Priimek Kogelnik, ki ga ponosno nosijo tudi trije zadnji gospodarji kmetije, je star, nosijo ga praktično vsi, odkar kmetija obstaja. Kolikor je znanega iz zgodovinskih zapisov in pripovedovanja prednikov, začetki rodbine segajo v začetek 19. stoletja, korenine pa jih ponesejo preko sedanje avstrijske meje v okolico St. Paula, od koder naj bi prišli prvi najemniki gospodarstva. Prva gospodarja kmetije sta bila Bartolomej in Agnes. Podrobnosti, kako sta preživljala svojo družino in gospodarila, niso znane, zagotovila pa sta naslednji rod in moškega potomca, Franca, ki je prevzel kmetijo in skupaj z ženo Francko nadaljeval kmetovanje. Sin Franc se je kasneje poročil z Ano, ta dva pa sta kmetijo predala v roke sinu Alojzu. Alojz in Marija sta bila oče in mama še živečega, 88 letnega gospodarja Jožefa. Jožef je skupaj z ženo Alojzijo gospodaril na kmetiji vse do sredine osemdesetih let preteklega stoletja, ko je na kmetiji vajeti v roke prevzel sin Marko, skupaj z ženo Marijano.

Tri v eni

Velikost kmetije se je z leti spreminjala, tudi zaradi nastalih političnih razmer. Kot povedo domači, so bile pod eno streho dolgo združene tri kmetije, Hrastnik, Robin in Kogelnik. Zaradi »nove oblasti« in tako imenovane agrarne reforme, ki je kmetom pobirala viške zemlje, so takratni gospodarji vso zemljo, ki ji je grozil odvzem, podelili med svoje polnoletne otroke. Tako so se kmetije v celoti ohranile, v času po osamosvojitvi pa tudi ni bilo potrebnega postopka denacionalizacije. Jožefova sestra, ki je bila lastnica ene od prej omenjenih treh kmetij, ni pa imela otrok, je po smrti najemnikov njene kmetije, le-to podarila bratu Jožefu. Na tej kmetiji so kmalu zatem postavili tudi oboro za gojeno divjad. Kmetija Klančnik pa se je z Markovo poroko leta 1983 še nekoliko povečala, saj je žena Marjana dodala k celoti še svojo kmetijo.

Gospodarstvo trenutno obsega 100 hektarjev površine, od tega je 20 hektarov najetih. Razpolagajo s tridesetimi hektarji lastnega gozda, prav toliko je njiv, ki so v ravnini, 40 hektarov pa je pašnikov in travnikov, ki ležijo na pobočjih.

Štiri generacije

Mogočna lipa na dvorišču posesti sicer še ne kaže mnogo let, je pa srčen opomnik družine na rojstvo sina Mihe v letu 1989, ki že tri leta tudi vodi kmetijo. Oče Marko je namreč kmetijo pred tremi leti predal mlademu gospodarju, saj je, kot pravi, želel, da ima mlada nastajajoča družina svoj posel, svoj denar in tudi svoj prosti čas. Na kmetiji trenutno sobivajo štiri generacije Kogelnikovih. Stari oče Jožef, sin Marko z Marjano, vnuk Miha z Gabrijelo in pravnukinje Neja, Gaja in Lara.  Da jim gre sobivanje dobro od rok, kažejo tudi široki nasmehi, ko se jim pridružiš v njihovi sredini. Občutka, kdo je glavni gospodar, ne moreš zaznati, saj delujejo kot eno. Res pa je, da po zgovornosti zagotovo ne grejo tekmovati z Markom, ki svoj igralski talent tudi sicer pogosto pokaže v dramskih vlogah na odru gledališke skupine iz domače krajevne skupnosti. Marko je namreč že vrsto let eden glasnejših členov Krajevne skupnosti Črneče, kamor njihova kmetija geografsko tudi spada. Trenutno je tudi predsednik omenjene krajevne skupnosti, videti pa ga je bilo mogoče tudi že v vlogi svetnika občine Dravograd.

Razvoj

Nasploh so Kogelnikovi skozi desetletja dokazovali svojo sposobnost, družbeno angažiranost in močno narodno zavest. Franc Kogelnik je na Kmetiji Klančnik leta 1850 postavil obstoječo kmečko hišo, ki so jo sicer skozi leta prenavljali, vendar še danes ponazarja duh časa in močno voljo po spremembah na bolje. Leta 1888 je bil Franc tudi soustanovitelj prve slovenske hranilnice in posojilnice v takrat nemško govorečem Dravogradu. Mnogi kmetje so v tistem času prav zaradi slovenske posojilnice rešili svoje kmetije pred propadom in ohranili življenje vse do danes tudi v oddaljenejših krajih. Kot vedo današnji posestniki kmetije, se je z gradnjo hleva, ki ga je prav tako zgradil Franc, pravzaprav začelo obdobje uspešnega kmetovanja pri Klančnikovih. Tudi oče Jožef je izrazil svojo sposobnost z uvajanjem nove proizvodnje, postavitvijo hleva za prašiče, uveljavitvijo mlečne proizvodnje in z gradnjo obore za divjad. 

Lov kot delo, sprostitev in hobi

Vsi Klančnikovi so predani lovci, lovec je bil že ded Alojz, lovec je tudi oče Jožef, pa brat Ivan in sin Miha, Marko pa je med drugim tudi starešina Lovske družine Libeliče. Lov je tudi sicer njegov najljubši hobi in kot rad pove, si edino na lovu privošči dober dopust. Zaradi gojenja divjadi je sicer puška njegova dnevna spremljevalka tudi na domači kmetiji. Lov je poleg veselja v domačo hišo in širšo turistično ponudbo prinesel tudi veliko dodano vrednost kmetije. Turistični vlakec, ki so ga leta 2007 spremili na prvo vožnjo, namreč popelje obiskovalce turistične kmetije do obore in do lesene hiške, kjer si lahko ogledajo številne divje živali. V obori se nahaja 150 jelenov in muflonov, ki ne le krasijo strmih terenov nad glavno cesto, ki vodi do Raven, pač pa so tudi odlična poslastica. Kmetija namreč vse od leta 2005 izvaja dopolnilno dejavnost predelave mesa, zato so tudi vsi krožniki z domačimi dobrotami dobesedno njihove domače dobrote. 

Turistična kmetija

Na leto se na njihovi kmetiji oglasi nekaj tisoč gostov, ti prihajajo iz vseh delov Slovenije, pa tudi iz tujine. Poleg salam, želodcev, vratovine, slanine, pršuta, pa v zadnjem času popularne mangalice, se na njihovih krožnikih najdejo tudi domači mehki feta siri, pa skuta in jogurti. Za predelavo mleka na kmetiji od leta 2011 skrbi najmlajša priženjena članica družine, Gabrijela. Kot pravi Marko, ki ima pri sprejemu gostov sicer pomembno vlogo, se jim je v družini zdelo zelo pomembno, da ima vsak svojo panogo, s katero se ukvarja. Tako mlada gospodarja skrbita za razvoj kmetije tudi v prihodnje, vse izdelke, ki jih je mogoče poskusiti na kmetiji, pa prodajajo tudi v trgovinah Koroške kmetijsko gozdarske zadruge, pa v Zadrugi v Selnici in v trgovinici na mejnem prehodu Radlpas. Avstrijci, povejo Kogelnikovi, so tudi sicer njihovi stalni gostje, ki z navdušenjem kupujejo in uživajo domače dobrote. K njim sodi tudi domač mošt. V kleti na Kmetiji Klančnik se ga v veselem vzdušju, ko se ljudje sprostijo, stoči kar nekaj litrov. Nasploh je znano, da se Kogelnikovi radi šalijo, tudi medsebojno dreganje za zabavo jim ni tuje. Z nasmehom se da vse bolje rešiti, pravi Marko. »Tudi najtežje preizkušnje gredo tako lažje mimo nas«. Je pa v družini opaziti slogo, ki jim daje moč. Brez tega, pravi Marko, se na takem gospodarstvu ne da živeti. Velik vzor mu predstavlja družina Fratar, s katero prijateljuje že dolga leta. Združuje jih tudi lov, kjer si podelijo mnoge modre izkušnje, predvsem pa Marko izjemno spoštuje dobroto in dobrodelnost Fratarjevih. Kot pravi sam, se vsako dobro delo prej ali slej povrne, pomoč sosedu, prijatelju ali pa nekomu, ki je v stiski, pa gotovo ni dejanje brez dobrih posledic za oba. 

Kmetica leta

Dokaz, da razmišljajo v pravo smer, so tudi priznanja, ki jim kdaj pa kdaj pozlatijo čas. Nazadnje jih je doletela posebna čast, pove Marko, saj je njegova žena Marijana osvojila naziv »Kmetica leta 2024«. Samo še en mesec bo nosila ta naziv, ko bo lento naj kmetice predala v druge roke. Preveč skromna se zdi Marjana v vsej svoji veličini kmečke žene, gospodinje, mame in babice. »Izjemna čast in ponos je to za nas vse, da je moja žena prejela ta naziv!«, pravi Marko, ki niti tokrat ne more mimo šale: »Pravijo, da ženska podpira tri vogale pri hiši. Ni res! Štiri podpira! Saj je ves čas v hiši!« Čeprav skozi šalo, svojo ženo podpira in iskreno spoštuje. Marjana je bila v letošnjem letu tudi dobitnica zlatega grba občine, ki ga ji je podelil župan Anton Preksavec. Tudi to gesto Kogelnikovi razumejo kot znak spoštovanja in podpore Marjaninemu delu. Marjana je kmalu po poroki z Markom zapustila delovno mesto v Zadrugi in se v celoti posvetila delu na kmetiji in družini. »Njeni so tudi prašiči v hlevu«, navrže Marko. 200 prašičev ni malo, koline so zato pri Klančnikovih na vrsti vse leto, le v treh poletnih mesecih ne. Prav v teh dneh se je odprla glavna sezona kolin, saj mora biti do decembrskih praznikov vse pripravljeno za poslovna darila, pogostitve in vse ostalo. Zaloga nikoli ne sme poiti, saj so domače dobrote temelj turistične ponudbe. Priprava njihovih izdelkov temelji na tradicionalnem pristopu, vse se pripravlja še po starem, pripomnejo. Od kolin, kolikor jih pač lahko opravijo doma, do priprave, dimljenja in sušenja. Edino, kar kupijo, so začimbe. Nasploh jim opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji narekuje, da predelujejo doma vzgojene živali in njihove produkte. 

Prihodnost 

V velikem hlevu Klančnikovi redijo 90 glav živine. Štirideset krav molznic molzejo na molzišču, po deset naenkrat. Čeprav so bili pred leti druga slovenska kmetija, ki se je lahko pohvalila z robotom za popolno avtomatizirano molžo, se ta ni izkazala kot najboljša. Robot naj bi jim olajšal delo, pa so imeli več dela z vsemi opozorilnimi klici iz hleva, ki so se vrstili 24 ur na dan. Zato so robota po šestih letih uporabe zamenjali za novo molzišče, ki jim na dan vzame po dve uri dela. Eno zjutraj in eno zvečer. Velik del pridelanega mleka na kmetiji tudi že predelajo.

Zdi se, da ima prav vsak Kogelnik na Kmetiji Klančnik svojo svoje veselje, svoje delo in zadolžitve. Delo, pravijo, smo si pošteno razdelili, moški se ne vtikajo v kuhinjo, ženske pa ne v traktorje. Nobena dama pri Klančnikovih menda ne prižge in vozi traktorja, stroji so rezervirani za moški del družine. Posodobitev strojnega in voznega parka je želja mladega gospodarja Mihe, ki na dobro vpeljanem gospodarstvu vidi nove izzive. Izzivi so sicer pred kmetijstvom v celoti, tudi z vsemi kontrolami, inšpekcijskimi nadzori, davčnimi posebnostmi in še čim. Tudi virusne bolezni, ki se zadnje čase nezadržno širijo po Sloveniji, jih skrbijo. Tudi zato so želje po obnovi hlevov in kakšni novogradnji še kako na mestu. Vsa dela opravijo sami, na pomoč jim vedno priskočijo tudi člani razširjene družine vsaj dveh generacij, zato se zdi, da jih prihodnost ne skrbi. Svetla prihodnost se nakazuje tudi zaradi šestih vnukinj, ki jih imata Marjana in Marko. Tri so doma na kmetiji, najstarejša med njimi pa ob zaključevanju osnovne šole že razmišlja o svoji prihodnosti. Izobraževalno pot si želi nadaljevati na veterinarski šoli, kar še posebej veseli dedka Marka.

Življenje in delo na kmetiji zahteva vedno več znanja in primerne usposobljenosti, zato je pomembno, da imajo doma naslednike, ki bodo znali svoje delo oplemenititi tudi s primernim znanjem. Najmlajši deklici se navihano in brezskrbno podita okoli hiše ter med dvema štirinožnima prijateljema. Na vsakem koraku Klančnikove kmetije je zaznati življenje. In veselje do življenja. Tega izkazuje tudi najstarejši član družine, 88 letni Jožef. Čeprav ga noge več ne ubogajo kot nekoč, ima še vedno tudi on svojo »čredo«. Če smo natančni, jato. Po dvorišču Kmetije Klančnik se namreč sprehaja 20 pernatih prijateljic, za katere skrbi Jožef in mu v jeseni življenja predstavljajo posebno veselje. In seveda tudi skrb. Četudi konec dneva na kmetiji še ni vse postorjeno, Jožef skrbi, da so na varnem njegove indijske tekačice. Račke pridno pobirajo nadležne polže, krasijo dvorišče in izpopolnjujejo pestro sestavo živali na kmetiji. Ugodna lega domačije ob vodi jim godi, hkrati pa imajo ves mir na tem svetu.

Cesta, ki je nekdaj vodila na Kmetijo Klančnik preko železnice, je namreč že nekaj let zaprta in tako neprevozna. Kmetija je s tem dobila svoj mir in odmaknjenost, ki godi vsem prebivalcem kmetije, hkrati pa je tudi miren kraj za vse številne obiskovalce njihovega turizma.

Čeprav se bo najverjetneje priimek Kogelnik po številnih generacijah moških potomcev in naslednikov ob šestih vnukinjah umaknil novemu, se za prihodnost klenih gospodarjev ni bati. Veselje, srčnost, delavnost, sožitje in razumevanje so njihov zaščitni znak. In življenjsko vodilo. Iz tega se vedno rodijo najlepše zgodbe, prav take, kot je tudi zgodba kmetije Klančnik.