami, ki jih pomakam v barvo, delam odtise pikic na platno v določenem vzorcu. Kar precej slik sem že naredila, nekaj sem jih tudi donirala za šolski bazar, z denarjem pa so potem otroci šli na izlet.« Slik sicer ne prodaja, kakšno tudi podari, predvsem pa slika za svojo dušo, zato tudi ne meri, koliko časa vloži v posamezno sliko. »Sem zelo radovedne in ustvarjalne sorte, rada preizkušam različne nove stvari, pikanje pa me sprošča. Takrat odmislim čisto vse, kar je okrog mene, vse težave, drugače bi se mi že zmešalo od vsega hudega, kar se dogaja zadnje čase.«

Zares, zadnja leta jo je življenje postavilo pred najhujšo preizkušnjo. V lanskem letu je izgubila očeta, že nekaj let pa skrbi za partnerja, ki se zdravi zaradi hude bolezni. Spremlja ga ob obiskih zdravnikov in skupaj iščeta ter preizkušata vse dosegljive metode alternativne in komplementarne medicine. S skrbno in ljubečo nego mu pomaga obvladovati in krotiti bolezen, vendar je pot dolga in naporna. A ob zavedanju, da se bori za življenje ljubljene osebe, ni nobena ovira nepremagljiva.

Marjanovo zdravje je bilo tudi eden izmed dejavnikov, ki so vplivali na njeno odločitev, da se bo z 20. januarjem upokojila.

»Nisem želela, da vse dni sameva doma, zato sem se odločila, da se bom ob polletju upokojila. Življenje je prekratko. Zelo rada sem hodila v službo, vseh 42 let, ampak zdaj pa se mi zdi, da je bilo dovolj. Pa tudi dosti mladih je, ki iščejo službe,« pojasnjuje. Doda, da zdaj, ko je »v penziji«, ugotavlja, da je prav lepo. Pripravljena ima že semena, ki jih bo posejala, čim bo vreme dopuščalo. Okoli hiše ima namreč raznolik vrt  in visoke grede, zato sama pridela veliko zelenjave, ki je zadnja leta zelo pogosto na jedilniku.

»Oba sva zaradi zdravja spremenila prehrano, meso jeva le enkrat tedensko, najina prehrana temelji na zelenjavi.«

V dneh, ko čaka na začetek vrtnarske sezone, se posveča pikanju, raziskati pa namerava tudi ponudbo dejavnosti za upokojence v kraju.

»Dolgoročnih ciljev nikoli nisem imela. Živim za danes. Za tisto, kar je bilo včeraj, mi je čisto vseeno, na jutri pa tudi ne mislim preveč. Naprej gledam tako bolj na eno oko, kakšnih konkretnih dolgoročnih načrtov pa ne delam, ker bi lahko bila preveč razočarana, če bi kaj prišlo vmes.«

Odločitev za zaključek delovne dobe ni bila lahka, slovo od učencev pa še težje. Otroci so ji podarili zbirko ganljivih zapisov, s katerimi so se ji zahvalili za skupen čas in za vse, kar jim je dala. »Koliko solz je pa tisti dan preteklo … Verjetno vse življenje nisem toliko prejokala,« mi zaupa ob listanju spominske knjižice in tudi zdaj ne more zadržati solz.

»Veste, jaz sem tip človeka, ki ne verjamem, da drugi o meni mislijo dobro, zato sem presenečena, ko dobim nekaj takega.« Pripoveduje mi o otrocih, povzema spomine, ki jo bodo vedno spremljali, in jih nazadnje strne preprosto: »Fajn otroci so. Lepo je bilo z njimi.«

Otroci Ojstrice so v njenem življenju pustili močan pečat. Upa, da je tudi ona vsaj nekoliko vplivala tudi na njihova življenja in jih polepšala in izboljšala po svojih močeh. »Velikokrat imam v mislih del Vodnikove pesmi Moj spomenik, v katerem pravi: Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina: me pesmi pojó. Mene ne bodo pele pesmi, upam pa, da me bodo ohranili v spominu učenci in krajani Ojstrice.«