Adrijan je rojen Libeličan. Na svet je sicer privekal v slovenjegraški bolnišnici, družina pa je takrat živela na Gorčah, kjer je danes nogometno igrišče.

»Ko sem bil star pet let, smo se preselili v Libeliče, v stavbo, kjer je trgovina. Stanovali smo v dveh prostorih, nismo imeli tekoče vode, tudi stranišče je bilo zunaj. Takrat se je rodil tudi moj brat,« opisuje svoje zgodnje otroštvo, ki ga je kmalu zaznamovala tragedija.

»Pri sedmih letih mi je umrl oče in ostali smo sami trije. Naslednjih devet let smo bili sami in življenje ni bilo lahko. Ko kot otrok ostaneš brez enega starša, je to sicer hud udarec, ampak v tistem hipu se še ne zavedaš, kaj točno to pomeni. Šele pozneje, ko odraščaš, primerjaš, kako je pri vrstnikih, ki imajo oba starša in kako je pri tebi. Živeli smo zelo skromno, pokojnina po očetu je bila nizka, mama je le priložnostno delala v zadrugi. Stradali sicer nismo, toda nismo živeli tako udobno kot drugi, ki so imeli oba starša.«

Zaradi težke situacije si je Adrijan želel čimprej priti do poklica, da bi lahko dobil službo in pomagal družini. Po končani osnovni šoli, ki jo je do vključno šestega razreda obiskoval v Libeličah, zadnja dva razreda pa v Dravogradu, mu je poklicni svetovalec priporočal eno izmed tehničnih šol v Mariboru, ki bi mu po štirih letih dala poklic. »A ker mama ni imela denarja za bivanje v Mariboru, to ni bilo izvedljivo. Psiholog mi je zato predlagal gimnazijo, ki je bila poleg ekonomske edina srednja šola na Koroškem.«

Začel je obiskovati Gimnazijo Ravne, a vse ni šlo po načrtih. »Po enem letu sem iz nekakšnega mladostniškega uporništva prišel na bojno nogo z eno izmed profesoric in sem imel popravni izpit iz matematike. Tudi moj prijatelj je bil v enaki situaciji in ko sva se srečala na popravnem izpitu, mi je povedal, da mu je vseeno, ali bo naredil izpit ali ne, saj se bo tako ali tako prepisal v tehnično šolo, ki se bo odprla na Ravnah. Ko sem to izvedel, sploh nisem vprašal, kakšna tehnična, kar odločil sem se, da se bom prepisal tja. Ob prihodu domov me je mama vprašala, ali sem naredil, pa sem povedal, da sem se vpisal v drugo šolo. To je bila Srednja metalurško tehnična šola, podružnica jeseniške.«

Po štirih letih je tako postal metalurški tehnik in se zaposlil v Železarni Ravne, ki ga je v štirih letih srednje šole tudi štipendirala. »Do upokojitve sem delal praktično na istem delovnem mestu,« doda.

Z enako odločnostjo, kot se je v najstniških letih usmeril v pridobivanje poklica, je že dokaj mlad začel tudi aktivno sodelovati v vaškem življenju. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so ga sovaščani izbrali kot člana Sveta Krajevne skupnosti Libeliče. »Takrat so volitve potekale drugače – v nedeljo po maši smo se zbrali v šoli, na tablo so napisali kandidate, ki jih je kdo predlagal, če si imel srečo ali pa smolo, si bil prvi napisan in ko so vprašali, kdo glasuje zanj, so vsi dvignili roko in mogoče potem sploh niso več glasovali za ostale. In tako sem prišel v Svet KS kot član.«

Že kmalu po nastopu mandata je bil soočen z izzivom. »Začelo se je šušljati, da bodo v Libeličah naredili veliko gramoznico in so že neke raziskave delali v Dobrankovem lesu. Izvedeli smo tudi, da bo to zelo obsežen objekt in bo vključeval tudi asfaltno bazo in betonarno, kar nam ni bilo všeč, zato smo kot krajani začeli protestirati. Najprej so nas ožigosali, da smo puntarji, z ničemer zadovoljni, da tako ali tako ne bomo dosegli ničesar. Tudi mediji so bili na strani vladajoče politike, ampak mi smo stopnjevali upor. Leta 1986 je o nas poročala tudi RTV Slovenija v Tedniku, kjer so nas predstavili kot neposlušno krajevno skupnost, kot vaščane, ki se upirajo razvoju. Ampak nam je šlo za to, da ohranimo našo naravo, nismo hoteli industrije, saj smo vedeli, da to nepopravljivo spremeni kraj.«

Libeličani so bili odločeni, da bodo vse poskuse vzpostavitve gramoznice zatrli v kali. Ko so izvedeli, da bodo na seji Občinskega sveta sprejeli prostorski plan Občine Dravograd in da je v njem predvidena gramoznica, so se odločili, da bodo to preprečili. »To imamo Libeličani že v genih, takoj ugotovimo, če se nam dela krivica. Bodisi v sami krajevni skupnosti, še posebej pa, če se nam dela od zunaj, recimo z Občine ali od koderkoli drugod. Takrat smo imeli še delegatski sistem na Občini, delegatka iz Libelič pa ni bila ravno spretna govorka, zato sem šel z njo. Na Občini so dovolili, da sem predstavil naše stališče in čeprav nisem smel glasovati, je bil naš cilj dosežen, točka na dnevnem redu, ki je predvidevala razpravo o gramoznici, je bila opuščena in do razprave ni prišlo. Ne vem, ali so občinarji to vzeli kot poraz ali kot zgolj neuspel poskus, toda mi smo to čutili kot zmago.«

Uspešen boj proti industrializaciji idilične vasice je botroval Adrijanovi večji vključenosti v lokalno politiko. »Kot predsednika krajevne skupnosti so me leta 1988 povabili, da bi kandidiral v takratno občinsko skupščino. Pristal sem, a se nisem želel včlaniti v socialistično zvezo. Spoznal sem namreč, da je za kraj pomembno, da je nekdo zraven, po domače pri koritu, saj se le tako lahko kaj doseže. Postal sem svetnik in to ostal kar tri mandate, tudi po osamosvojitvi Slovenije.«

A čeprav je vstopil v politiko, poudarja, da ni bil politik v današnjem pomenu besede, ki ima večkrat negativne konotacije. »Zavezal sem se, da bom v času svoje aktivnosti nekaj naredil. Rekel sem, da ne bom imel miru, dokler bo moral Libeličan v Libeličah po brvi hoditi čez graben ali pa po blatu po vasi. Potrebno je bilo modernizirati ceste. Pomembna mi je bila komunalna infrastruktura, tri mandate sem bil na Občini predsednik Odbora za cestno-komunalne zadeve. Na nek način nam je uspelo, asfaltirali smo glavne vaške ceste, popravljali smo vodovode, nekateri so še danes v lasti vodovodne skupnosti, glavni projekt pa je bila kanalizacija. Prej je vse teklo po vasi od vsake kmetije, potem pa smo šli v ta projekt in nam je uspelo, da smo ves nižinski del, vsa naselja, Libeliče, Gorče, Spodnje Gorče, Tribej, tudi del Libeliške gore, zajeli in speljali v kanal in do čistilne naprave pri Dravi. To je bil največji projekt, v katerem sem sodeloval.«

Odločnost Libeličanov, da se borijo za svoje pravice, ni tuja nikomur, ki vsaj malo pozna slovensko zgodovino. Vendarle so pred dobrim stoletjem na lastno pest premikali mejo in pisali zgodovino ter s tem pokazali močno pripadnost svojemu narodu in jeziku. A njihov boj za slovenstvo je bil po plebiscitu leta 1922 za več desetletij kar malo pozabljen, sama vas pa tudi.

»Čeprav smo do plebiscita veljali za puntarje v pozitivnem smislu, je po letu 1922 nastala nekakšna stagnacija. V času Avstro-Ogrske je namreč skozi Libeliče potekala trgovska pot, na ta račun je živelo tudi gospodarstvo, številni obrtniki so imeli delo. Ko se je postavila meja, so Libeliče postale slepo črevo. Meja vedno predstavlja oviro, v ljudeh vzbuja odpor. Stagnacija je trajala do začetka sedemdesetih, do prvega velikega praznovanja krajevnega praznika in 50-letnice našega boja za slovenstvo,« se Adrijan spominja preteklosti svoje vasi. »Za šolo so leta 1972 postavili velik oder in na osrednjo proslavo pripeljali okoli 5000 ljudi iz različnih koncev Slovenije, prišli so novinarji in predstavniki republiškega vrha, slavnostni govornik je bil Andrej Marinc. Takrat je Slovenija izvedela za Libeliče, prej smo praznovali sami, takrat pa so prvič prišli naš praznik praznovat tudi drugi.« Slavje je s sabo prineslo tudi napredek. »Dobili smo prvi asfalt, od meje do Gorč so naredili dobre tri metre široko asfaltirano cesto in to je bil prvi asfalt v Libeličah.«

A medtem ko so na tej strani meje praznovali pol stoletja zmage domoljubja, je bil na drugi strani meje slovenski jezik ponovno ogrožen. »Takrat je bila v Avstriji gonja proti dvojezičnim tablam, v Libeličah pa smo podprli koroške Slovence čez mejo in na naš čisto nov libeliški asfalt z apnom napisali slogane kot so »Sedmi člen«, »Državna pogodba« in podobne. Čeprav nam je bilo škoda novega asfalta, pa je bilo odmevno, svet je videl, da tudi na tej strani meje podpiramo Slovence in slovenski jezik čez mejo.«

Spremembe, ki jih je sprožila 50-letnica plebiscita, so se nadaljevale, kraj se je začel razvijati. Prvi metri asfalta so leta 1974 zrasli v novo cesto Dravograd–Libeliče, vasica ob meji pa ni bila več pozabljeno slepo črevo, ki so ga mladi zapuščali, čim se je ponudila priložnost. »Kraj je zaživel, zategnjenost države je popustila in vse bolj se je začelo graditi. Prej so se mladi izseljevali, ni bilo parcel, ni se gradilo. Ko so mladi odšli na šolanje v druge kraje, so pogosto ostali tam ali pa si ustvarili družine kje drugje. V sedemdesetih se je to začelo spreminjati. Odkar sem sam začel graditi hišo leta 1982 in do danes je v krajevni skupnosti zraslo okoli 160 novih hiš, čeprav se število prebivalcev ni povečalo. Vsaka domačija je imela več otrok in vsak je postavil svojo hišo,« opisuje dogajanje v vasi v času, ko je vstopil v lokalno politiko. »S tem je bilo povezano tudi moje delovanje v Občinskem svetu in komunalna dejavnost, da sem usmerjal vse sile v iskanje možnosti, da bi modernizirali stvari. To je pritegnilo tudi mlade, da so se začeli vračati in so tu gradili hiše. Tehnologija je šla naprej, v drugi polovici devetdesetih se je začel internet. Ker je žena učiteljica, je imela tudi dostop do interneta. S sinovo pomočjo sem se začel ukvarjati s tem in sem naredil leta 1997 spletno stran o Libeličah kot obmejni vasi, sicer zelo preprosto, vendar je bil začetek. Stran še danes obstaja, še vedno jo urejam, vendar se je razširila.«

Poleg ureditve komunalne infrastrukture pa se je Adrijanu vedno zdelo pomembno še eno področje: položaj mladih. Z osamosvojitvijo Slovenije so prenehale delovati nekatere mladinske organizacije in mladi so bili naenkrat prepuščeni sami sebi. »V času mojega odraščanja smo imeli kot socialistična mladina svoj prostor, svojo mladinsko sobo, kjer smo imeli sestanke in prirejali plese, delovali pa smo tudi na vasi, sodelovali v delovnih akcijah, kopali za vodovode, čistili, saj nam takratni vodilni možje v občini in kraju niso nič dali zastonj, če smo nekaj želeli imeti, smo morali za to tudi kaj narediti, vse smo si morali zaslužiti. Takšen sistem je bil uspešen in je deloval. S propadom Jugoslavije pa teh organizacij ni več bilo.«

Praznino, ki je nastala, je bilo potrebno zapolniti in Adrijan je na Občini predlagal ustanovitev organizacije, namenjene mladim, ki bi tudi financirala dejavnosti mladine. »Na Občini niso pokazali posluha, češ, da vse organizacije, ki obstajajo v občini, vključujejo mlade in naj se mladina kar tam vklopi. Ampak to ni isto. Zato smo se v Libeličah odločili, da bomo naredili sekcijo libeliške mladine, sekcijo KS Libeliče, kjer jim bomo iz proračuna namenili tudi nekaj denarja, ampak v glavnem si ga pa naj zaslužijo. Dali smo jim mladinsko sobo v gasilskem domu, ki so si jo obnovili in so se tam družili. Samo dajanje denarja ni nikoli dobro.«

Mladi Libeličani so bili pobude veseli, ob druženju v mladinski sobi so se začeli tudi ukvarjati z različnimi dejavnostmi v okviru gasilskega društva. Krajevna skupnost jim je pri tem pomagala z opremo, da so lahko hodili na tekmovanja, pove Adrijan. »Nekako je zaživelo, bilo smo na pravi poti, mladino smo imeli skupaj, pritegnili smo jih k življenju v kraju, niso se več odseljevali. Tudi posebnih vedenjskih težav ni bilo, hujšega, kot da je kdo razbil kakšno šipo na sosedovem hlevu, ni bilo. Seveda jim nismo dali vedeti, da so angelčki v primerjavi z mladino iz drugih krajev,« hudomušno pripomni.

Po Adrijanovi zaslugi imajo Libeliče tudi povsem svoje simbole. »Ko sem na gradu Libeliče/Leifling v Avstriji opazil grb, sem začel raziskovati, ali je to nemara grb naše vasi. Izkazalo se je, da je bil le grb enega izmed nekdanjih lastnikov gradu, vendar sem pomislil, zakaj pa ne bi Libeličani imeli svojega? Začel sem delati na tem, proučeval sem, kaj bi simboliziralo našo zgodovino, kaj je naša posebnost, preučil sem vso heraldiko in delal na tem projektu 14 let. A karkoli sem poslal v Ljubljano, vsakič so naš grb zavrnili, češ da ni v skladu s heraldiko.«

Adrijan prizna, da je že skoraj izgubil voljo, ko se je zgodil nepričakovan preobrat. »Nekega dne sem na našem libeliškem letališču srečal Zmaga Jelinčiča, ki je bil takrat predsednik Letalske zveze Slovenije in je prišel na obisk letališča. Predstavili smo mu našo težavo z grbom in kot strokovnjak za zgodovino in heraldiko je ponudil, da preuči zadevo. Pregledal je naše gradivo, uporabil nekaj našega, dodal nekaj svojega in narisal libeliški grb, ki so ga potrdile tudi pristojne institucije. Najprej smo grb začeli dajati na majice, kasnejši predsednik KS Jože Pšeničnik pa je nato dosegel, da so libeliški grb in zastavo vnesli tudi v občinski statut. Ne smemo ju sicer uporabljati kot uradni pečat, lahko pa za promocijo kraja. Svoj grb imamo postavljen tudi v našem krožišču, za katerega se radi pošalimo, da je edino trikotno krožišče v Sloveniji.« Uvedba lastnih simbolov je pomagala k prepoznavnosti, obenem pa še dodatno okrepila občutek pripadnosti kraju, ki je pri Libeličanih že tako močan.

»Za promocijo kraja je to veliko naredilo. Recimo, ko so naši gasilci tekmovali na državnem prvenstvu v Celju okoli leta 2010 ali 2011, je bilo na tribunah več libeliških zastav kot slovenskih in človeku je ob tem prav toplo pri srcu. Sicer pa se je grb zdaj že dobro uveljavil, najdemo ga na vseh zapisnikih naših organizacij. Dajemo ga tudi na spominske majice ob raznih dogodkih. Uporaba simbolov kraja budi spoštovanje do njega. Vse več je tudi zavednosti in domoljubja. Če smo nekoč rekli, da smo iz Dravograda oziroma okolice, zdaj ponosno povemo, da smo iz Libelič, pa naj potem sogovornik sprašuje, kje je to,« dodaja Adrijan.

Morda k domoljubju prispeva tudi življenje ob meji, ki se vendarle v številnih pogledih razlikuje od življenja v središču domovine. »Nekoč smo se otroci veliko družili z vojaki na meji. Kadar ni bilo njihovih nadrejenih tam, smo jih obiskovali v karavli, kazali so nam orožje … Ampak s tem se ni naše spoštovanje do meje nič zmanjšalo. Po polju, kjer je bila meja, smo otroci točno vedeli, kje je meja in če si stopil korak čez, si že veljal za bolj pogumnega, češ, bil sem v Avstriji in nazaj. Pa tudi zdaj, kljub temu da je Evropska unija in naj ne bi bilo meja, mi še vedno vemo, kje je meja. Do tu smo mi, naprej so drugi. Povsod, kjer ljudje živijo ob meji, se ve, kje je meja. Čeprav imamo mnogi sorodnike v Avstriji. V preteklosti, zlasti v času Haiderjeve politike, je bilo še veliko več razlik, ljudje smo močno čutili razlike med sabo.«

Nesporno dejstvo je, da so v Libeličah ponosni na svojo bogato in pestro zgodovino, ki jo radi tudi predstavijo obiskovalcem. Danes Libeliče gostijo več muzejskih zbirk, do katerih imajo krajani prav poseben odnos. Adrijan pripoveduje, kako se je v začetku devetdesetih začela razvijati ta dejavnost.

»Ko je propadla ideja gramoznice, nam je bila kot alternativa industriji predstavljen turizem in kmečki turizem. Ko smo začeli raziskovati ta vidik Libelič, smo ugotovili, da je naša kostnica nekaj posebnega. V Sloveniji namreč obstajajo le tri, pri čemer je jareninska prazna, mokronoška obnovljena, naša pa je edina, ki ima še vso avtentično vsebino. Leta 1992 smo jo obnovili, Zavod za spomeniško varstvo je zadevo preučil, našli so tudi vhod vanjo in jo uredili, da je bila pripravljena za ogled. Začeli smo jo predstavljati kot znamenitost turistom.«

Kot vemo, ni ostalo le pri tem. »Kostnica je bila šele začetek. Srečo imamo, da sta naša sovaščana Marjan Kos, dolgoletni kustos v Koroškem pokrajinskem muzeju (KPM), in njegov brat Lojze, ki je bil vrsto let novinar na avstrijskem Koroškem in je vedel, da imajo Avstrijci vse o plebiscitu na enem mestu, v Velikovcu. Če bi temu sledili v Sloveniji, bi to moralo biti v Libeličah, je rekel, saj so bile Libeliče tisti kraj, ki je premikal meje. S pomočjo Marjana, Brigite Rajšter in KPM smo nato začeli izdelovati plebiscitni muzej. Župnik nam je dal prostor v brezplačno uporabo za dobo 10 let, tam pa smo nato s pomočjo sredstev Krajevne skupnosti, Občine in Ministrstva za kulturo ter prispevkov lokalnih podjetnikov začeli postavljati plebiscitni muzej. Za strokovnost je skrbel Koroški pokrajinski muzej. A naključni obiskovalec bi si lahko ogledal muzej in sploh ne bi vedel, kaj gleda, pa tudi večina obiskovalcev nima časa, da bi prebirali vse tiste dokumente, zato smo si rekli, da moramo muzej opremiti z zgodbo, ki jo bomo predstavili turistom. Med prvimi sta za to skrbela Franc Perovnik in Viktorija Kos, ki sta bila vodnika, kasneje so vključili mojo ženo in kmalu so povabili tudi mene, da bi poskusil z vodenjem. Pa sem se začel ukvarjati s tem. Pri vsaki točki povem turistom tisto, kar gre zraven. Zgodbo tudi prilagodim glede na čas, ki ga imajo obiskovalci. Če imajo recimo samo uro časa, jim ne moremo predstaviti celotne zgodovine plebiscita, ampak vzamemo nek zanimiv izsek. Vedno ostajamo zvesti resnici in zgodovini, izberemo pa tiste podatke, ki so za določeno publiko najbolj zanimivi. Obiskovalci odhajajo kar zadovoljni od tu.«

A plebiscit je le delček barvite zgodovine Libelič. Kmalu so osnovali zbirko, ki obiskovalcem ponuja vpogled v vsakdanjik vasice pred desetletji in stoletji. »Marjan je opazil, da Avstrijci prihajajo k našim kmetom po nizkih cenah kupovat stare stroje za svoj muzej. Domislil se je, da bi lahko podoben muzej uredili tudi pri nas. Dal sem pobudo na Občini in začela se je pripravljati zbirka kmečkega orodja in strojev. Spet nam je priskočil na pomoč župnik in dal na razpolago senik, kjer smo v dveh etažah postavili razstavo teh kmečkih orodij, strokovnost pa je spet prevzel KPM in poskrbel, da postavitev ni naključna, pač pa pripoveduje zgodbo in poteka tako, kot potekajo dela na kmetih. Razstavili smo okoli 900 eksponatov in vsi so iz naše krajevne skupnosti, vedno se pohvalim s tem. Ničesar nismo uvažali od drugod. Ko se je izvedelo po Koroški, da pripravljamo to zbirko, so nam tudi prebivalci drugih krajev ponudili kakšne artefakte, vendar smo želeli najprej počakati, kaj nam bo uspelo zbrati v naši vasi. Nastal je prav poseben tip muzeja, ne vem, če je še kje kaj podobnega, saj ga imajo ljudje za svojega. Sicer so se sprva malce upirali in niso želeli dati svojih starih orodij, češ, to je spomin na dedka, ampak opozoril sem, da bo ta spomin tam še kakšno leto, potem pa bo strohnel, če ne bo ustrezno hranjen. Nazadnje smo našli kompromis: artikle smo vzeli na reverz – pri vsakem smo zapisali, čigav je, lastnik pa ga lahko kadarkoli odpelje. Do zdaj se to še ni zgodilo, nasprotno, prinašajo nam nove stvari. Ko imamo dan odprtih vrat, ko so zastonj ogledi za domačine in njihove prijatelje, vidimo, kako s ponosom povedo, da so določeni artikli z njihove domačije. Ljudje čutijo, da je to njihov muzej, zato živi in je nekaj posebnega.«

Nekaj let kasneje se je ponudila priložnost za ohranitev še enega drobca preteklosti Libelič. »Ko smo obnavljali šolo, smo opazili, da je na podstrešju veliko starih stvari. Tudi tokrat je Marjan pomislil, da bi lahko staro opremo uredili v zbirko, če bi morda župnik odstopil še en prostor. To se je tudi zgodilo, pobrali smo vse, kar je bilo na podstrešju in v župnišču uredili prostor, ki prikazuje učilnico v času, ko sem jaz hodil v šolo. Enake klopi, učbeniki, učni pripomočki, vse avtohtono iz Libelič, le nekaj učbenikov je od drugod. Ko smo odpirali zbirko, nas je zanimalo, kako se bo odzvala mladina, saj je učilnica nekaj povsem drugačnega od tega, kar poznajo. Pritekli so skozi prostor, niso se kaj posebej odzvali, ampak ko so zadaj prišli njihovi starši, dedki in babice, je bila pa druga zgodba. Bili so navdušeni, ko so po dolgih letih spet videli svojo učilnico in obujali spomine na šolske dni. Ugotovili smo, da ta soba ni ravno za mladino, pač pa za spomin starejših. Ko pridejo, z veseljem listajo po knjigah in si ogledujejo predmete, s pomočjo katerih so se nekoč učili. Mlade pa posadimo v klopi in jim malo povemo o plebiscitu.«

Adrijan se zna tudi pošaliti na račun tega, da so Libeliče najbrž edina vas, ki ima svojo kuharsko knjigo, nima pa gostilne. »Rad rečem, da smo v Libeličah vedno trezni, ker nimamo gostilne, pa vedno vemo, koliko je ura, saj ravno čez župnišče poteka 15. poldnevnik, po katerem se naravnava evropski čas, kar obiskovalcem sporoča tudi tabla nad vrati župnišča.« V malo bolj resnem tonu pa pojasni, da so za gostinsko problematiko v veliki meri krivi strogi predpisi in obsežna birokracija, ki morebitne gostince odvračajo od podviga. »Zelo zapleteno je, med drugim bi bilo pri gostinski dejavnosti potrebno tudi kaj širiti in kaj dograditi, kar pa je spet problem zaradi spomeniškega varstva. Škoda je, da nimamo gostilne, saj je zlasti na podeželju pogosto osrednji vaški prostor zaradi druženja, zaradi pretoka informacij, kot center kraja. Tudi turisti jo pogrešajo, ko pridejo.«

A čeprav ni gostilne, kjer bi se obiskovalci okrepčali, turisti vseeno prihajajo v vas. »Obisk turistov je bil v začetku velik, tudi 5000 letno, z leti pa začne upadati, tudi populacija se spreminja, največ škode pa je naredila pandemija. Zdaj se počasi popravlja, spet prihajajo avtobusi upokojencev, tudi šole so spoznale, da je tu pomemben del zgodovine, ki bo šel v pozabo, če se ne bo obujal, zato prihajajo gimnazijci iz vse Slovenije, zdaj so začeli hoditi tudi osnovnošolci. Nekaj, kar dobijo pri nas, jim ostane, nekatere stvari si zapomnijo. Če si eden od dvajsetih zapomni, da je bil v Libeličah in videl kostnico, je že to napredek.«

Napredek pa je pomemben tudi znotraj lokalne skupnosti in Adrijan je zadovoljen, ko se ozre okoli sebe. »Veseli me, da določene stvari gredo naprej. Marsikdo misli, da se nič ne dogaja, ampak mladi peljejo stvari naprej. Jezi me, ko rečejo, kako se današnja mladina ne zna zabavati in ko kritizirajo mladino. Vedno se v takih primerih sporečem s sogovornikom in ga vprašam, kako je bilo, ko smo bili mi mladi, ali so bili naši starši zadovoljni z našo glasbo, z našo izbiro oblačil. Zakaj zdaj mislimo, da se mladina ne zna zabavati? Zna se, vendar na drugačen način. Mi smo iz drugega časa in jih ne razumemo. Vedno sem bil na strani mladih, rad sem bil z mladimi, poskušal sem jih razumeti, da sem tudi vedel, kako delovati in jih zastopati. Zelo pomembno mi je, da se mlade organizira v skupino, da se krepi njihov duh pripadnosti, to nam je uspelo takrat z mladimi gasilci in danes ti ljudje prevzemajo vodenje krajevne skupnosti. Mi počasi odhajamo in morajo biti mladi za nami.«

Adrijan danes sicer ni več aktiven v lokalni politiki, vendar poudarja, da se nikoli ni oziral na tako imenovane barve, vedno ga je zanimala vsebina. »Ko sem deloval v lokalni politični sferi, nisem bil nikoli v kakšni stranki. Tudi ob osamosvojitvi Slovenije nisem vstopil v stranko. Vedno mi je bilo vseeno, ali predlaga črni ali rdeči most čez graben, važno mi je, da se most zgradi. Glasoval bom za dober predlog, ne glede na to, kdo ga je predlagal. Če pa bi se pridružil stranki, bi moral glasovati tako, kot bi mi v stranki rekli. Ko se je Slovenija osamosvojila in smo dobili demokracijo, smo enkrat na Občinskem svetu sprejemali neke formalne akte. Vsi so bili za, jaz pa sem bil proti, pa so se začudili, zakaj. In sem pojasnil, da sem proti le zato, da ne bo izgledalo, kot da spet vlada enoumje, če se že gremo demokracijo. Večkrat poskušam resne stvari obrniti malo na hec, žalitve v medijih mi ne ugajajo, zgodi se da se enkrat ne strinjam z enimi, drugič pa ne z drugimi. Če se ne obnašajo kulturno in razumno, mi niso všeč, pa je vseeno, kakšne barve so,« pojasnjuje svoje nazore.

Ob vseh ostalih projektih, ki jih je Adrijan izpeljal v času svojega delovanja v krajevni skupnosti, pa vsaj v mojih očeh eden še posebej izstopa. Ustanovil je časopis Libeliški glasnik in ga nato izdajal kar tri desetletja. Pri tem ga niso ustavile niti tehnične niti finančne ovire in vsakdo, ki je kadarkoli delal v medijih, se zaveda, kako obsežen projekt je izdajanje časopisa. Za podvig se je odločil po ukinitvi kratkotrajnega dravograjskega časopisa Dravograjski sel, ki je izhajal v začetku devetdesetih. »Ko so ga ukinili, so me ljudje spraševali, kako da ga ni več, ker tam so še marsikaj izvedeli, pa sem se odločil, da bom kar nadaljeval sam. Prva številka je bil le A4 list, na katerega sem napisal štiri novice in ga poimenoval Glasnik. Z letom 1992 se je preimenoval v Libeliški glasnik, ki sem ga nato izdajal vse do leta 2022, z razvojem tehnologije pa se je v teh 30 letih tudi spreminjal. Kvaliteta je bila skromna, informacije so pa le bile. Ni bilo določeno, kako pogosto izhaja, bilo je odvisno od informacij. Skozi tri desetletja se je nabralo veliko številk in pomislil sem, ker imam še vse številke, da bi jih zbral na enem mestu v skupni publikaciji. Kulturno društvo je to financiralo, pomagala je tudi Občina in Libeliški glasnik je izšel v treh knjigah, kot povzetek dogajanja v tem obdobju.«

V vseh letih je Adrijan urejal in izdajal časopis izključno iz predanosti kraju in volontersko, pri stroških so mu pomagali lokalni podjetniki. »V proračunu Krajevne skupnosti je bilo nekaj sredstev za tisk, papir in podobno, pomagalo pa je tudi, da sem lahko fotokopiral v službi. Imel sem namreč direktorja domačina, ki je bil v Svetu Krajevne skupnosti. Nekoč me je vprašal, kako to, da sredstva iz proračuna, namenjena za Libeliški glasnik, niso bila porabljena, čeprav je časopis vse leto izhajal. Pa sem se nasmehnil in mu povedal, da imam tako dobrega direktorja, da lahko fotokopiram v službi – on je pa bil prav ta direktor. No, s fotokopiranjem so pomagali tudi na Občini, kasneje se je tehnologija začela razvijati, pojavile so se barvne kopije in nove možnosti tiska, zato smo potem sredstva vendarle namenili za to, da smo Libeliški glasnik natisnili. Delo pa je bilo še vedno volontersko.« Po tridesetih letih se je odločil, da se bo posvetil še drugim stvarem v življenju. »Leta 2022 je napočil trenutek, ko sem se odločil, da je čas, da neham in da to nalogo prevzamejo drugi. Nova predsednica Veronika se je potem odločila, da ne bodo med letom izdajali časopisa, pač pa enkrat na leto za nazaj, zdaj je izšel že tretji. Bil sem tudi avtor prospektov, letakov, razglednic. Vedno sem menil, da če ne vedo, da kraj obstaja, je tako kot da ga ni. Veliko mi pomeni, da kraj obstaja.«

A čeprav je svoje nekdanje zadolžitve prepustil drugim, je še vedno s srcem in z mislimi predan domačemu kraju, ki mu je posvetil tudi knjigo, ki jo zaključuje. »V knjigi v našem podjunskem, libeliškem narečju opisujem ljudi v Libeličah, ki so se mi vtisnili v spomin, bodisi s svojimi dejanji, obnašanjem ali govorom. Do zdaj sem jih opisal 14. Ena izmed njih je, denimo, v mojih očeh izstopala, ker je nosila ruto zavezano drugače kot moja bica, pa sem mamo vprašal, kako to, da ji ne pade dol. In mi je mama razložila načine zavezovanja rut. Poleg opisov v dialektu bo zraven tudi zapis v slovenščini, pri tem mi bo pomagala strokovnjakinja za podjunsko narečje, da bo napisano tudi v pravimi fonemskimi znaki. Dva Libeličana še nameravam opisati, potem pa bo knjiga končana, čeprav bom imel zdaj malo manj časa, saj se začenja lepo vreme.«

Z lepim vremenom je namreč povezan Adrianov hobi, za katerega ima zdaj naposled čas. »Moja življenjska želja je bil motor. Vedno sem z navdušenjem opazoval motoriste, a nekako se mi to finančno ni izšlo. Ko si mlad in najbolj navdušen nad tem, ni denarja. Takrat ni bilo tako lahko priti do motorja. Pa hišo smo gradili, otroci so bili majhni, ni bilo ne denarja ne časa. Ko pa sem dopolnil 50 let, sem se odločil, da si bom za abrahama kupil motor. Vsa družina je bila razburjena, kaj zdaj norim na stara leta, bolj star, bolj nor, ampak bil sem odločen, da si bom izpolnil to željo. Domači so videli, koliko mi to pomeni in so mi za rojstni dan dali tudi denar, da sem si kupil opremo. In od takrat sem motorist. Delam po 10.000 kilometrov letno, prevozil sem vse bližnje vrhove po Avstriji in njihovo vinsko pot, kjer je sicer lepo, ampak vse je delovalo preveč plastično. Potem sem se lotil raziskovanja Slovenije, peljal sem se v Jeruzalem, Ljutomer, kjer je bilo vse drugače, življenjsko, naravno … Samo še ceste bi morali urediti. Ne vleče me nobena Francija ali Toskana, najlepše so naše Slovenske gorice ali pa Haloze, ki sploh niso več tako nerazvite, kot se nam je nekoč zdelo. Vožnja z motorjem je zdaj moj hobi, tudi žena se mi pridruži na izletih, odločiva se, da bova naslednji dan šla na izlet, ko se pripeljeva do Dravograda, malo pogledava v nebo, kakšno vreme je kje, pa se peljeva tja, kjer je videti lepše. Dvesto do tristo kilometrov na dan je dovolj, ko prideš domov, si prijetno utrujen. To je zame nadomestilo za dejavnosti, v katerih zdaj nisem več tako aktiven. Pa čas imam, ko sedeš na motor, se odpre drug svet, sam si s svojimi mislimi na cesti, sprostitev je.«

»Včasih me kdo vpraša, ali mi ni nič žal, da smo prišli nazaj v Jugoslavijo, pa rečem, da to lahko vpraša le nekdo, ki ni Libeličan. Če se ne bi vrnili v Jugoslavijo, se danes ne bi pogovarjali slovensko. Tako pa lahko mornjemo in se pravhamo,« mi pove z nasmehom.

Ob koncu najinega klepeta mi Adrijan še pokaže svoj motor, ki ga bo ob lepih dnevih popeljal na raziskovalne izlete po Sloveniji, in čeprav mu želim obilo sončnih dni, pa vseeno upam tudi na kakšen deževen dan, da bo lahko čim prej dokončal knjigo, ki bo prispevala nov delček v pisan mozaik življenja Libelič in naše celotne občine.