Bojanovo otroštvo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo podobno otroštvu večine takratnih podeželskih otrok, veliko je bilo druženja in igre na prostem. In ne le med najmlajšimi, tudi odrasli so lažje našli stik med sabo kot dandanašnji.

Kot fantič si je nadvse želel postati policist, a ob koncu osnovne šole ni posebej dobro kazalo, da bi se lahko ta njegov cilj tudi uresničil. »Če si se takrat hotel vpisati v srednjo šolo za miličnike v Tacnu, si moral biti odličen. Vedel sem, da nimam dovolj dobrih ocen in bil sem dovolj zrel, da nisem rinil z glavo skozi zid. Namesto tega sem se vpisal v kovinarsko šolo na Ravnah na Koroškem.«

Igralstvo ga takrat še ni zanimalo, na odru pa se je znašel povsem po naključju. »Moj prvi nastop je bil nekje v prvem letniku srednje šole. Zahajali smo v mladinsko sobo in predsednica Kulturno-prosvetnega društva, ki je organizirala prvomajsko proslavo, je nekega dne prišla tja in povedala, da je ena izmed recitatork zbolela, zato iščejo nekoga, ki bi jo zamenjal. Pošalil sem se, da jo bom jaz, toda predsednica tega ni vzela kot šalo. V roke mi je potisnila list papirja s pesmijo, ki naj jo preberem. Čeprav sem se upiral, sem nato sprejel nalogo in leta 1979 tako doživel svoj prvi javni nastop, ki je bil sicer le preprosta recitacija pesmi, ampak je bil začetek. Kmalu za tem smo začeli uprizarjati igre, igral sem v več predstavah.«

Po končani kovinarski šoli se je zaposlil v železarni in tam ostal nekaj več kot dve leti. Vmes je odšel še na obvezno služenje vojaškega roka, nato pa se je vrnil v železarno. A želja, da bi se pridružil možem v modrem, je ostala in nekega dne se je odločil in rajonskemu miličniku, s katerim je večkrat sodeloval kot predsednik mladinske organizacije, povedal, da bi rad postal policist. »Razložil mi je, da moram poslati prošnjo, kar sem nato tudi naredil. Sprejeli so me na usposabljanje in me nato razporedili na delovno mesto v Koper. Neke nedelje sem se tako odpravil na pot, ker sem moral biti v ponedeljek na policijski postaji v Kopru. Avta nisem imel, zato sem se najprej z vlakom odpeljal do Dravograda, nato pa z avtobusom do Ljubljane, kjer sem prevzel opremo. Skladišče opreme je bilo na Vodovodni cesti, povedali so mi, katera avtobusna linija vozi tja in tudi, da moram izstopiti na dvanajsti postaji. Ko sem se pripeljal na postajo, kjer naj bi bilo skladišče, sem izstopil, toda tam so bili sami bloki. Mimoidočo žensko sem vprašal, ali morda ve, kje je skladišče policije, pa mi je povedala, da je to v nasprotni smeri. Šel sem torej spet na avtobus in se odpeljal nazaj skozi mesto do skladišča. Tam so mi dali opremo po seznamu, bilo je je toliko, da sem komaj vlekel. Nadaljeval sem pot proti Kopru in ko sem prišel na tamkajšnjo avtobusno postajo, nisem vedel, kje naj iščem Policijo, pa sem vzel taksi. Taksist me je vozil po celem Kopru, nazadnje pa me odložil pri policijski postaji. Šele ko sem začel delati, sem izvedel, da je policijska postaja le 300 metrov oddaljena od avtobusne in bi zlahka šel peš, če bi vedel.«

V Kopru je tako začel svojo poklicno pot policista in ostal 22 let. V tem času je sklenil številna prijateljstva in še danes ga krajani poznajo, kadar se vrne v obalno mesto. V Kopru si je ustvaril tudi družino, rodila sta se mu dva sinova, Jan in Tim. Starejši sin, Jan, je mlajši generaciji dobro znan kot glasbenik in eden največjih slovenskih ustvarjalcev spletnih vsebin, ki vloge objavlja na svojem kanalu na Youtubu kot Vauks. Z gledališko dejavnostjo je Bojan pravzaprav začel že v Kopru, saj je s sinovoma in nekaj prijatelji poskusil pripraviti igro Moj ata socialistični kulak, vendar niso imeli pravega prostora za vajo in tako do realizacije ni prišlo. 

Leta 2009 je naneslo, da se je vrnil v Trbonje. Ugotovil je, da se je v 22 letih življenje močno spremenilo, zlasti na področju dejavnosti v vasi. »Videl sem, da se v kraju ne dogaja praktično nič, razen dejavnosti gasilcev. Preden sem šel, je bilo živahno, igrišče je bilo vedno polno. Razmišljal sem, kje bi se lahko vključil v skupnost in najprej sem se pridružil gasilcem, nato pa sem pomislil, da bi otroke treniral nogomet, kar sem počel že v Kopru. Dve leti sem treniral najmlajše otroke. Po tem pa sem se domislil, da bi bilo lepo v Trbonje vrniti gledališke igre. S prijatelji, s katerimi smo že leta 1985 uprizorili igro Toneta Partljiča Moj ata socialistični kulak, smo se odločili, da bomo to ponovno obudili. Leta 2012 smo začeli z vajami, s pomočjo Krajevne skupnosti smo dali natisniti plakate in vabila. Z igralsko zasedbo, katere člani so bili poleg mene še Bogomir Ošlovnik, Vanja Lauko, Andreja Hanjže, Sandi Pešl, Alen Ferk, Helena Kovač, Nejc Hutmeier, Dejan Gostenčnik in Veronika Verhnjak, smo po treh mesecih intenzivnih vaj ob vseh pripetljajih in dogodivščinah igro premierno uprizorili 7. februarja 2013. Lahko se pohvalim, da je bil odziv neverjeten, kar štirikrat smo igrali za Trbonjčane v enem mesecu, ogledali so si jo skoraj vsi krajani. Tudi kasneje je bil odziv pri vsaki predstavi odličen. Upamo, da bo to še naprej trajalo.«

In kako so se odločili za ime Brod? »Pred ustanovnim sestankom smo morali izbrati ime in padlo je nekaj predlogov, med katerimi so bila imena, ki jih marsikdo niti ne bi razumel. Želeli pa smo nekaj, kar bi bilo povezano s krajem. Nekako sem se spomnil na brod, ki je takrat, ko še ni bilo mostu, vozil ljudi čez Dravo, še sam sem se vozil z njim. Trbonje so bile dolgo skoraj povsem odrezane od preostalega sveta, cestna povezava je bila slaba, z desnega na levi breg in obratno pa si lahko prišel le z brodom, ki je bil za življenje v Trbonjah zelo pomemben. Da bi se nekako obdržal spomin na takratne čase in način povezanosti Trbonj z ostalimi kraji, smo društvo poimenovali Brod. Tudi v žigu imamo čoln z brodnikom.«

Ker nastopajo predvsem za sokrajane, so se odločili, da bodo vsako leto pripravili novo predstavo. »Rekli smo si, da za naše Trbonjčane ne moremo v nedogled ponavljati iste predstave. Do zdaj smo pripravili že 12 iger, z vsako potem nastopimo še drugod v naši občini, obiščemo pa tudi sosednje kraje, na primer Muto, Vuzenico in Radlje, igrali pa smo tudi v Logatcu in Kotljah. Držimo se bolj ožje okolice, saj so gostovanja povezana s stroški. Smo namreč le zanesenjaki in imamo zelo omejen proračun, nekaj dobimo od Občine s pomočjo razpisa, nekaj s prostovoljnimi prispevki, nekaj s članarino, pomagajo nam tudi donatorji. Za vsako predstavo potrebujemo ustrezno kuliso in oblačila, saj ne moreš uprizarjati igre, ki se dogaja pred 70 leti in biti pri tem oblečen v sodobna oblačila. Veliko sem hodil tudi na bolšje sejme v Avstrijo, da sem tam nabavljal primerna oblačila in kostume, nekaj se najde po domovih ljudi v naši okolici. Osnovne obleke pa tudi zašijem kar sam. V 12 letih se je nabralo toliko stvari, da jih nimamo več kam shranjevati, zato sem moral marsikaj odpeljati celo v Zbirni center. Tja gremo včasih tudi iskat kakšne rekvizite. Izdelava scene je lahko tudi kar draga, tudi če sami izdelamo vse, še vedno rabimo material. Hvaležni smo sponzorjem Gradbeništvo Rudolf, ki nam vedno pomagajo, ne da bi prosili, pogosto pa nam na pomoč priskočijo tudi druga podjetja, če jih prosimo za kakšen material za izdelavo scene.«

Kulturno društvo Brod je v svoje vrste privabilo že kar lepo število članov, seveda se številka spreminja, pa tudi vsi člani niso vedno aktivni, saj jim obveznosti tega ne dopuščajo. Trenutno šteje društvo 35 članov. »Zares aktivnih, tistih, ki res vlečemo voz naprej, nas je od pet do sedem. Vsako leto se pridruži kakšen nov član, kakšen pa nas zapusti. Nekateri se odselijo, nekateri odidejo v drug kraj zaradi šolanja ali službe, nekateri si ustvarijo družino in se posvetijo temu. Še vedno pa smo v društvu skoraj vsi ustanovni člani, 14 nas je, eden je žal že umrl.«

Ker so veliki zanesenjaki, kot poudarja Bojan, se neumorno spopadajo z ovirami in izzivi ter jih premagujejo. »Težava je, da nimamo svojih prostorov in smo vezani na gasilski dom. Zahvaljujem se vodstvu Gasilskega društva, da nam omogočajo, da lahko imamo vaje in vse ostalo, kar spada k izvedbi predstave, v gasilskem domu. Hvaležen sem tudi Krajevni skupnosti za posluh.«

Ogromno je tudi organizacijskega dela, zlasti takrat, kadar uprizarjajo predstavo z večjim številom gledalcev. »V eni predstavi nas je bilo 22 igralcev, kar je velik izziv, dobiti skupaj toliko ljudi in uskladiti vaje, službe in vse ostalo, nastopali so celo učenci zadnjih razredov osnovne šole. Kar velik zalogaj je, ko se enkrat spustiš v to. Vedno se zaplete pri vajah, saj nas po navadi nastopa 12, ampak se zelo težko zberemo vsi hkrati, običajno le po pet ali šest, saj imajo službe in se ne morejo kadarkoli prilagajati.«

Veselje krajanov pa daje članom društva zagon. »Pohvaliti moram vse nastopajoče in vse člane društva za njihov trud in odrekanje ter za vse, kar prispevajo. Vidimo, da krajani radi pridejo na naše predstave, tudi zato, da se nekaj dogaja. Naša dejavnost niso samo igre, pač pa vsako leto sodelujemo tudi na srečanju pod vaško lipo, kjer pripravimo program in kakšne skeče, že peto leto organiziramo Veseli december, v letu 2023, letu usodnih poplav, smo pripravili veliko dobrodelno prireditev za PGD Trbonje. Želeli smo nekaj narediti za gasilce, ker vemo, da jih vsi potrebujemo, poleg tega pa sta naši društvi prepleteni, nekateri gasilci so člani našega društva. Sodelujemo tudi z Rdečim križem, ki mu vsako leto ob srečanju starostnikov pomagamo pri izvedbi programa, v letu 2016 smo verjetno prvi na Koroškem uprizorili žive jaslice na odprtem, uprizarjali smo jih dva dni, odziv je bil neverjeten, bilo je nekaj novega v našem okolju, prišli so obiskovalci od Ruš do Mežice. Uprizorili smo jih pri gasilskem domu, na Galunovi gorici, to smo ponavljali tri leta, vmes nas je prekinila korona, potem smo spet začeli in pritegnili osnovnošolce. Lani živih jaslic sicer nismo uprizorili, smo pa na pobudo KTV Dravograd posneli videospot, ki se je potem predvajal na KTV. Aktivni smo kolikor nam čas dopušča.«

KD Brod je doslej uprizoril 12 različnih iger, vsako sezono eno. Scenarije zanje najdejo pri nekaterih znanih avtorjih, kot je Tone Partljič, nekaj je prirejenih tujih. Scenarij za dve igri pa je napisal Bojan kar sam. »To sta igri Skok čez plot in Janez se bo vženo. Ko se lotiš in pišeš, se pojavi vedno več likov in lahko se zaplete, če nimamo dovolj igralcev. Včasih je težava tudi z idejo, potrebno si je izbrati temo, rdečo nit, zgodba pa mora biti dovolj dolga za več kot uro do uro in pol dolgo predstavo. Nekaj drugega so skeči, tudi teh igramo veliko, z njimi nastopamo tudi na abrahamih, imamo skeč prav za to priložnost, pa tudi skeč za valentinovo smo pripravili in posneli.«

Vsako leto ob dnevu žena nastopijo v Trbonjah z aktualno predstavo, kar je njihovo darilo sokrajankam. Tako je bilo tudi letos, nato pa so predstavo ponovili še v nekaj okoliških krajih. »Od aprila naprej imamo manj predstav, saj je predvsem na podeželju obisk manjši, ko se začnejo dela na njivah in poljih.«

Trenutno se člani KD Brod pripravljajo na velikonočne praznike in izdelavo velikega snopa. »Lani smo prvič naredili desetmetrski snop in letos bomo to ponovili. Seveda je spet težava zbrati dovolj ljudi, vendar je lep dogodek in lepa tradicija.«

Bojan ima veliko zamisli in načrtov, med njimi pa izstopa obsežen projekt, ki ga načrtuje že vse od leta 2016, a je izvedba zapletena – Kristusov pasijon. »Imam scenarij, tudi vse, kje bi kaj stalo, tudi igralcev imamo dovolj, ne dobimo pa podpornih statistov, ki bi bili procesija, ki gre za križem. Težava je tudi čas v letu, Kristusov pasijon se uprizarja ob Veliki noči, ko je lahko vreme nepredvidljivo in je izvedba na prostem lahko težavna, naša dvorana pa je premajhna.« Bojan verjame, da bi predstava pritegnila veliko obiskovalcev, postala pa bi lahko lepa tradicija, tako kot žive jaslice.

A če je izvedba Kristusovega pasijona še v povojih, pa je že zelo blizu uresničitve drug projekt, ki ga načrtujejo za konec avgusta. »Organizirali bomo vaške igre ob 60-letnici gasilcev in srečanju godb. To sicer načrtujemo že dve leti, zdaj pa bomo načrte tudi uresničili. Najprej bo to samo tekmovanje med društvi, kasneje pa bi radi dogodek še razširili. Ljudem želimo obuditi spomin na druženja, ker vemo, da je danes druženja zelo malo, prevladujejo sodobne digitalne komunikacije, ni več tako kot včasih, ko so se ljudje srečali, se družili in poklepetali, danes pa drug drugega skoraj ne poznamo.«