Zdenko skoraj nikamor ne gre brez svojega zvestega spremljevalca – fotoaparata. Že desetletja lovi v objektiv najrazličnejše prizore, od osupljivih naravnih bogastev do dogodkov v kraju. A čeprav ga mnogi sokrajani poznajo predvsem po njegovih fotografijah, počne še veliko več.

Zdenko je rojen Dravograjčan, čeprav je na svet privekal v slovenjgraški porodnišnici. Sam pove, da je Dravograjčan z dušo in telesom, čeprav bi zaradi simpatičnega naglasa človek pomislil, da njegove korenine izvirajo nekje na Štajerskem. Velik del otroštva je namreč res preživel tam.

»Po predšolskih letih v Dravogradu sem prvi razred še obiskoval tukaj, v razredu gospe Melinc. Potem pa sem za devet let odšel k očetu v Slovensko Bistrico.«

Po očetovi smrti se je leta 1975 vrnil v Dravograd, po srednji šoli pa se je zaposlil na Lesni v Pamečah. Po nekaj letih se je ponudila priložnost za zaposlitev na Slovenskih železnicah, ki je sicer zahtevala določeno dodatno usposabljanje, a je bilo to delo Zdenku tako rekoč pisano na kožo.

»Kar 27 let sem bil zaposlen na železnici, tam sem dočakal upokojitev. Ker je bila narava mojega poklica takšna, sem imel sem beneficirano delovno dobo in sem se praktično pri 53 letih že upokojil.«

Ker je imel rad svoje delo, je upokojitev prišla kar prehitro, a mu je na drugi strani prinesla več časa za hobije, med katerimi na prvi pogled najbolj izstopa fotografija – Dravograjčani lahko njegova dela občudujemo na spletu, v različnih številkah revije, ki jo pravkar prebirate, pa tudi na razstavah, a o tem nekoliko kasneje.

S fotografijo se je začel ukvarjati bolj ali manj po naključju. V začetku devetdesetih se je velikokrat pridružil Ludviku Pušniku pri snemanju videogradiva, saj je tudi sam imel kamero.

»A ker je tehnologija hitro napredovala in bi bilo treba veliko več vlagati v opremo, sem se raje ljubiteljsko osredotočil na fotografijo.«

Že v mladosti je rad zahajal v naravo in se ukvarjal s športom, tekel je celo na maratonih. Po upokojitvi je bilo časa za druge dejavnosti še več.

»Z ženo Marijano sva začela aktivno hoditi v gore, trikrat sem prehodil Slovensko planinsko transverzalo, od leta 1998 sem tudi gorski stražar in naravovarstvenik.«

Za prizadevanja na področju varovanja narave je leta 2019 prejel tudi diplomo dr. Angele Piskernik, ki jo Planinska zveza podeli najbolj zaslužnim in prizadevnim planincem. Vse od leta 1998 zelo aktivno deluje na področju varstva gorske narave v društvu in širše. Posveča se tudi mladim planincem, kot organizator taborov in predavatelj sodeluje v programih Ciciban in Mladi planinec. Aktivno je sodeloval pri obnovi Planinskega doma Košenjak in prav on ima veliko zaslug, da je Planinski dom pred leti prejel certifikat Okolju prijazna planinska koča. Kot gorski stražar opozarja obiskovalce na pravilen odnos do narave, a z obžalovanjem ugotavlja, da se je njegovo delo v zadnjih letih močno spremenilo. Spremenil se je namreč odnos pohodnikov tako do narave, kot tudi do ljudi, ki skušajo ohranjati red v gozdu in zanj skrbeti.

»Čudni časi so, včasih si še lahko koga kaj opozoril, zdaj pa te mnogi kar nahrulijo,« pripomni. Kot rojen Dravograjčan ima v njegovem srcu posebno mesto za Košenjak, ki pa prav tako ni več takšen, kot je bil.

»Poznam ga že več kot pol stoletja in sem zelo razočaran nad tem, kar se je z njim zgodilo. Ljudje nikoli več ne bodo videli tega, kar sem sam videl pred 50 leti, ali pa še celo pred 20 leti, ker se je vse močno spremenilo. Eden zadnjih sem, ki sem še videl belko, belo kuro, ki mi jo je uspelo tudi fotografirati, pa ruševca, ki je nekoč prebival na Košenjaku, zdaj pa ga ni več.« Pri urejanju okolice planinskega doma in koče mu pomaga prijatelj Dušan Gimpelj in s skupnimi močmi skrbita, da je okolica urejena.

»Zdaj sem že 19 let gospodar društva. Prihodnje leto bom še, potem pa bom izpregel, ker je vsega preveč.«

Zdenko je namreč član upravnega odbora kar treh društev. Poleg Planinskega društva sodeluje tudi v Društvu slovenskih častnikov Dravograda, kjer je prav tako član upravnega odbora, enako zadolžitev pa ima tudi v Zvezi vojnih veteranov. Bil je namreč aktivno udeležen v vojni leta 1991.

»Na železniški postaji, kjer železnica prečka cesto proti Bukovju, smo čez prehod postavili vlak, da smo tako zaprli cesto in jugoslovanska vojska ni mogla iz kasarne, prav tako pa smo z vlakom zaprli cesto pri Kovtrovem mostu,« se spominja napetih dogodkov v dneh, ki so odločali o prihodnosti takrat še bodoče slovenske države.

Že več kot 20 let je Zdenko tudi praporščak. Na številnih slovesnostih po vsej Koroški ga lahko vidimo v prvi vrsti s slovensko zastavo, sodeloval pa je tudi na mnogih državnih proslavah v Cankarjevem domu, Državnem zboru, na Kongresnem trgu in drugih prizoriščih osrednjih slovesnosti ob pomembnih priložnostih.  A planinarjenje in fotografija ostajata njegovi glavni ljubezni. Težko bi ju razvrstili na prvo in drugo mesto, saj se marsikje prekrivata. Danes nikamor ne gre več brez fotoaparata.

»Planine so sicer zdaj malce potisnjene v ozadje, saj se začenjajo čutiti posledice preteklih športnih dejavnosti,« pojasnjuje. »Bil sem namreč tudi maratonec, veliko sem planinaril, pa tudi službo sem imel tako, da sem veliko skakal na vagone in z njih, zdaj pa so tu posledice, malce mi nagajajo kolena, pa tudi gleženj.«

Čeprav se kosti in sklepi oglašajo, se Zdenko ne pusti odvrniti. Še vedno je namreč zavezan projektu, ki se ga je lotil pred nekaj leti in ki omogoča tako Dravograjčanom kot tudi obiskovalcem iz drugih krajev edinstven pogled na naše mestece. Uredil je pot na Skalo. Korenine tega obsežnega projekta segajo krepko v preteklost.

»Skupaj z Ludvikom Pušnikom sva zasnovala in uredila prvo Srčkovo pot, potem pa sem sodeloval tudi pri Dravograjski poti in jo markiral. Markacija je celo moja zamisel, vendar marsikdo ne ve, kaj je njen pomen oziroma iz česa izvira – zeleni hribček in beli krogec na njem nekoliko spominjata na občinski grb. Pot sem markiral, nekaj pa sem je tudi trasiral, ker je morala v celoti potekati po zemljiščih v javnem dobrem, drugje se je ni smelo speljati. Poteka od Viča do Sv. Boštjana in je dolga skoraj 21 kilometrov.«

Potem pa je pred nekaj leti vreme kar nekajkrat pokazalo svoje zobe in pošteno zdelalo določene predele naše občine. Po žledolomu in kasneje še vetrolomu se je pot na Skalo, ki je danes priljubljena točka prenekaterega domačina, pa tudi obiskovalcev od drugod, znašla v kaj klavrnem stanju.

»Tam, kjer je bila prej Šisernikova pot, sva s Fajčijem začela urejati stezo, ki je omogočala vzpon na Skalo. Očistila sva jo podrtega vejevja in podrasti, ki jo je prerasla. Fajči zdaj zaradi zdravstvenih težav že nekaj časa ni bil na Skali, zato pot bolj ali manj urejam sam, pomagajo mi tudi kakšni prijatelji. Pot je potrebno kositi trikrat na leto, saj se sicer hitro zaraste in je neprehodna. Dokler bom še mogel to delati, bom skrbel zanjo. Upam, da se bo tudi potem našel kdo, ki bo prevzel to zadolžitev in bo imel toliko ljubezni do narave, kraja in prebivalcev, da bo ohranjal prehodno pot, ki vodi do te lepe in pomembne razgledne točke.«

Ponosno pove, da ima na fotografijah ujete vse zaščitene objekte in zaščitene naravne vrednote v Občini Dravograd. V njegovi zbirki se najdejo tudi posnetki stavb, ki jih danes ni več. Pravzaprav je skozi leta v fotografski objektiv ujel vsak košček Dravograda in popotovanje skozi njegovo zbirko se zdi kot sprehod skozi čas. A čeprav se nam zdi, da med motivi na Zdenkovih fotografijah prevladuje le Dravograd, smo odstrli le prvo tančico z njegovega obsežnega opusa. Med več kot pol milijona fotografijami, kolikor jih je po lastni oceni doslej posnel, je ogromno čudovitih posnetkov narave, ki je Zdenkov najljubši motiv. Z neverjetno spretnostjo in občutkom za kompozicijo mu uspeva ujeti naravnost osupljive prizore, zato ga povprašam, ali je nemara nabiral znanje na kakšnih tečajih. »Ne. Sčasoma pač dobiš občutek,« skromno pripomni. A ob pogledu na njegovo delo je jasno, da ne gre zgolj za občutek in vajo, pač pa tudi za izjemen talent. Svoje fotografije skrbno hrani v digitalni obliki v metodično urejenih mapah v računalniku, pa tudi v klasični, analogni obliki, v albumih. Del svojega opusa je doslej štirikrat predstavil javnosti na razstavah.

»Prva razstava je bila leta 2009 v Infopisarni, skupaj z Ludvikom Pušnikom. Tam sva razstavila le posnetke Košenjaka. Leta 2017 sem v Bukovju razstavil posnetke Dravograda, v Fajčijevi galeriji pa sem najprej razstavil fotografije zaščitenih objektov, kasneje pa še fotografije zaščitenih naravnih vrednot v Občini Dravograd.«

A svoje najboljše fotografije ima shranjene v posebni mapi računalnika in jih ne pokaže komurkoli, niti jih ne razstavi niti jih ne objavi na družbenih omrežjih, zato si štejem v posebno čast, ko ob mojem obisku odpre prav ta osebni arhiv in mi pokaže fotografije, ki jih vidijo le izbranci. Zdenkovo fotografsko oko pa ne počiva le v mejah njegovega domačega kraja. Čeprav je Dravograd njegovo srce, pogosto zaide tudi v bližnje kraje, kjer išče in najde posebne motive – turistične točke, naravne znamenitosti in pozabljene kotičke, ki jih zna prikazati z drugačne perspektive. Tako nastajajo fotografske zgodbe, ki niso le lepe, temveč tudi povedne – prikazujejo lepote Koroške, ki jih marsikdo v vsakodnevnem hitenju spregleda.

Posebno poglavje njegovega ustvarjanja pa predstavljajo fotografije Dravograda, ki jih pogosto posname s skrbno izbranih razglednih točk. Te lokacije pozna kot svoj žep, a jih ne deli kar vsakomur – ne iz skrivanja, temveč iz spoštovanja. Gre namreč za kotičke, ki jih je skozi leta raziskal, primerjal svetlobo v različnih letnih časih, čakal na meglo, na sončni žarek, na pravi trenutek. In ko ga ujame, nastane fotografija, ki jemlje dih.
Marsikdo, ki njegove posnetke zagleda na spletu ali razstavah, sprva ne verjame, da gre za resnične fotografije.

»To pa ne more biti Dravograd! To je fotomontaža!« se pogosto glasi prvi odziv. A Zdenko se le rahlo nasmehne. Zanj to ni kritika, temveč potrditev, da mu je uspelo ujeti nekaj posebnega, nekaj, kar presega običajno dojemanje domačega kraja. V resnici gre za čisto fotografijo, posneto ob pravem času, iz pravega kota, z občutkom, ki ga premorejo le tisti, ki svoje okolje zares poznajo in ljubijo.

»Najlepše fotografije Dravograda nastanejo takrat, ko se megla iz doline ravno prav razkadi, sonce pa obsije ravno tisti del mesta, ki ga želim poudariti. Vse mora biti usklajeno. In največkrat je treba čakati. In še čakati,« pove s tistim tihim žarom v očeh, ki ga razume le nekdo, ki je kdaj uro in pol stal ob stativu zaradi enega samega posnetka.

Ena njegovih najbolj osupljivih fotografij, ki je med poznavalci požela kar nekaj navdušenja – in začudenja –, je tista, na kateri je v enem samem posnetku ujel vse tri dravograjske gradove: razvaline gradu Dravograd, razvaline gradu Pukštajn in dvorec Bukovje. Na prvi pogled se zdi to skoraj fizično nemogoče – trije objekti, ki se skrivajo za griči, drevesi in oddaljenostjo – pa vendar so na Zdenkovi fotografiji razporejeni kot na dlani. Ta posnetek ni rezultat fotomontaže, temveč rezultat znanja, potrpežljivosti in globokega poznavanja terena. Le z natančno izbiro razgledne točke, ob pravem letnem času, ko listje ne zakriva pogleda, in ob idealni svetlobi, je mogoče doseči takšen rezultat. In Zdenko je to dosegel.

Tisti, ki gradove sicer poznajo, so ob ogledu fotografije zmedeni, saj jim ni jasno, od kod in kako je fotografija posneta. A ravno v tem je njegovo mojstrstvo. Zdenko zna svoj kraj gledati drugače, odkrivati poglede, ki jih večina spregleda. Tudi kadar stojiš na istem mestu kot on, morda ne vidiš enako; ker ti manjka njegov pogled, njegova izkušenost in tista notranja tiha intuicija, kdaj in kaj bo pravi trenutek za pritisk na sprožilec. Fotografija treh gradov ni le redkost, je tudi vizualni most med preteklostjo in sedanjostjo, med razvalinami in živečim mestom, med nekdanjim sijajem in današnjim občudovanjem. Povezuje tri pomembne točke dravograjske zgodovine v eno samo sliko, ki – tako kot Zdenkovo življenje – združuje več plasti, več pomenov, več svetov.

In ena izmed plasti Zdenkovega življenja je tudi ljubezen do gora. Ne le, da je trikrat prehodil Slovensko planinsko transverzalo, pri čemer ni šlo zgolj za osvajanje vrhov, temveč za iskanje miru, smisla in skupnosti, kar trinajstkrat je osvojil Triglav. Vzpon pa ni le njegova osebna tradicija. Postal je tudi nekakšna skupnostna iniciativa, ki jo mnogi Dravograjčani z veseljem posvojijo. Vsakič je na najvišji slovenski vrh s seboj popeljal skupino sokrajanov, največkrat tistih, ki so si to izkušnjo želeli, a se zanjo še niso opogumili. Skupno je prav z njim na Triglavu prvič stalo okoli 30 Dravograjčanov, kar ni majhna številka, če vemo, kako zahteven je vzpon.

Ob tem ga vedno spremlja še nekaj – zastava Občine Dravograd, ki jo Zdenko ponosno nese s seboj na vrh. Gre za osebno, a hkrati globoko simbolno gesto, saj zastava ni le rekvizit, je nosilka spomina, tradicije in skupnosti. Ko jo razvije na vrhu, vanjo zabeleži zgodovino trenutka: vsi, ki so prvič osvojili Triglav, se na njej podpišejo in dodajo datum vzpona. Tako nastaja dragocen dokument, zapisana sled poguma in pripadnosti, ki povezuje ljudi iz različnih generacij in življenjskih zgodb.

Trinajstkrat je Zdenko zastavo vsakič nosil sam, kar priča o njegovi osebni predanosti. Trikrat pa je moral (zaradi zdravstvenih težav) ta del poslanstva predati naprej. A tudi to je storil premišljeno in spoštljivo: zastavo je zaupal le eni osebi, ki jo je zanesla na vrh v njegovem imenu. Zdenko je tak človek – svoje vrednote živi globoko in tiho, brez odvečnih besed, a s tolikšno mero predanosti, da jo ni mogoče spregledati.

Kljub vsem dosežkom ostaja skromen, nevzvišen človek. Po besedah žene Marijane je “zaljubljen v Dravograd”, in to je čutiti v vsakem njegovem dejanju. Ni pomembno, ali ureja planinsko pot, razstavlja fotografije, ureja arhiv naravnih vrednot ali pa na slovesnosti vihti prapor – vse dela z enakim spoštovanjem in odgovornostjo.

Njegov prijatelj Jože Temnikar, s katerim že dolga leta sodelujeta kot praporščaka, o njem pravi: »Zdenkov prispevek v Dravogradu je prevečkrat prezrt. Naredil je ogromno, pa o njem premalo govorimo. Zaslužil bi si več priznanja.«

In res – ko pogledamo vsa leta, ki jih je Zdenko posvetil skupnosti, težko najdemo področje, kjer ni pustil vsaj drobne sledi. 
Od železniškega delavca do varuha narave, od fotografa do mentorja mladim, od praporščaka do vzornika – vse to je eno samo življenje. In prav zaradi takih ljudi Dravograd ni zgolj kraj na zemljevidu, ampak živa skupnost z obrazom, srcem in spominom.

Zdenkova zgodba je zgodba o vztrajnosti, ljubezni do narave in ljudi, pa tudi zgodba o tihem, a izjemnem služenju skupnosti. Ne mara se izpostavljati, a njegovo delo govori namesto njega. Čeprav pogosto stoji za objektivom, je prav on tisti, ki ostaja v ospredju – ne zaradi slave, temveč zaradi spoštovanja, ki ga je skozi desetletja vzbudil med svojimi someščani.

Zdenko Kupčič je človek, ki ne potrebuje odra, da bi bil opažen. Njegova prisotnost se zazna skozi mirno delo, tiho vztrajnost in neomajno pripadnost kraju, ki mu pravi dom. Njegove fotografije niso le dokument časa, temveč izraz njegove notranje drže, spoštovanja do narave, zgodovine in ljudi. V vsakem njegovem projektu, vsaki poti, vsakem posnetku je zaznati enako nit: ljubezen. In ravno zaradi takih ljudi skupnosti rastejo, se ohranjajo in imajo prihodnost.