Aleša sem prvič srečala pred kakšnim letom, ko mi je priskočil na pomoč s svojim fotografskim znanjem in opremo ter poskrbel za odlične fotografije zgodbe, ki sem jo pripravljala. Glede na strokovno dovršenost fotografij in avtorjevo strast do te vrste umetnosti bi človek mislil, da je to njegov hobi že iz otroštva, toda Aleš je lepoto fotografiranja odkril šele pred nekaj leti. Po poklicu strojni tehnik, ki je bil vse od konca šolanja zaposlen kot CNC operater, se je s fotografijo pobliže srečal skoraj po naključju. 

»Začelo se je leta 2019, kupil sem si dron, kar tako, za kratek čas, kot neko igračo. S to napravo sem začel spoznavati osnove fotografije in to me je čisto potegnilo vase. Po kakšnem letu mi je prijatelj David Pirnat posodil fotoaparat, da sem malo poskusil in mi je bilo nadvse všeč. Potem pa je nekoč naneslo, da mi je za ves vikend posodil Nikon d300 in 300mm objektiv in smo šli s partnerko in hčerko na teren. Ves vikend smo hodili okrog in fotografirali, v ponedeljek pa sem že začel po Bolhi iskat primerno opremo. Čez kakšnih 14 dni sem že imel svoj prvi fotoaparat. Potem pa se je začelo skoraj kot neka obsedenost, ves prosti čas namenim fotografiranju. V nekaj letih je prišlo do tega, da sem si nabavil fiksni 600 mm objektiv, kar je zelo drag kos opreme.«

Fotografiranja dogodkov in dogajanja v kraju se loteva z natančnostjo in se nanj tudi ustrezno pripravi, da delo opravi profesionalno, toda njegova strast je fotografiranje narave, natančneje divjih živali, predvsem ptic. »To delam s srcem, pravi užitek je, ko grem v naravo fotografirat ptice.«

Njegov priljubljen kotiček za fotografiranje je Črneški zaliv. Zaupa mi, da pozna vse vrste ptic, ki živijo v njem. »Črneški zaliv je odlično mesto za fotografiranje ptic. Za vodomca imamo posebej narejen prostor, namensko postavljeno palico, kjer redno pristaja in lovi z nje.« A ker ptic ne moreš fotografirati, če lomastiš po naravi, si Aleš postavi šotor in v njem neopazno in potrpežljivo čaka, da bo ptica priletela. »Če bi zdaj postavili šotor, sedli tja in ga čakali, bi prej ali slej vodomec priletel in sedel na palico. Včasih sediš 10 minut, včasih pa dve uri, pa prileti in se usede, lahko ga opazuješ na razdalji nekaj metrov, on pa te ne vidi.«

Motive, ki jih želi ujeti v objektiv, išče tudi čez mejo, v zalivu Brendorf v bližini Velikovca, ki je podoben črneškemu, a s pomembno razliko. »Avstrijci nekoliko drugače gledajo na to in se malo bolj trudijo. V času gnezditev povsem zaprejo območje, kot če bi recimo mi za tri mesece prepovedali gibanje v zalivu. V tistem času se živali sploh ne sme motiti. V Avstriji so glede tega za kakšno stopnjo naprednejši od nas.«

Drugačen režim pomeni ogromno razliko v življenju živali. Navidezno sobivanje človeka in živali ter številni sprehajalci in vrvež v naravnem habitatu živalim ni ravno pogodu in z leti so nekatere vrste povsem zapustile zaliv v Črnečah. »Če bi primerjali stanje pri nas pred desetimi leti in danes, bi opazili, da je bilo nekoč veliko več vrst, vsako leto jih je manj. Saj vsi opozarjamo na to, ampak nič ne moremo narediti, če si nihče ne dela preglavic zaradi tega.«

Med pogovorom seveda ne spregledam, da Aleš izjemno dobro pozna ptice, zato se seveda sprašujem, ali ga je morda prav zanimanje za ptice privedlo do te tematike fotografije. Izkaže se, da je resnica ravno obratna. »Ptice so me začele zanimati šele skozi fotografijo, če bi me štiri leta nazaj vprašali o kateri izmed najbolj običajnih ptic, je verjetno ne bi poznal, zdaj pa jih poznam več kot 150 vrst. Ko ptico večkrat vidiš, si zapomniš njeno ime. Da bi uspešno slikal ptico, jo moraš dobro preučiti, ker nima smisla hoditi v gozd kar tako na pamet, če ne veš kdaj iskati kaj in kje. Vedeti moraš, kako se obnaša, kdaj je aktivna, kje gnezdi, kje živi, kako se hrani, vsaj osnove moraš poznati. Veliko informacij najdem na spletu, Youtubu, ogromno izobraževalnih vsebin pregledam. Imamo pa srečo, da živimo v času, ko je znanje tako zlahka dostopno. Če bi se s tem ukvarjal pred 30 leti, bi moral iti v knjižnico, si nabrati knjig o tem, kar me zanima, jih odnesti domov in brati, brati, brati, zdaj pa lahko vse informacije, ki jih potrebujem, najdem na internetu. Marsikdo niti ne ve, da je na Youtubu toliko izobraževalnih posnetkov in dokumentarcev, mnogi mislijo, da je to samo za glasbo. Če se hoče danes nekdo, tudi kdo starejši, povsem brez predhodnega znanja začeti ukvarjati s fotografijo, ima na tam čisto vse podatke in to v slovenščini. Marsikdo tega ne ceni dovolj. Prednost današnjega časa je v tem, da imamo vse podatke, ki jih iščemo, v trenutku na razpolago.«

Med vsemi pticami, ki jih je doslej fotografiral, so njegova največja strast klavžarji. Gre za nenavadno ptico, eno najredkejših na svetu, ki je pred 400 leti izginila iz srednje Evrope in je dolgo veljala za izumrlo, pred nekaj leti pa so jo spet opazili. Zdaj v Avstriji poteka projekt ponovne naselitve klavžarjev, v katerem sodeluje Živalski vrt Rožek. S svojo nenavadno zgodbo in enako nenavadno podobo je klavžar idealen motiv za mnoge fotografe, a verjetno v Sloveniji ni fotografa, ki bi fotografiral toliko različnih klavžarjev in na toliko različnih lokacijah. Z enim izmed njih je doživel tudi neobičajno prigodo. »V Radlje je priletel klavžar Karo, ki sem ga velikokrat fotografiral, na hmeljišču pa si je po nesreči okoli noge ovil vrv. Skrbelo me je, da se bo poškodoval, zato sem se obrnil na Živalski vrt Rožek, kjer so strokovnjaki za to vrsto ptic. Poslal sem jim fotografijo in nemudoma so mi poslali navodila, kako naj ukrepam, da naj ga dva dni opazujem, če pa bo karkoli narobe, naj pa jih takoj pokličem in bodo prišli ponj, ker imajo znanje in opremo, da ga lahko ulovijo. Res sva dva dni hodila v Radlje dvakrat na dan, dopoldne in popoldne, potem pa mu je na srečo vrv sama padla z noge. V nasprotnem primeru bi se lahko zanj slabo končalo. Če bi se vrv kam zataknila, si je ne bi poskušal strgati z noge, pač pa bi si odgriznil nogo, da bi se rešil, to pa bi pomenilo, da bi izkrvavel. K sreči se to ni zgodilo, Karo je nadaljeval svojo pot, v Rožeku pa so mi celo dali značko in plišastega klavžarja.«

Dravograjčanom se je v zadnjih tednih Aleš predstavil tudi s svojo prvo razstavo, ki jo je pripravil v sodelovanju s Tomom Jeseničnikom. Že nekaj časa so ga spodbujali, naj pokaže javnosti svoja dela tudi v takšni obliki, a si je želel, da bi na prvi razstavi razstavljal še kdo, zato je bil vesel, ko je splet naključij privedel do skupne razstave s Tomom.  »Naneslo je, da smo se v Bukovju skupaj znašli direktor Javnega zavoda Dravit Žare Tomšič, Tomo in jaz. Žare je skoraj v šali rekel, da bi midva morala skupaj pripraviti razstavo. Prešinilo me je, da bi pa to res lahko napravil. Šla sva do Robija Preglaua in izrazila željo, da bi imela razstavo, že čez dva dni pa me je Robi poklical in povedal, da je za razstavo že vse urejeno.«

Aleš sodeluje s številnimi slovenskimi fotografi, mnogi so pomembno vplivali na njegov fotografski razvoj. »V Sloveniji je moj največji vzornik Zoran Vidrih, eden najboljših slovenskih fotografov divjih živali in verjetno edini, ki pri nas tudi živi od tega. Ta panoga, fotografiranje ptic in živali, je v svetu lahko zelo donosen posel, toda v Sloveniji razen Zorana ni nikogar, ki bi dejansko tudi kaj dosti zaslužil s tem. Zame je zato ta razstava nova motivacija in zagon, z njo pa bom, upam, postal tudi malo bolj prepoznaven. Kontaktiralo me je že več ljudi, ki so si ogledali razstavo in jim je kakšna fotografija še posebej všeč in bi jo radi kupili po koncu razstave.«

Med pogovorom beseda nanese tudi na sodobno tehnologijo, ki z mobilnimi telefoni omogoča, da se v fotografiranju preizkuša že vsak otrok. »Napredni telefoni omogočajo relativno dobre fotografije, vendar s tem izničujejo pravo digitalno fotografijo, kar je slabo. V panogi fotografije divjih živali je nekoliko drugače, tu telefoni ne bodo nikoli nadomestili fotoaparatov, ker mala škatlica nikoli ne bo mogla imeti toliko stekla, da bi lahko naredila 600 mm povečavo in da bi pri takšni povečavi fotografija res ostala ostra in takšna, kot mora biti.«

Preden je fotografija našla pot v njegovo življenje, se je Aleš v prostem času ukvarjal s kolesarjenjem, kakšnih posebnih hobijev pa niti ni imel, mi pove. »Zdaj pa že tri leta pravzaprav ne počnem ničesar, kar ne bi bilo povezano s fotografijo. Če ne fotografiram, se ukvarjam z opremo, nabavim kaj novega, ugotovim, da rabim še kaj … Tega je veliko in vedno nove stvari prihajajo, zato bi, če bi imel neomejena sredstva, lahko nenehno vlagal v to.«

In ne le, da je fotografija postala njegov glavni in edini hobi, nekoliko je postala tudi njegov poklic. Čeprav je bil vso svojo poklicno pot na istem delovnem mestu, je zadnjih nekaj let redno spremljal zaposlitvene oglase in ko je zasledil, da pri Dravitu iščejo pomoč, se je prijavil na delovno mesto in povedal tudi, da je njegova strast fotografiranje. Čeprav so prednostno potrebovali hišnika, jim je bila več kot dobrodošla možnost, da bo novi sodelavec lahko tudi fotografiral različne dogodke, prireditve in ostalo dogajanje v kraju.

Navdušenja nad fotografijo pa se je nalezla tudi partnerka. »Z zdaj sedemletno hčerko sta me vedno spremljali, ko sem fotografiral in kmalu se je tudi partnerka navdušila nad fotografijo. Najprej si je kupila preprostega digitalca, ki sicer ni omogočal veliko manevrskega prostora, bil je pa dovolj, da ji je približal ta hobi. Zdaj tudi ona išče informacije, izmenjujeva izkušnje, iščeva lokacije in motive, oba naju je fotografiranje čisto posrkalo. Že eno leto se tudi ona aktivno ukvarja s fotografijo, nabavila si je tudi 600 mm objektiv. Svoj stari fotoaparat je dala hčerki, ki je prav tako pokazala zanimanje za fotografijo, a je vendarle še malo premlada, nisem ji niti mogel razložiti, kaj naj dela. Ko bo starejša, bo to lažje.«

Ko se ozre na dosedanji napredek, mu je jasno, kakšni so njegovi načrti za prihodnost. »V prihodnje upam, da bo tako, kot zadnja tri leta, da ne bom stal na mestu, ampak se bom še naprej razvijal. V letošnjem letu sem dosegel svoje največje fotografske uspehe, kot sta velika uharica in mali skovik, zelo redka sova, najmanjša, ki obstaja in jo je zelo težko videti, kaj šele fotografirati. Za takšno stvar ne more nekdo kar prijeti fotoaparata in iti fotografirat, sam sem tri leta zbiral informacije in preučeval, kako se obnaša, kje se nahaja in kako živi. Za vsak motiv se pripravim in grem načrtno iskat, primer je vodomec, lahko ga greš fotografirat stokrat, pa ne boš dobil slike, ki jo hočeš, vsak ga želi dobiti z ribo v kljunu, podobno kot je pri sovi idealna slika takšna, kjer sova gleda naravnost v objektiv in da je cela na fotografiji. S partnerko sva si za letos zadala cilj sove, fotografirati jih želiva čim več različnih.«

S predanostjo, ki jo imata, jima bo to nedvomno uspelo.