Zelo simpatično dekle se je leta 1996 rodilo mami Darji, ki jo je z Raven na Koroškem najprej prineslo na Dobravo, potem pa ljubezen še v Dravograd, in očetu Marijanu, ki ga domačini zagotovo dobro poznajo.

Nihče od domačih ni imel posluha, zato so ji od malega veliko brali. Pravi, da je verjetno to razlog, da je že v vrtcu začela v vsakem kotu tičati s knjigo, ki je ni odložila niti med hojo. Vzgojiteljice so bile prepričane, da se je knjige naučila na pamet, ker da so ji pač kar naprej brali, a se je nato enkrat izkazala z branjem z zadnje platnice. Takrat so starše obvestili, da Neža res zna brati! »Kar so oni seveda že vedeli,« se ob spominu zasmeje sogovornica. 

Osnovno šolo je obiskovala v Dravogradu, pot pa jo je nato zanesla v mamin domači kraj, na Gimnazijo Ravne na Koroškem. »Vedno sem govorila, da bom šla naprej v Slovenj Gradec, komaj sem se pustila prepričati, naj grem vsaj pogledati še drugam. Prvi vtis je bil izredno slab, saj sem se spotaknila čez daljinski avto, ki so ga upravljali fanti iz nekega krožka ter skoraj poletela na tla. ‘Tukaj me ne bodo videli!’ sem siknila mami. No, na koncu informativnega dneva pa sploh nisem želela v Slovenj Gradec. Tam sem se začela v trenutku počutiti kot doma,« se nenačrtovane odločitve o srednješolski poti spominja Neža. Kot pravi, so bila to najlepša leta, saj so bili zelo povezan razred. »Bilo je tudi veliko druženj s kitaro in kozarci v Grajskem parku. Res smo se znali imeti fajn,« priznava. 

Ker so bile knjige vedno njena velika ljubezen, pisanje pa njena strast, je želela v življenju početi nekaj, kar bi to omogočalo. Vedno jo je klicala tujina, zato se je pri osemnajstih letih opogumila, spakirala svojo najstniško sobo v škatle in se preselila v Španijo. »Sprejeta sem bila na IE univerzo, na kampus v Segovii. Tja sem šla študirat medije in komunikacije. Bila sem prestrašena, a prepričana, da je to pravo življenje zame. Prelep jezik, njihov način življenja, gospa v trgovini, ki mi je ob mrzličnem pospravljanju v vrečke rekla: ‘Kar počasi, punca, v Španiji si.’ Doma sem bila vedno malce zasanjano počasna, tu pa je bilo to sprejemljivo!« je opisala ljubezen na prvi pogled, ki jo je doživela ob selitvi. A po slabem mesecu dni se je vse končalo. 

Pred selitvijo je Neža šla na biopsijo, na katero je hitro pozabila. A neko jutro sta jo zbudila strta obraza njenih staršev, ki sta se prikazala na Skypu. »Takoj moraš priti nazaj, rezultati niso bili okej,« je bilo njuno sporočilo. Čez dva dni je sedela na letalu za Slovenijo, tri tedne po tem je bila operirana. »Takrat se mi je porušilo vse. Za mano je prišlo šele čez čas, zares pa sem potrebovala deset let, da sem prebolela,« prizna. V Španijo se zaradi okrevanja – psihičnega in fizičnega – ni vrnila. »Mojo prihodnost, ki je ni bilo, so mi nazaj poslali v škatlah,« doda.

Nato je z nekajmesečno zamudo začela študij na Fakulteti za družbene vede, na smeri Novinarstvo. To je bila namreč njena prva izbira v Sloveniji. »Na začetku sem na tem faksu sovražila prav vse. Nikoli ni imel možnosti, saj ni bil v Španiji. Rešila me je šele praksa, rešilo me je novinarstvo,« pove. 

Že kot študentka je začela delati na 24ur.com, kjer se je naučila osnov novinarstva in dela pod pritiskom. »Tam res dobiš ‘dril’, ki je na začetku nujen. Prvega ne pozabiš nikoli, a v nekem trenutku sem morala naprej,« pove. 

Potem se je pridružila začetni ekipi, ki je na noge v Sloveniji postavila N1. »To je posebna zgodba, ki jo težko opišem. Ko si nekje zraven od začetka, ko v nekaj tako močno verjameš, ko nekemu projektu daš toliko sebe … S temi ljudmi smo skupaj doživeli in preživeli toliko, da se počutim, kot da jih poznam že desetletja. Te pa ta način dela, ko ti nekaj toliko pomeni, tudi izžame, ne samo polni,« pove o delu na spletnem portalu, ki je v naši medijski krajini prisoten od leta 2021. 

Neža pokriva dnevne novice, njena »specialiteta« pa so intervjuji. Ljudje jo izredno zanimajo, ne glede na to, ali so javnosti že poznani ali ne. »Važno je, da imajo do nečesa strast. To zame ljudi dela lepe,« pove. Z leti ji je vedno pomembnejša postala problematika nasilja nad ženskami, s čimer se želi v prihodnosti še več ukvarjati. 

Novinarstvo ni zahtevno le zaradi neizprosnih urnikov – popoldnevi, vikendi in prazniki –  temveč tudi zato, ker zaupanje v medije upada, ljudje pa novice dobivajo drugod. »Izredno težko je tekmovati s TikTok videi, ki ljudem vse razložijo v minuti in pol, tudi če stvari ne držijo. Težko je sploh pritegniti in obdržati pozornost ljudi v svetu, ko je toliko dražljajev. A na koncu dneva se nam očitno še vedno zdi vredno,« razmišlja o svoji panogi.

Dravograd je za Nežo pomembno sidrišče, kamor pa se po njenih besedah še premalokrat vrne. »Poskušam priti vsak mesec, a življenje se odvija tudi v Ljubljani. Ne glede na to pa vsakič, ko se vrnem domov, občutim neverjeten mir, ki ga drugje ne najdem. To bo vedno moj dom,« pove sogovornica, ki ne glede na to, kje je, vsakemu v roku petih minut pove, da je Korošica. »Če me je kdo pripravljen poslušati, mu zagotovo razložim tudi vse o Dravogradu in da GA mora nujno prit’ pogledat!« 

Izven službe čas najraje preživlja z ljudmi, ki so ji blizu – partner Nejc, prijatelji in družina –, še vedno pa so njene glavne spremljevalke tudi knjige. »Letos sem začela z bralnim klubom, ki ga organiziram enkrat mesečno. Zanimanje je bilo ogromno, kar mi je povrnilo vero v človeštvo. Zdaj pa me vsako srečanje napolni z noro energijo in toplino,« še pove o svoji najljubši prostočasni aktivnosti. 

Glede na to, da tudi ustvarjalci Utripa delamo v podobni panogi, razumemo, kako pomembna je in bo vedno pisana beseda, iskanje prave resnice v svetu, ki mu vedno bolj vladajo zablode in predvsem pokončna drža, ne glede na vsa polena, ki jih v tem poklicu dobivajo pod noge. Neži želimo, da ji še naprej uspeva vse, predvsem pa, da je zadovoljna in zdrava.