Najbolj izkušenega slovenskega pilota, ki zna pristati tudi na najkrajših stezah, v hribih in na vodi, obiščem na vzletišču Libeliče, ki je njegov dom v prenesenem in tudi dobesednem pomenu. Neposredno ob vzletišču sta si z ženo Simono pred dobrimi 15 leti postavila svoje sanjsko domovanje – brunarico, kjer družina še danes živi v sožitju z naravo, kmetijstvom in letali. Najdem ga ravno med pripravami na letalsko dražbo, kjer namerava kupiti nekaj delov za predelavo novega letala. Avioni so njegova strast. Če z njimi ne leti, jih popravlja, sestavlja, obnavlja nova.

»V Libeličah se je v vseh teh letih zamenjalo čez 50 letal. Kupimo, prodamo, iščemo kaj novega, nekaj nas je v klubu takih entuziastov. Ravno zdaj pričakujemo nekaj stvari iz Kanade, da bomo zgradili dve letali z velikimi kolesi za pristajanje v divjini. Letos bo to še projekt, naslednje leto pa ju boste že lahko videli na dravograjskem nebu.«

Letala so ga zanimala že kot majhnega fantiča in s prijatelji je posnemal poskuse bratov Wright, k sreči brez posledic. Otroško navdušenje je sredi osemdesetih postalo resna in organizirana dejavnost.

»Leta 1986 sem se ilegalno, brez vednosti staršev, vpisal v Koroški aeroklub. Ker sem bil star 16 let, bi moral imeti njihovo soglasje, pa sem kar ponaredil njihove podpise. V tistih časih na podeželju namreč niso bili naklonjeni dejavnostim, ki so predstavljale dodaten strošek,« opisuje svoje prve korake v letalstvo.

»Seveda pa so se strinjali z mojim ciljem postati pilot, saj je tudi oče bil vse življenje letalski navdušenec. V prvi polovici šestdesetih let je bil padalec in jadralni pilot v mariborskem klubu, kasneje pa tudi v Koroškem aeroklubu, vendar se je aktivno s tem nehal ukvarjati še pred mojim rojstvom.«

Vseeno je ljubezen do letenja prenesel na mladega Damijana, ki je se pri šestnajstih vpisal v jadralski tečaj, svojo pot pa je želel nadaljevati tudi kot poklicni pilot. Pravzaprav se je že dve leti prej, takoj po končani osnovni šoli leta 1984, poskušal podati v to smer, a vse ni šlo po načrtih.

»Kot otrok in mladostnik sem se zelo aktivno ukvarjal s smučanjem po domačih hribih. Smučanje je bilo takrat poleg veselja do letalstva moja druga največja ljubezen. V 8. razredu sem si ravno v času Olimpijskih iger na pripravah na tekmovanje v smuku na Libeliški gori zlomil stegnenico in zaradi tega nisem opravil zdravniškega pregleda, ko sem kandidiral za Srednjo šolo za vojaške pilote v Mostarju. Ravno tako zaradi nesreče nisem opravil plesnega tečaja za valeto in še danes ne znam plesati.«

Za nekaj časa se je zdelo, da s sanjami o letenju ne bo kaj. Ker je pač nekaj treba početi, se je vpisal v Srednjo gradbeno šolo v Mariboru, kar pa mu ni dišalo, saj ni imelo popolnoma nič skupnega z letalstvom. Po enem letu se je tako odločil nadaljevati šolanje na Ravnah na Koroškem, na Srednji kovinarski šoli, ki je bila vsaj malce bližje njegovim interesom. Hkrati se je vpisal tudi v Koroški aeroklub, takrat pa so se stvari začele odvijati v pravo smer.

»V času nekdanje Jugoslavije je vojska vsako leto v aeroklubih po vseh državi z razpisom iskala perspektiven kader, ki so ga subvencionirali za šolanje na motornih letalih. Leta 1987 sem se prijavil tudi sam in uspešno opravil zdravniške preglede ter bil sprejet med redkimi kandidati. Vsako leto so organizirali šolanje pilotov na Ptuju na letališču v Moškanjcih, kjer sem se potem še pred svojim 17. letom izšolal in opravil izpit za pilota motornega letala. Medtem sem nadaljeval z letenjem v aeroklubu, doma v smo s prijatelji delali svoje letalne naprave in jadralne zmaje pa se spuščali po manjših hribčkih v Libeličah. Tudi prvega motornega zmaja sem v tistem času takrat kupil na kredit, preden je bilo za kaj drugega, in ravno na tem prostoru, kjer je danes vzletišče, smo nekje okoli leta 1988 začeli leteti. Pridružilo se mi je veliko prijateljev in vrstnikov in to je postala kar popularna dejavnost.«

Ko je bil nastopil čas za obvezno služenje vojaškega roka, se je spet prijavil za šolo rezervnih oficirjev pilotov. »Prvo leto nisem bil sprejet, pač pa so me dodelili k padalcem v Niš. S tem se nisem ravno strinjal in sem zaprosil za preložitev služenja vojaškega roka še za eno leto in naslednje leto, leta 1989, sem ponovno kandidiral. Tokrat sem bil sprejet, med 1500 nas je bilo 15 sprejetih za pilote. Bili smo druga generacija pilotov za letenje na galebih, na reaktivnih letalih. Potem sem šel najprej v Zadar na šestmesečno teoretično šolanje, tam sem opravil tudi prve padalske skoke. Po šestih mesecih so nas nato razporedili v Mostar, kjer smo dokončali šolanje in postali oficirji s činom podporočnika in poročnika, tako smo končali šolanje na reaktivnih letalih Galeb.«

Po končanem usposabljanju se mu je ponujala priložnost ostati v vojski, a pisalo se je leto 1990 in situacija v nekdanji državi je že kazala na to, da bo šla Slovenija samostojno pot.

»Dobro sem razmislil in se odločil, da ne bom ostal, saj mi je vseeno Slovenija pomenila vse, zato sem se namesto tega pridružil Policiji. Upal sem, da bom lahko postal del policijske letalske enote, a za to ni bilo možnosti, saj so po letu 1991 številni vojaški piloti zapuščali JLA in se vračali v Slovenijo, kjer so seveda zaradi veliko več izkušenj imeli prednost.«

Namesto v letalsko enoto je bil razporejen na policijsko postajo Slovenj Gradec, zaradi odličnih psihofizičnih sposobnosti pa se je pridružil tudi posebni enoti Policije. V Policiji je sodeloval tudi na raznih tekmah vzdržljivosti, streljanj in juda ter osvojil veliko medalj.

Čeprav je sledil poti, ki mu jo je življenje tlakovalo, pa se ni odrekel svojim sanjam o letenju in je vzporedno začenjal svojo samostojno pot na vzletišču v Libeličah.

»Ustanovili smo UL klub Koroška, v katerem smo se povezali piloti ultralahkih letal in alternativnega letalstva. Leta 1995 smo kupili prvo letalo Biba 1 Firefox, s tem pa se je potem začelo pridruževati vse več članov, predvsem iz Avstrije. Ustanovil sem tudi letalsko šolo in začel šolati nove pilote, saj sem bil takrat že inštruktor letenja.«

Sredina devetdesetih pa ni bila razburljivo obdobje za Damijana le na letalskem področju. Leta 1994 je v diskoteki Jolly v Radljah spoznal svojo bodočo ženo Simono Pečnik. Že naslednje leto se jima je rodil sin Dominik in mlada družina si je uredila dom v hiši Simoninih staršev v Sv. Boštjanu. Poročila sta se leta 1996 in dve leti kasneje se jim je pridružila tudi hčerka Špela.

»Z ženo Simono sva v tistem obdobju odprla tudi svoj gostinski lokal Dravogradu, ampak sva oba po dveh letih ugotovila, da nama ta dejavnost krati svobodo in ne prinaša sreče in sva lokal zaprla,« omeni eno izmed svojih podjetniških izkušenj, ki je bila sicer dragocena, ni pa bila prava pot. Vendarle mu je bilo usojeno nekaj drugega.

Sanje mladega letalskega navdušenca iz vasice ob meji so se s klubom začele spreminjati v nastajajočo zgodbo o uspehu. V nekaj letih je društvo preseglo 100 članov, postavili so prvi manjši hangar in spremljajoči objekt, ki je postal klubski prostor. Zemljišče je bilo takrat še vedno v lasti Kmetijske zadruge, ko pa se je pojavila priložnost za odkup, Damijan ni okleval.

»Še preden je bila v Sloveniji sprejeta regulativa za alternativno letalstvo in privatna vzletišča, smo imeli že vse urejeno in sem pravzaprav pomagal pri pripravi pravilnika in zakonodaje. Naše vzletišče je bilo eno prvih registriranih zasebnih vzletišč v Sloveniji. Kasneje smo ga malo opremili, še danes pa je ostalo travnato, ker za letala, ki tu pristajajo, ne potrebujemo asfalta. Nadaljevali smo tudi s šolanjem, izšolalo se je čez 100 pilotov, večina tudi leti in so postali poklicni piloti. Mnogi se še danes vračajo, tudi tisti, ki so bili prvi, pridejo večkrat na obisk. Praktično cel svet nas pozna, s celega sveta hodijo k nam!«

Zgodba malega vzletišča v Libeličah z malimi letali je že po nekaj letih prerasla okvirje in približno na prelomu tisočletja je napočilo prelomno obdobje tudi za Damijana. Pojavila se je priložnost, da svoj hobi, ki se mu je vse bolj posvečal, spremeni v poklic in tudi redno službo. 

»Na letališču v Slovenj Gradcu se je ustanovilo podjetje Aerodrom Slovenj Gradec in leta 1999 sem zapustil policijske vrste ter postal direktor na letališču. Bil sem eden od pobudnikov in sodeloval pri razvoju ideje, kako bi delovalo to letališče s hotelom in vso infrastrukturo. Delali smo zelo dobro. Postavil se je hotel in nov hangar, tako da sem bil do leta 2004 močno vpet v letališče Slovenj Gradec in smo malo zanemarili prvotno dejavnost. Ko pa je prišlo med večinskim lastnikom in ostalimi do nestrinjanja, kako naprej, so se naše poti razšle. Takrat sem skupaj z velenjskim podjetjem Toming ustanovil svoje podjetje Aviofun, d. o. o., že pred tem pa se je tudi društvo preimenovalo iz UL kluba Libeliče v Aviofun klub Koroška. Takoj po ustanovitvi podjetja so se začele stvari hitro razvijati naprej, kupili smo turbopropelersko dvomotorno letalo, s katerim smo delali na letališču Slovenj Gradec, vmes smo s kolegi kupili še reaktivno letalo galeba … Stvari so se takrat zelo naglo odvijale.«

Zares so bila to leta pestrega dogajanja in odpiranja številnih novih poti, med njimi so bila tudi takšna, ki so bila namenjena zgolj spoznanju, da je prava smer nekaj drugega. »V želji po sooblikovanju boljšega sveta sem okusil tudi en mandat političnega življenja, saj sem bil štiri leta izvoljen občinski svetnik. Ugotovil pa sem, da politika ni zame in se s tem nikoli več nisem ukvarjal.«

S svojo ekipo je Damijan v tistem obdobju pripeljal na Koroško veliko število uspešnih mednarodno priznanih prireditev in tekmovanj, na katere je še danes nadvse ponosen, njegovo delo pa je prepoznala tudi širša javnost. »Med dogodki, ki smo jih organizirali, si najbolj štejem v čast letalski miting Aeroexpo 2003 in Aeroexpo 2004 na letališču Slovenj Gradec, kjer so poleg velikega števila akrobatskih in vojaških letal nastopali tudi akrobatska skupina Frecce Tricolori. Največjo prireditev pa smo organizirali leta 2011 ob 20. obletnici samostojnosti Slovenije na letališču v Mariboru - Aviofun 2011 z nastopom angleške kraljeve akrobatske letalske skupine Red Arrows. Za odobritev tega nastopa nam je dala pisno soglasje sama kraljica Elizabeta II. Letalski miting je bil po ocenah poznavalcev najboljši v zgodovini države, zaradi te prireditve pa sem takrat postal tudi osebnost tedna po izbiri poslušalcev radia Val 202.«

Ko se je odprla nova pot, se je začela pisati zgodba, ki je prerasla v eno najuspešnejših zgodb slovenskega turizma.

»Začeli smo padalsko dejavnost, ki jo ohranjamo še danes. V padalstvu imamo tudi eno najbolj prepoznavnih in najuspešnejših svetovnih znamk Skydive Bovec in upravljamo tudi letališče v Bovcu. Vmes smo bili med letoma 2008 in 2014 tudi upravljavec letališča Slovenj Gradec, ker lastnik ni vedel, kaj bi z njim. Verjetno se še marsikdo spomni, kakšen razcvet je slovenjgraško letališče takrat doživljalo. Vzpostavili smo gostinstvo, z nami je sodeloval Red Bull z različnimi dogodki, odvijali so se treningi, nenehno se je nekaj dogajalo. Z letom 2014 pa se je ponovila situacija izpred desetletja, ko so se pojavile neke dodatne zahteve, kako bi s tem letališčem morali delati, vse skupaj je postalo drago in smo se odločili, da zapustimo letališče. Predvsem je bila to želja večinskega lastnika, ki je imel očitno neke interese, ki se mu niso izšli. Letališče Slovenj Gradec od takrat stagnira, mi pa smo se usmerili drugam. V vmesnem obdobju smo investirali celo v nakup Aerodroma Maribor, njegov lastnik smo bili od leta 2012 do 2014, to pa sta edini dve leti, ko je mariborsko letališče poslovalo pozitivno. Pred nami so 20 let bili v rdečih številkah, kar se je ponovilo tudi takoj, ko smo mi odšli. Po dveh letih je postalo preveč in smo to zgodbo prodali ter začeli v Bovcu. Tam smo se posvetili naši dejavnosti, temu, na kar se spoznamo: delo v zraku in padalski skoki, letenje za potrebe padalskih skokov. V zadnjih dveh letih imamo celo lastno padalsko opremo, lastne inštruktorje, tako da zadeva tam kar dobro deluje. Turizem je na tako visokem nivoju, da se ni treba ravno truditi z vabljenjem gostov, tako kot smo se morali na Koroškem, ker na Koroškem manjka drugih takih ponudb. Turistov ne pritegneš samo z eno dejavnostjo.«

Ocenjuje, da bi se brez težav dalo podobno zgodbo pisati tudi na Koroškem, saj je danes ponudbe dovolj, da pa bi bilo potrebno veliko povezovanja in sodelovanja tako med samimi občinami kot tudi med ponudniki, predvsem pa bi se moralo vključiti slovenjgraško letališče, ki je edina primerna lokacija.

»Naše vzletišče Libeliče je premajhno za kakšno resno tovrstno dejavnost. Trikrat na leto res organiziramo padalske skoke, a je to le zaradi ohranjanja tradicije. Drugače pa tu še vedno deluje Aviofun klub Koroška, s katerim spet prinašamo novosti v Slovenijo. Ukvarjamo se s tako imenovanim bush letalstvom oziroma STOL letalstvom, kar pomeni short take-off and landing distance, gre pa za vzletanje in pristajanje v posebnih pogojih, kjer je zelo malo prostora, recimo v hribih in drugih težje dostopnih mestih. V letošnjem letu načrtujemo več novosti, lansko leto smo začeli z vodnimi letali in smo pristali celo na Dravi. V tem obdobju sem dobil toliko izkušenj in preletel toliko ur, da se zdaj spet vračam nazaj na začetek, na takšna manjša letala in zahtevnejše podvige z njimi, pristajanje v hribih in na vodi.«

»Za takšne podvige se rabi predvsem znanje. Nismo samouki, sam sem se za to usposabljal v Dolomitih v aeroklubu Bolzano z izkušenimi piloti in pri njih naredil tudi licenco. Trenutno sem edini pilot v Sloveniji z licenco za pristajanje na takšnih lokacijah. Upam, da jih bo kmalu še več, čeprav je to ena najzahtevnejših stvari, ki sem jih v življenju počel. Ampak ko ti enkrat to pride v kri in v roke, vidiš, da to ni nič kaj takega. Res pa je potrebno pri tem spoštovati vsa pravila narave, poznati je treba meteorologijo.«

Čeprav je v svoji več kot 35-letni karieri v zraku nanizal lepo število občudovanja vrednih dosežkov, pa svoj največji življenjski uspeh vidi v tem, da si je ustvaril družino, ki ga ne le podpira pri vseh njegovih dejavnostih, pač pa v njih tudi sodeluje, v družinskem podjetju so zaposleni tudi žena, hčerka in sin.

»Sin Dominik gre po moji poti, pravzaprav me je že presegel. Leti z Airbusom 320, eno leto je bil kopilot pri Wizzairu, zdaj pa je pilot pri podjetju Fly Air 41, ki leti za nemški Condor. Dosegel je to, kar meni ni uspelo.«

Kljub ponosu pa ga je kot očeta vsaj v začetku skrbelo, ko se je sin podal v višave. »Bolj me je bilo strah, kot me je bilo strah zase, ampak zdaj sem se navadil, ko vidim, da obvlada zadeve, da je enako izkušen kot jaz, v nekaterih stvareh pa me je tudi že presegel.« Pojasni, da sam najbolj ceni pilote, ki so opravili celotno šolanje, ki se začne z jadralnim letenjem in nadaljuje z motornim, saj je pomembno, da se naučijo leteti in varno pristati tudi brez motorja. Sin je tudi izkušen padalec in ima za sabo okoli 400 skokov.

Letalstvo je Damijana poneslo po vsem svetu in ga povezalo s številnimi ljudmi. »Kamorkoli pridem, sem kot doma, na vsakem letališču je tako, kot bi prišel v domačo hišo, povsod nekoga poznam in nikjer mi ni težko delati.« Med ljudmi, ki jih je skozi letenje spoznal, niso le drugi letalski navdušenci ali širši javnosti manj znani strokovnjaki ter ostali zanimivi ljudje, pač pa se najdejo tudi zvezdniška imena. Pod njegovim okriljem se je v Slovenj Gradcu za svoj znameniti skok iz vesolja pripravljal celo Felix Baumgartner. »Ko sem ljudem eno leto pred tem ves navdušen pripovedoval, kako bo skočil iz vesolja, ni nikogar zanimalo. Čez eno leto, ko je izpeljal svoj podvig, pa je bil najbolj popularen in sem spomnil te ljudi, da je to isti človek, ki se je pri nas pripravljal in ki je bil z nami na večerji.«

Ves čas resnejšega delovanja v letalstvu se Damijan ukvarja tudi s trgovanjem z letali, ob tem pa spoznava veliko novih krajev in ljudi ter doživlja prave pustolovščine. »Leta 1999 sem v Venezuelo, na Karibski otok Isla Margarita, prodal dve novi letali Fire Fox. Kupca sta bila Srečko in Boris Kos, ki sta živela tam. Ko sta letali prispeli na cilj v kontejnerju, sem se tja odpravil tudi sam in ju pomagal sestaviti. Iz tamkajšnje pomorske luke smo obe letali premestili na letališče tako, da sem brez kril po avtocesti v spremstvu lokalne policije obe letali pripeljal na letališče, kjer smo ju sestavili. Potem sem še cel mesec tam letel iz rajskih plaž z različnimi pomembnimi lokalnimi ljudmi in tudi šolal pilote.«

Letala prodaja v različne države po vsem svetu, med drugim jih je poslal tudi v Indonezijo in Iran, prav tako pa jih po vsem svetu kupuje. »Eno izmed letal Pilatus PC-6 smo kupili na Japonskem, kamor smo odšli s sinom, mehanikom in predsednikom našega kluba ter tam letalo v enem tednu razstavili, ga naložili v kontejner in poslali v Slovenijo. Japonce imajo za pridne in delavne ljudi, ampak lahko povem, da so se sami Japonci takrat čudili naši ekipi glede natančnosti in pridnosti. Z Japonske pa smo odpeljali edino letalo PC-6, ki je bilo tam.«

V Bovcu pogosto potekajo snemanja filmov, tudi hollywoodskih, ki v Slovenijo pripeljejo mnoge zvezdnike, nekateri med njimi so tudi letalski navdušenci. »Ko smo imeli letalo galeba, je imel podobno letalo tudi John Travolta in nas je prosil, da smo mu pomagali dobiti nek del iz Srbije na Florido. Veliko smo bili v stikih,« opisuje eno izmed svojih izkušenj z zvezdniki.

»Vedno se nekaj dogaja, težko je karkoli načrtovati vnaprej, ker se načrti lahko v trenutku spremenijo. Lahko imam točno zastavljen dan, pa mi čez pet minut zazvoni telefon in se mi povsem spremeni smer, kaj bom delal. Nimamo ustaljenega ritma. To nam je vsem všeč, tudi otrokoma. Težko bosta kdaj delala v nekem podjetju od 8.00 do 16.00, ker sta se že preveč navadila na takšen način življenja. Pravzaprav imamo življenjsko avanturo in niti enega dneva mi ni žal.«

Ni pa šlo vedno vse po načrtih. Tudi najboljšim pilotom se dogajajo nesreče in niti Damijanu s tem ni bilo prizaneseno. »Zgodilo se je čisto blizu vzletišča Libeliče, na mejnem prehodu, 16. maja 1999. Šolal sem inštruktorja na motornem zmaju na letalu. Imeli smo novo letalo Firefox 2000 ki je imelo krajša krila in manjši rep, letel pa je hitreje. Ni bil še posebno preizkušen, narejenih je bilo šele par primerkov, tako da smo bili poskusni zajci. Vreme ni bilo ravno najboljše, na 200 metrih pa je učenec, ki je sedel spredaj, prehitro premaknil komande na desno v nagib, letalo je izgubilo vzgon pri veliki hitrosti in v sekundi sva bila na zemlji. Nekako mi je uspelo zadevo rešiti, da nisva udarila naravnost, vendar je bilo letalo uničeno. Srečo sem imel, da sem si zlomil samo peto, učenec je bil malo bolj poškodovan, ampak sva oba preživela. Vseeno nas to ni ustavilo, ker smo točno vedeli, zakaj se je to zgodilo in smo se iz tega tudi vsi skupaj nekaj naučili. Očitno je moralo priti tudi do tega.«

Pustolovsko življenje je tesno povezano z nevarnostjo, tako ali drugače. Aero klub pomaga tudi Civilni zaščiti pri nadzoru iz zraka v času povečane požarne ogroženosti z opravljanjem poletov in poročanjem o opažanju morebitnega dima ali ognja v gozdovih.

»Nekoč sem na silvestrovo pri enem takšnih poletov opazil požar na Peci. Začelo se je gašenje, sam pa sem naredil še en krog in poskusil še s telefonom fotografirati. Odprl sem lino na avionu in segel s telefonom skoznjo, da bi naredil fotografijo. Uspelo mi je še pritisniti sprožilec, potem pa mi je telefon potegnilo iz roke in padel je v globino. Ko sem pristal, sem povedal, kaj se je zgodilo, pa me je sin vprašal, ali imam vklopljeno funkcijo Find My iPhone. Preverila sva in ugotovila, da telefon oddaja signal ter našla njegovo točno lokacijo. Šla sva ga iskat z avtom in ga našla v Zelen bregu na Strojni, na drugi strani pobočja sredi gozda, točno na lokaciji, ki jo je sporočal. Bil je brez praske, očitno so veje ublažile njegov pristanek.«

Nekaterih razburljivih trenutkov pa so bili deležni tudi njegovi potniki in, kot se v življenju rado primeri, so bili to ravno tisti, ki so si takšnih razburjenj najmanj želeli. Opiše mi prigodo, ki sta jo doživela skupaj z dolgoletnim prijateljem Miroslavom Sepom.

»Miro je večkrat rekel, da čeprav se boji letenja, bi pa z mano letel, ampak samo, če mu zagotovim, da motor ne bo odpovedal. Povedal sem mu, da motor ne odpove kar tako, če pa se že zgodi, pač jadraš in je vse v redu. Pa sem ga vprašal, kam bi rad šel. Rekel je, da bi šel na Goriški Vrh, kjer ima vikend. Pa sva šla tja. In točno nad njegovim vikendom je letalu odpovedal motor. 'Kaj pa zdaj?' je vprašal, pa sem rekel, 'motor sem ugasnil, da boš videl, da ravno tako leti'. Ampak dejansko je motor odpovedal, ni več delal. Začneva se torej spuščati, jadrava in pristaneva v Libeličah brez težav. Takrat sem mu povedal, kaj se je v resnici zgodilo in tudi, da se mi je to zgodilo prvič v življenju. Res neverjetno, da se mi je to zgodilo ravno takrat.«

Zanimivih, nenavadnih in zabavnih zgodb se je v 35 letih v zraku nabralo za celo knjigo, mi pove, o čemer ne dvomim. Zaupa mi še prigodo, kjer je kar med poletom preizkušal funkcije novega letala.

»Ko sem pred leti sodeloval s podjetjem Toming, sem njihove inženirje večkrat vozil v Bosno. Ravno smo kupili novo dvomotorno letalo Piper Seneca in za pravoslavni božič smo prvič potovali v Sarajevo. Z mano je bil kolega, ki je sicer vodja pilotov predsednika Dodika, zadaj pa sta sedela Miran Švarc in Tomaž Ročnik. Bilo je slabo vreme, snežilo je. Ko smo vzleteli, smo zapeljali v oblake in naenkrat je bila okoli nas tema. Iščem, kje se prižgejo luči v kabini, vendar nikjer ne najdem stikala. Tako letimo v temi vso uro poti do Sarajeva – seveda nismo bili v nobeni nevarnosti, pač se nismo videli v kabini. Med pristajanjem pa po naključju stisnem nek gumb in naenkrat se kabina razsvetli, luči se prižgejo. Z zadnjega sedeža pa zaslišim Mirana: »Betlehem!« To zgodbo je rad pripovedoval, kako se je tik pred Sarajevom na pravoslavni božič prikazal Betlehem, rad pa me je tudi zbadal na ta račun, češ, kakšen pilot sem, da niti luči ne znam prižgati.«

Sodeloval je tudi v različnih podvigih in postavljanju rekordov. »Z ženo sva poskušala postaviti višinski rekord z ultralahkim letalom, vendar nama ni uspelo, ker se je nekaj pokvarilo. Smo pa postavili svetovni rekord s tetraplegikom v tandemu nad 8000 metrov, kjer se je tudi primerila zanimiva zgodba. Z nami je bil snemalec, ki se mu je izmaknila cevka za kisik. Namreč, ko prideš nad 4500 metrov, rabiš dodatni kisik, da lahko funkcioniraš. Opazil sem, da je nekaj narobe s snemalcem, da je zaspal, očitno nima kisika. Pomislil sem, da bi se spustili nazaj, toda imeli smo že vsa dovoljenja, pa tudi gospodu, ki je želel skočiti, smo hoteli izpolniti veliko željo. Bil je namreč nekdanji vojaški padalec iz Srbije, ki se je ponesrečil pri padalskem skoku. Zdelo se mi je škoda, da bi zdaj odnehali, zato sem se odpel, zlezel nazaj, priklopil snemalcu kisik in takoj je prišel k zavesti. In smo se dvignili na 8000 metrov ter izpeljali skok po načrtu. Še danes smo v stikih.«

Damijan je svoje življenje posvetil letenju, večina njegovih dejavnosti je povezanih z letenjem. Prizna, da nenehno meša hobi in posel. Dejavnosti v klubu z manjšimi letali spadajo bolj v kategorijo hobi, medtem ko je resnemu poslu z večjimi avioni namenjeno podjetje. »Zame je sicer to dvoje enako, saj to rad delam,« pripomni.

»Od leta 2008 imamo avione Pilatus, ene najboljših letal za padalske skoke in za kratke steze, zato z njimi izvajamo skoke tudi tu, v Libeličah. Na teh letalih smo dobili veliko izkušenj, nihče v Sloveniji jih nima toliko, niti vojska.«

Res, za Damijana je letenje povsem običajen način gibanja, kot za večino ljudi hoja ali vsaj vožnja. Tako tudi lažje obvladuje delo, ki ga vodi po vsem svetu, saj so njegova potovanja precej hitrejša. Pa ne le potovanja na drugi konec Slovenije ali v tujino. Z letalom se odpravi celo na vikend.

»Ženi Simoni je oče podaril parcelo na Jaževi kmetiji na Goriškem Vrhu, kjer pogosto pristajam s svojimi posebnimi letali, čeprav za nepoznavalce izgleda nemogoče. Tako moja pot iz Libelič na Goriški Vrh traja samo dve minuti.« 

O praktičnosti takšnega načina potovanja je prepričal tudi ostale družinske člane. »Če je le mogoče se sedaj že vsi v družini za razne poti poslužujemo potovanj po zraku, saj mi je največja škoda tratenje dragocenega življenja s čakanjem na cesti. Prepričan sem, da bo že v kratkem tak način potovanj postal vsakodneven tudi za ostale smrtnike. Prihodnost je vsekakor potovanje po zraku ali vesolju, če le ne bomo s svojo človeško neumnostjo uničili zanimive prihodnosti in se vrnili v kameno dobo.«

Ko ob koncu najinega klepeta zapuščam libeliško vzletišče, pomislim, da je to ena najboljših zgodb o uspehu. Ne le zato, ker je Damijanu Cehnerju uspelo vzpostaviti in ohraniti svetovno znano blagovno znamko in dejavnost, pač pa predvsem zato, ker je njegova zgodba jasen dokaz, da je mogoče slediti svojim sanjam in jih tudi uresničiti, če je človek trdno odločen premagati ovire in ima oči usmerjene k cilju. In ko se hobi in posel prepleteta do te mere, da ne ločimo več med njima, ko živimo življenje pustolovščine, je cilj dosežen.