Našla sva se na samem začetku julija v Španskih borcih v Ljubljani, blizu njenega doma. Pravijo, da kri ni voda, enako pa velja tudi za nas, Dravograjčane. Irena je sveža upokojenka, ki se je pred tem celo življenje razdajala ljudem kot medicinska sestra. Študij je končala v Ljubljani, tam ostala, spoznala moža, ustvarila sta družino, njeni štirje otroci so zdaj že odrasli. Prinesla mi je dve svoji knjižici, v eni so pesmi v koroščini, druga pa je bila nagrajena kot najboljša zbirka, izdana v samozaložbi.

Z Dravogradom je, med drugim, ostala v stiku tudi preko Facebooka in skupine Dravograjčani, redno kaj pokomentira, na njenem profilu pa skoraj vsak dan objavi kakšno pesem. Irena je pesnica  in pisateljica. Izdala je šest pesniških zbirk, pobrala kar nekaj nagrad in objavila tudi šest romanov. Ker se podpisuje Irena P. Beguš, je marsikomu neznana, a tisti »P« pove vse. Kot je pod njeno pesem enkrat zapisala prav moja mama – »A ti si Irenca, Pajnikova Irenca!« In potem se hitro, predvsem starejše generacije, spomnijo, čigava je in od kod.

»Pa še greš kaj gor?« sem jo vprašal.

»Ne, odkar je ata umrl, ne več. Pri nas je bilo tako, starejša generacija ve. Govorilo se je, pa ne na glas, da sem se jaz, ki sem se rodila med starejšo sestro in mlajšim bratom, rodila drugemu očetu. In potem sem jaz živela pri moji teti na Meži v železničarskem bloku, dokler nisem šla v šolo, nato sem bila do štirinajstega leta pri mami, potem pa sem šla spet nazaj k teti živet. Največ sem živela pri njej.«

»Sestrična in bratranec sta mi bila kot sestra in brat, sestrična živi na Prevaljah, bratranec pa ima tiskarno v Dovžah (Grešovnik, o. p.). Bila sta starejša in sta tudi mene čuvala. Pa stike imam z Marijanom Pušnikom, on je bil moj sošolec. Bili smo prva generacija, ki je šla v novo šolo. Bili smo taka dobra generacija.«

Z Ireno sva se zapletla v obsežen pogovor o vsem mogočem, tudi o njihovi in mlajši generaciji, pa osebnih odnosih in zelo hitro se je pokazalo, da o mnogočem razmišljava enako, čeprav je med nama desetletje in pol razlike.

»Naša generacija je delala narobe z otroki, premalo pohval, premalo priznanj, ker če boš pohvalil, bo hitro kaj narobe. Tako smo bili vzgojeni in tako smo dali naprej. Čeprav moja teta, pri kateri sem živela, je bila neverjetna ženska. Mama se je poročila pri osemnajstih, šla je v Ljubljano v vzgojiteljsko šolo, a ker ni bilo denarja, se je morala vrniti nazaj domov in se poročiti. Leta 1953 se je rodila moja starejša sestra, nato sta se z očetom razšla in se je za nekaj časa preselila k njeni sestri, moji teti. V tem času, ko sta živela ločeno, sem se rodila jaz. Ko sem bila stara pet, šest let, pa sta se pobotala in se je vrnila k njemu.«

V osnovni šoli je bila Irena zelo pridna učenka, pravi, oboževala je filme, knjige in glasbo. Po osnovni šoli se je že vpisala na Pedagoško gimnazijo in hotela postati učiteljica, zaradi tega je hodila tudi v glasbeno šolo, saj takrat nisi mogel biti v prosveti, če nisi znal igrati inštrumenta. 

»Vozila sem se v glasbeno šolo na Ravne, pokojni Lesjak me je učil, violončelo in blok flavto sem igrala. Potem sem bila pa že vpisana na gimnazijo, nakar sem morda zaradi pogovora s sestrično, ki je že hodila v prvi letnik Zdravstvene šole, ali zaradi usode šla na šolanje v Slovenj Gradec. Tam sem začela spoznavati hvaležnost tujih ljudi, njihove stiske, lastne sposobnosti sočutja in možnosti pomoči, za katero pa ni dovolj le lepa beseda, pač pa terja ogromno drugega znanja.«

V srednji šoli je Irena še poglobila svojo strast do pisanja.

»Tam sem imela profesorja slovenščine Turičnika. On je zelo vplival name in ko sem končala – edina nisem delala mature, ker sem bila odlična –  mi je rekel: »No, Pajnica, upam da bo o vas še kaj slišat«. In to mi je ostalo v ušesu. Potem pa se zaposliš, pa imaš otroke, pa težko službo in sem nekako čisto pozabila na svoje pisanje.«

Vendar pisanje ne izgine, le potuhne se in počaka.

»Ko so otroci malo odrasli, sem začutila potrebo, da spet začnem pisat. Najprej sem poslala zgodbe na Nedeljski dnevnik, dve so mi objavili pa še nagrado sem dobila, urednica je bila zelo navdušena. Zato sem si rekla, da bi mi lahko še kar šlo. A hkrati sem tudi spoznala, kako ničesar ne vem o poeziji, pa sem se začela učiti in hoditi na delavnice, pesmi pa sem objavljala na spletni strani pesem.si. Hkrati sem dobila še pobudo, da spišem roman. In tako je nastal prvi, drugi in še en in še en … Prvi štirje so bile romantične zgodbe, peti pa je bil zgodovinski in se dogaja od 11. stoletja naprej in je zahteval veliko raziskovanja. Žal ni dobil dovolj pozornosti javnosti. Zdaj je na vrsti sedmi roman, ki bo izšel pri Mohorjevi družbi, govori pa o drugi svetovni vojni in izseljeni družini z Dolenjske.«

V času od najinega pogovora do izida Utripa je izšla tudi njena nova pesniška zbirka Za vse Ane na vmesnih postajah, ki je bila lani nagrajena s pesniško nagrado Kresnice.

Beseda naju večkrat vrne v Dravograd, sploh na ljudi, ki jih je poznala bolje. Izmenjujeva si informacije, kje so zdaj, kaj počnejo.

»Meni je Dravograd res všeč. Takoj bi šla tja nazaj živet. Nisem navezana na ljudi, se pa čutim biti tam doma. Tam sem živela 18 let in to je moj domači kraj. Mislim pa, da če bi tam ostala, bi bilo drugače, ne bi dobila nobene priložnosti. Ali pa morda … Takrat se je zelo gledalo, iz katere družine si. To so posebni kraji. Vsak je vedel o vsakem vse, pa če je bilo res ali ne. Take govorice so te lahko zelo prizadele.«

Po srednji šoli se je vpisala na Višjo šolo za zdravstvene delavce, a je tudi tam usoda posegla vmes. Po treh semestrih je rodila hčer in ker ni bilo varstva, so odpadle vaje, predavanja in na koncu študij.

»Vse moje bivanje se je skoncentriralo na otroka, pozneje na vse štiri. So odrasli in pokončni ljudje, nanje sem izredno ponosna.«

Najprej je leto dni delala na kirurškem oddelku takratne Vojaške bolnišnice v Ljubljani, devet let je bila instrumentarka v operacijskih dvoranah in tam bi ostala, če vmes ne bi posegla osamosvojitvena vojna, ki jo je odpeljala na intenzivni oddelek Onkološkega inštituta in od tam na Očesno kliniko, kjer je po več kot dveh desetletjih dočakala upokojitev.

Pogledamo lahko še njeno delo, ki je obsežno – prva pesniška zbirka Od tu in tam padlo v dlan je izšla 2015, tretja Prepišno (2019) je dobila posebno priznanje Javnega sklada za kulturne dejavnosti za samozaložniško knjigo, aktualna, sedma, pa je stara manj kot mesec dni.

Ko seštejemo sedem pesniških zbirk in sedem romanov (zadnji Hvala za vijolice je pripravljen za tisk), ji lahko pripišemo tudi naziv največje dravograjske pisateljice in pesnice.

»Šla bi, kot se reče, domov. A v hiši na Podgradu živi moj brat, sestra, s katero imava res lep odnos, se je zgodaj odselila, pa tam zares ni bil nikoli moj dom; moj dom je bil pri moji teti na Meži, kjer pa tudi ni več nikogar. Prej v življenju me ni tako vleklo nazaj, ker sem bila aktivna in zaposlena, zdaj, ko sem v »penziji«, pa bi šla in bi bila malo tam. So ljudje, ki bi jih bila vesela in oni mene.«

Dravograjčana začutiš, kjerkoli na svetu živi. 40 let Ljubljane je Ireni v govorici vseeno še pustilo nekaj zvena, kar se še ojača, ko se pogovarjata dva Dravograjčana.

»V zadnjih dveh, treh letih sem našla toliko ljudi, s katerimi se lahko pogovarjamo kot da smo šli včeraj narazen. Tudi ko se srečam z ljudmi iz osnovne šole, mi se obnašamo kot da smo stari 15 let, pa smo 64. Zanimivo, kako otroške vezi ostanejo močne.«

Irena mi pove, da je bil njen mož Igor, ki je strojni inženir, del skupine, ki je hotela ohraniti velikana Litostroj v slovenski lasti, da se ne bi razprodal. Zaradi tega plačal visoko ceno, tako poklicno kot zdravstveno. Tudi Irena je zdaj, ko je v pokoju, soočena z zdravstvenim izzivom, za katerega držim pesti, da ga bo uspešno prebrodila.

»Tamle pred forštauzom je rasla ena magnolija. Prav vsako pomlad sem šla večkrat tja in gledala to drevo. Veliko juter sem šla na Lajto gledat sončni vzhod in potem sem šla spat nazaj. Mama je videla, da so čevlji mokri, a nikoli ni rekla ničesar. Čudni so bili naši starši, nič jih ni skrbelo, kje smo cele dneve. Morda pa so nam le zaupali. Ali pa je bilo takrat pač tako.«

Četudi nas življenje odnese daleč od rodnih krajev, spomini ostanejo, te pa sestavljajo drobceni delci – edinstveni dogodki in ljudje. Dve uri klepeta z Ireno sta hitro minili. Tem z nekom, kot je ona, ne zmanjka hitro. Lahko bi si vzela čas za napolnit tri številke. Če radi berete, vsekakor poiščite njena dela, imajo jih tudi v knjižnici. Ker Dravograd ni samo v Dravogradu, temveč povsod, kjer živijo Dravograjčani.