Ta dejavnost ni le ustvarjanje okrasja, temveč tudi priložnost, da si vzamemo čas drug za drugega, se sprostimo in znova občutimo toplino skupnosti.

Ob delu se pogosto prebudijo številni lepi spomini. Stanovalci radi pripovedujejo, kako so venčke izdelovali v mladosti – iz vej smreke ali brina, ovitih okoli slamnate podlage, okrašenih s storži, posušenimi jabolčnimi krhlji, orehovimi lupinami, volnenimi pentljami ali celo ročno izrezanimi papirnatimi okraski. Materiale so nabrali kar v domačem gozdu ali na polju, zato so bili venčki preprosti, a pristni in polni srčnosti.

Danes ta običaj z veseljem ohranjamo. Uporabljamo predvsem naravne materiale, ki prostor napolnijo z vonjem po gozdu in praznikih. Vsak stanovalec svoj venček okrasi po svoje, zato je vsak izdelek unikaten in prežet z osebnim pridihom. Med ustvarjanjem se nasmejimo, poklepetamo, delimo zgodbe in nasvete, pogosto pa tudi zapojemo kakšno staro pesem, ki še dodatno ogreje vzdušje in vsem nariše nasmeh.

Tako adventni venček postane mnogo več kot praznični okras. So simbol tradicije, povezovanja, lepih spominov in radosti, ki jo prinese skupno ustvarjanje.