Prihod novega družinskega člana je za vsako družino prelomnica in pomemben trenutek, zato je ključno, da imajo takrat ob sebi srčno in hkrati strokovno podkovano osebo. Dravograjčani imamo srečo, saj je kar 40 let naše nove krajane sprejemala prav takšna babica. Tilka Kramer je vse od prvega dne službe pa do svoje upokojitve spremljala bodoče in mlade mamice v Dravogradu, svoje izkušnje pa je strnila tudi v knjigi.

Knjiga 40 let babica na terenu je nastala ob 270-letnici babiškega izobraževanja v Sloveniji in stoletnici Ginekološke klinike. Zveza društev babic, katere članica je Tilka vse od začetka, jo je prosila, da bi strnila svoje izkušnje, da bi jih ob tej priložnosti predali današnji generaciji in bodočim rodovom.

»Že večkrat so me ljudje spodbujali, naj o svojem življenju in delu napišem knjigo, a sem se tega izogibala. Bala sem se namreč, da se bo kdo prepoznal. Saj veste, kraj je majhen,« opisuje dvome, ki so jo obhajali. Vseeno se je na prigovarjanje dolgoletne babice Gordane Njenjić naposled lotila pisanja. Pove, da pri svojem delu nikoli ni pisala dnevnika, izkušnje, ki jih je zbrala v knjigi, so ji tudi brez tega ostale živo v spominu.

Ob branju knjige je bralcu kmalu jasno, zakaj tako. V sredini prejšnjega stoletja, ko je Tilka privekala na svet in odraščala v hribovski vasici pod Uršljo goro, je bilo življenje trdo in neizprosno, nič drugače pa ni bilo, ko je leta 1967 prišla v službo v Dravograd. V svoji knjigi je predstavila svojo življenjsko pot in orisala izzive poklica babice vse od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja pa do danes. Knjiga je luč sveta ugledala v začetku letošnjega leta, v zadnjih tednih pa jo avtorica predstavlja tudi bralcem v slovenskih knjižnicah. Vmes si je vzela čas tudi za pogovor za bralce Utripa Dravograda.

V sončnem aprilskem dopoldnevu sem Tilko obiskala na njenem domu ob reki Dravi v Dravogradu. Prešine me, da sva tokrat zamenjali vlogi, saj je pred skoraj 45 leti le nekaj sto metrov višje ona obiskala mene, takrat novorojenčico, moji mami pa pomagala s koristnimi napotki za življenje z dojenčkom, ki so mnogo let kasneje prišli prav tudi meni, ko jih je ob rojstvu mojih otrok mama delila z mano. Babica Tilka je v 40 letih svojega dela obiskala najbrž skoraj vse dravograjske družine, večino ob rojstvu otroka, nekatere pa tudi ob različnih drugih težavah in boleznih. Pri tem se je spopadala z najrazličnejšimi izzivi, ki so se skozi leta spreminjali, a ne glede na njihovo zahtevnost Tilka pred težavami ni klonila. Tako je bila namreč vzgojena.

Tilka se je rodila v majhni vasici Sv. Duh pod Uršljo goro. Življenje je bilo takrat, v prvih letih po vojni težko in neizprosno. V družini je bilo kar deset otrok, med njimi je bila Tilka deveta. Del otroštva je preživela pri družini strica in tete v Razborju, kjer so imeli gostilno.

»Ob nekem obisku pri nas doma sta sestrična Minka in bratranec Edi naprosila našo mamo, da naj me malo posodijo k njim. Oni so bili odrasli in so si zelo želeli imeti kaj za »cartat«. Med najmlajšimi tremi so izbrali mene. Stara sem bila dve leti. Pri stricu in teti so me imeli lepo, lepo so skrbeli zame. Naenkrat sem imela dvojne starše, saj sem teto in strica začela klicati mama in ati,« pripoveduje o svojih najzgodnejših spominih.

V gostilni strica in tete je bilo vedno živahno, mala Tilka pa je z veseljem, čim je malce zrasla, pomagala po svojih močeh. Kot drugi otroci v tistih letih je tudi pasla, skrbela je za dve kravici. Ko je bila stara deset let, so se starši odločili, da se mora vrniti domov.

»Zgodilo se je na prvi šolski dan četrtega razreda. Pome je prišla najstarejša sestra Milka in ni bilo več nobenega popuščanja. Vsi smo jokali. Jaz, ker sem morala iti, teta, stric in sestrična, ker sem jih zapustila.«

Po vrnitvi domov se je življenje precej spremenilo. Podaljšala se je pot v šolo, saj je bila do nove šole v Podgorju ura hoda, medtem ko je bila šola v Razborju le nekaj metrov oddaljena od hiše strica in tete.

»Doma se je vedno kaj dogajalo. Življenje je bilo drugačno, v hribih je bila pozno napeljana elektrika, zato nismo imeli radia ali televizije, imeli pa smo naročene časopise in knjige Mohorjeve družbe, ki smo jih ob zimskih večerih na glas brali ob petrolejki. Moški so popravljali orodje, ženske pa so predle, pletle, šivale. Vse se je dogajalo v enem prostoru.«

Osnovnošolska leta so minila med učenjem in delom, v zadnjem razredu pa je napočil čas za izbiro poklica, a nadaljnje šolanje ni bilo tako samoumevno kot danes.

»V tistih časih so le redki lahko nadaljevali šolanje po osnovni šoli, bodisi zaradi oddaljenosti šole od doma bodisi zaradi finančnih stroškov, ki so bili še večja težava. Želela sem postati trgovka, a se mi je izmuznila priložnost za učno mesto. Veselil me je poklic cvetličarke. Mami ni bilo preveč všeč, ker da bom spletala ,krence' v mrzlih prostorih, se prehladila in dobila revmo. Moja starejša sestra Milka me je nagovarjala za poklic medicinske sestre, ker njej to ni bilo dosegljivo. Ponudila se je, da povpraša o možnosti štipendije v Zdravstvenem domu Slovenj Gradec, kjer so ji povedali, da bi namesto medicinske sestre potrebovali babico. Tako sem se prijavila na avgustovski rok sprejemnih izpitov v Babiški šoli v Ljubljani,« opisuje splet okoliščin, ki so botrovale njeni odločitvi za poklic.

Začetek njene takrat še bodoče poklicne poti pa sta zaznamovali kar dve znani Korošici. »Do takrat še nikoli nisem bila v Ljubljani. Vlak je vozil redko, pot je trajala pet ur in v Celju je bilo treba prestopiti. Za spremstvo se mi je ponudila sokrajanka Jerca Mrzel, ki je bila nekaj let starejša in bolj vajena večjih mest. Sprejemni izpit je bil na ponedeljek. Jerca je vedela je, da gre tisti dan v Ljubljano tudi dr. Ljuba Prenner, ki je imela odvetniško pisarno v centru Ljubljane. Prosila jo je, če naju vzame s sabo. Dr. Prennerjeva je imela osebnega šoferja, ki nas je peljal s črnim avtomobilom Olimpija.«

Po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu sta se z Jerco z vlakom vrnili na Koroško, a šele, ko sta dodobra prehodili pot od postaje do internata, saj se je Jerca želela prepričati, da se bo Tilka prihodnjič, ko bo sama, znašla v velikem mestu.

»Še danes sem ji hvaležna, da me je takrat spremljala,« pove.

Ko je napočil 1. september 1962 je Tilka prispela v Ljubljano kot novopečena dijakinja Babiške šole.

»Bile smo prva generacija dijakinj, ki smo se na Babiško šolo vpisale takoj po osnovni šoli, stare 14 oziroma 15 let. Pred nami so bile starejše, saj je takrat bil pogoj za vpis 18 let ali več. Kar precejšnja razlika v zrelosti je bila med nami. Zdele so se nam dokaj resne, me pa njim najbrž preveč otročje.«

Ločitev od doma ni bila enostavna, še posebej, ker zaradi finančnih razlogov in prometnih povezav dekleta niso mogla vsak konec tedna domov. Stanovale so v internatu, ki je bil v isti stavbi kot šola. Režim je bil strog, izhodi so bili redki in kratki, zamujanje se je ostro kaznovalo. Velik poudarek je bil na redu. Podobno strogo je bilo v šoli. Dekleta se niso smela ličiti, morale so imeti kratko pristrižene nohte, zaželeni so bi bili tudi kratki lasje. Sicer pa so se profesorji trudili, da so dijakinjam privzgojili vrednote, ki so jih kasneje potrebovale pri delu.

Pouk je bil zanimiv, Tilki so bili zlasti pri srcu strokovni predmeti, zataknilo se ji je le pri slovenščini, ko jo je profesor »vrgel« zaradi Sonetnega venca in je morala ponavljati tretji letnik. A tudi to je prebrodila, štipenditor je imel veliko razumevanja in lahko je nadaljevala šolanje. Kasneje je spoznala, da ji je dodatno leto tudi koristilo in je bolj dozorela. Pomladi 1967 je uspešno zaključila šolanje, na veliko veselje in ponos domačih, pa tudi sama je bila na svoj dosežek ponosna.

»Po končani babiški šoli sem se vrnila domov. ŠIa sem se pozanimat za delovno mesto v Zdravstveni dom Slovenj Gradec, ki me je štipendiral. Čeprav sem imela tam obljubljeno delovno mesto, ravno takrat ni bilo prostora. Primarij Vlado Weingerl, ki je bil takratni direktor, se je spomnil na Dravograd, da tam potrebujejo babico, saj je bila trenutno zaposlena samo ena, in sicer Ela Frühauf. Po telefonu je poklical v Dravograd vodjo enote dr. Jožeta Lebiča in stvar je bila urejena. Tako sem že 15. julija 1967 nastopila prvo službo. Rečeno je bilo za tri mesece, nato se vrnem. Pa sem ostala polnih 40 let in 5 mesecev in pol,« opisuje svojo pot v naše malo mestece.

»V Dravogradu so me zelo lepo sprejeli. Na kratko so mi razkazali teren, potem pa sem se morala sama znajti. Pred tem sem bila v Dravogradu le enkrat. Moj teren je obsegal veliko območje vse od Poštarskega doma do Pernic, ponekod je vozil vlak ali avtobus, sicer pa sem hodila peš. Nekaj časa je trajalo, preden sem spoznala bližnjice,« pripoveduje.

Z začetka službe ji je ostala v spominu tudi grenka izkušnja.

»Dnevno sem prehodila po 20, 30 kilometrov, pozimi tudi po mrazu in visokem snegu. Nekega dne sem prišla k hiši, kjer sta bili slučajno dve porodnici hkrati. Najprej je rodila ena, nato še druga, zato sem se zadržala nekoliko dlje. Ko sem končala z obiskom, sem tekla proti postaji, a le še videla, kako je vlak odpeljal s postaje. Nisem imela druge izbire, kot da sem se peš odpravila proti domu. Bila sem premočena in izmučena. Naslednje jutro sem komaj vstala in odšla v službo, žal pa sem malo zamudila. Ravno takrat pa smo dobili kontrolo. Nadzornica me je grobo vprašala, kje hodim, češ da se služba začne ob sedmih. Pojasnila sem ji situacijo, vendar ni imela posebnega razumevanja. Zabrusila mi je, da če mi je to pretežko, pa naj si najdem službo, kjer bom lahko sedela. Takšen odnos me je zelo prizadel,« opisuje žalostno izkušnjo in vidim, da ji še danes, po toliko letih, ni vseeno.

Spominja se, da je bil splošni čut za odgovornost v tistih časih zelo močan. »Tega so nas učili že v babiški šoli. Ti si babica, moraš iti na teren in opraviti svojo dolžnost, pa četudi bi koli padali z neba.«

Svojo poklicno pot je Tilka začela ravno na prelomnici v medicinski stroki, ko se je že vse več žensk odločalo za porod v porodnišnici.

»V vseh letih sem imela le deset porodov na domu, pa še ti so bili večinoma takšni, kjer je otroček malce pohitel in nismo uspeli priti do bolnišnice, bili pa so tudi primeri, kjer ženske niso hotele roditi v porodnišnici. Za to so imele različne razloge. Nekatere so imele predsodke, ker so poznale ženske, ki so v porodnišnici umrle pri porodu, nekatere je bilo sram sleči se pred zdravstvenim osebjem, nekatere pa preprosto niso imele varstva za ostale otroke.«

Izzivi pa se s tem niso končali. Kot babica je spremljala mlade mamice in njihove novorojenčke na babiških obiskih, kjer je novopečenim staršem svetovala pri negi otroka in preverila, če ženska po porodu dobro okreva.

»Tu in tam se je zgodilo, da so me videli kot kontrolorko, večinoma so pa v meni videli zaupnico in nekoga, ki pomaga. Babice smo vedno bile zagovornice žensk in jim priskočile na pomoč v težkih trenutkih.« Zlasti v odročnih predelih je kdaj pomagala komu tudi z dostavo zdravil in sanitetnega materiala.

Sicer pa je bilo delo in življenje v Zdravstvenem domu Dravograd prijetno. »Ko sem začela delati, nas je bilo le 14. Dobro smo se razumeli, med seboj smo si pomagali in vsak med nami se je lotil kakršnegakoli dela. Vedeli smo, da mora biti delo opravljeno. Veliko je k temu pripomoglo tudi to, da so bili zdravniki takšni, ki so imeli močan čut za odgovornost pomagati ljudem.«

Skozi vso svojo poklicno kariero pa je Tilka vestno spremljala razvoj stroke in vnašala različne novosti v svoje delo. Morda je k temu pripomogel tudi precejšen razkorak med prakso, ki jo je spremljala pri starejših babicah na začetku svoje službe in med novostmi, ki se jih je naučila v šoli.

»Me smo takrat že povijale na široko, starejše babice pa so še učile povijanja v štručko,« opiše enega izmed primerov različnih doktrin, povezanih z razvojem zdravstvene nege. Svoje znanje je redno nadgrajevala na seminarjih.

Njeno delo pa ni obsegalo le babiških obiskov na terenu, pač pa je sodelovala tudi z vrtci in šolami, kjer je najmlajšim s pomočjo lutke prikazala nego dojenčka, pomemben del pa je bila tudi materinska šola, kasneje šola za starše, kjer je v sklopu predavanj bodočim staršem nudila nasvete za prve dni z dojenčkom. Materinsko šolo je vodila še sedem let po upokojitvi. Predavala in izobraževala je tudi o inkontinenci ter osveščala predvsem ženske o tej temi, ki je za marsikoga še danes tabu.

Tilkino prizadevno delo na področju babištva in zdravja žensk je prepoznala tudi Zbornica zdravstvene in babiške nege in ji podelila Zlati znak, najvišje priznanje. »Bila sem počaščena, čeprav si nisem mislila, da si s svojim terenskim delom to zaslužim. Veljalo je namreč, da je delo v bolnišnici bolj cenjeno in vrednejše od dela na terenu. A so mi pojasnili, da je le malo babic doživelo toliko in se srečalo s takšnimi ovirami kot jaz,« mi zaupa ob tem, ko mi ponosno pokaže Zlati znak kot izraz spoštovanja stanovskih kolegic in kolegov.

S ponosom in veseljem pa se spominja tudi dogodka, za katerega nikoli ni pričakovala, da ga bo doživela. Ponudila se ji je priložnost, da se udeleži Svetovnega kongresa babic na Dunaju.

»Ker sem bila malo pred upokojitvijo, nisem pričakovala, da me bo služba finančno podprla, zato sem si poiskala sponzorje, nekaj sredstev je prispevalo tudi regijsko strokovno združenje. Kongres je trajal pet dni, na njem pa je več kot 1200 babic z vsega sveta. Z zanimanjem smo poslušale o kulturi rojevanja v Zambiji in drugih oddaljenih krajih, kjer je življenje čisto drugačno. Slovenke smo bile ponosne, ko smo izvedele, da smo pri nas v samem vrhu in da je pri nas umrljivost novorojenčkov med najnižjimi.«

Leta 2007 je napočil čas za upokojitev. »S tem je povezana zanimiva zgodba,« mi zaupa. »Leta 1967 sem svoj prvi obisk na domu opravila pri neki hiši pri otročnici in več kot 40 let kasneje je bil moj zadnji obisk prav pri tej hiši, a tokrat pri starostniku.«

Čeprav se je od tako ljubega dela le stežka poslovila, so jo čakali novi izzivi. »Odkar smo v službi imeli službeni avto, sem precej manj hodila, zato sem si zadala, da bom v pokoju hodila več. A že po treh mesecih od upokojitve sem si zlomila nogo, kar je moje pohodniške načrte odložilo za skoraj eno leto. Hčerki Tadeja in Lucija sta me takrat spodbudili, da se računalniško opismenim, saj bomo tako lažje v stiku, zlasti z Lucijino družino, ki živi v Mozirju. Sprva mi to ni dišalo, saj sem tudi v službi le z muko uporabljala računalnik, a po prigovarjanju sem popustila. Šla sem na tečaj, kjer sem se naučila osnov, kasneje pa so mi domači podarili še pametni telefon. Brez te tehnologije si zdaj življenja sploh ne morem predstavljati.«

Zdaj je Tilka že vrsto let v zasluženem pokoju, kar pa ne pomeni, da miruje. Rada hodi na romanja in na izlete z Društvom upokojencev, tudi kuha in vrtnari, k svojim hobijem pa je dodala še slikanje z različnimi tehnikami. V zadnjih tednih pa njen čas zapolnjujejo tudi predstavitve knjige, ki jo avtorica besedila, ki ga zdaj berete, toplo priporočam, saj nudi edinstven vpogled v življenje našega malega mesteca vse od konca šestdesetih let, razkriva pa tudi pomembno vlogo in izzive poslanstva babice.