Aljoša Gruden je vso svojo poklicno pot med avtomobili, motorji in drugimi tehničnimi rečmi. Kljub temu pa je bila v njegovem življenju vedno pomembna tudi umetnost. Kar tri desetletja je igral klaviature v ansamblu Stil 5 in z njim prepotoval vso Evropo ter nastopil na približno 500 svatbah, zadnja leta pa vse bolj opaža lepote narave, ki jih spretno lovi v fotografski objektiv.

Rojen Vuzeničan je po mladosti na Ravnah na Koroškem postal strojni mehanik ključavničar, vendar priznava, da se je v tem poklicu znašel bolj po naključju in zaradi spleta okoliščin. »Tako kot številni najstniki sem se v zadnjih dveh razredih, ko so ocene najpomembnejše, premalo potrudil in ni bilo prav veliko različnih možnosti pri izbiri srednje šole. Šel sem za ključavničarja, tako kot veliko sošolcev, pa sploh nisem vedel, kaj je to, kaj bom delal. Šele v srednji šoli sem se začel učiti in sem bil med najbolj pridnimi.« Takoj po končani srednji šoli se je zaposlil na Armaturah na Muti, a je težko usklajeval izmensko delo z igranjem v glasbeni skupini.

Kmalu je našel delo v avtomobilski industriji. Danes skrbi za prodajo rabljenih avtomobilov v enem izmed koroških avtomobilskih salonov, pred tem pa je med drugim prodajal tudi traktorje in motorje. V vse, česar se je lotil, se je poglobil z vso predanostjo. »Še danes nimam izpita za motor, ne znam ga voziti, znam ga pa sestaviti,« pove. Nekaj let je imel trgovino z motorji in motoristično opremo, česar se danes spominja kot najlepšega obdobja svojega poklicnega življenja.

Čeprav je s svojo poklicno potjo zadovoljen, pa je prepričan, da bi marsikaj naredil drugače, če bi bil še enkrat mlad. »Zagotovo bi se želel poklicno ukvarjati s fotografijo.«

Vseeno pa je bila glasba vedno njegova največja ljubezen. »Mislil sem, da nikoli ne bom mogel živeti brez igranja,« prizna in doda, da je bila služba pogosto le obveznost, glasba pa to, kar ga je veselilo.

Ob službi in igranju v ansamblu pa je našel tudi čas za družino. Z ženo sta si ustvarila družino, rodila se jima je hči. A kot radi rečemo, zgodi se življenje in stvari se ne obrnejo vedno tako, kot smo načrtovali. S soprogo nista več videla skupne prihodnosti ter se odločila, da bosta življenje nadaljevala vsak na svoji poti. 

Po težkih preizkušnjah je Aljoša našel uteho v naravi. Preselil se je na Goriški Vrh in tam odkril nov hobi. »Vse življenje je bilo moj glavni hobi ukvarjanje z glasbo in prepričan sem bil, da bo tako tudi ostalo. Čeprav sem vedno imel veselje do fotografiranja, pa sem se mu zares posvetil šele po selitvi, ločitvi in prenehanju z aktivnim igranjem skupini Stil 5. Fotografiranje in snemanje narave mi je pri vseh teh spremembam v mojem življenju zelo pomagalo. Človek mora imeti nek hobi in zame je to zdaj fotografija. Ni dneva, da ne bi česa fotografiral,« razkrije.

Na Goriškem Vrhu ni težko najti navdiha in motivov za fotografiranje, pojasni. »Če je le mogoče, skoraj ne zamudim sončnega vzhoda. K sreči nisem človek, ki bi dolgo spal. Zjutraj se zbujam med tretjo in peto uro in tako že pričakam najlepše trenutke za ustvarjanje –  so zgodaj zjutraj in ko sonce vzide. Če je zunaj megla in se nič ne vidi, mi kar nekaj manjka in sem nesrečen.« A tudi ob meglenih in dozdevno pustih dneh najde trenutke, ki jih je vredno ovekovečiti, pa naj bo to obris drevja v megli ali pa kapljica na pajčevini.

V kratkih zimskih dneh Aljoša išče trenutke slikovitih sončnih zahodov, ko Miklavž peče piškote, lepote narave pa deli tudi z dveletno vnučko in njeno psičko, ki ga pogosto prideta obiskat iz mesta na Goriški Vrh. »Na tako lepem kraju, kot je Goriški Vrh, je narava zelo radodarna s čudovitimi prizori. Če pa se še znaš malo zraven narediti, pa ti lepa fotografija skoraj mora uspeti.«

Posebnost Aljoševih fotografij je med drugim tudi to, da so vse posnete s telefonom. Sicer ima tudi malo boljši fotoaparat in ostalo opremo, a ga le redko uporablja, saj ga ne nosi vedno s seboj, medtem ko je telefon priročen in vedno v žepu. Ko opazi, denimo, zanimivo igro svetlobe, lahko takoj ujame hitro minljiv trenutek brez posebnih priprav opreme. »Uporabljam Samsung Galaxy S21 FE 5G. Že pred njim sem imel telefon znamke Samsung in bilo mi ga je žal, ko se je pokvaril, saj sem z njim lahko posnel zelo lepe fotografije. Popravilo ni bilo možno in ko sem prodajalki povedal, da mi je bilo pri tem telefonu najbolj všeč to, da je snemal lepe fotografije, mi je svetovala ta model in zdaj vidim, da je bila izbira res pravilna, saj sem s tem telefonom zelo zadovoljen.«

Preprostost opreme na eni in izjemen rezultat na drugi strani ne ostaneta neopažena. »Pred časom mi je znanka rekla, da zelo ceni to, da ustvarjam s poceni aparatom. Ni vse v opremi. Zelo veliko je že to, da vidiš stvar in da jo iz pravega kota fotografiraš. Zjutraj, ko se odpeljem v službo in ko opazim kaj lepega, sploh kakšno lepo jutranje nebo, potem kar hitro ustavim avto in sem že zunaj v akciji. V naravi so važni trenutki, vse najlepše se zgodi v nekaj sekundah ali pa največ v minutah. Če takrat ne fotografiraš, potem si zamudil tisti najlepši trenutek.«

Svoje fotografije rad pokaže svetu. Objavlja jih na Facebooku in Instagramu, njegove video posnetke pa je mogoče občudovati na TikToku. »Fotografije objavljam tudi na različnih slovenskih straneh kot so Lepote Slovenije in podobno. Veliko mojih fotografij so objavili tudi na Slovenskem konzulatu Južne Avstralije,« mi zaupa.

Njegove fotografije so že večkrat pritegnile pozornost strokovnjakov z vsega sveta. »Piše mi veliko profesionalnih fotografov in me sprašujejo, s katerim fotoaparatom fotografiram in s katerimi programi fotografije potem obdelujem. Pa mi je kar malo nerodno, ko odgovorim, da ne fotografiram s fotoaparatom, ampak s telefonom, in da, če že obdelam kakšno fotografijo, jo tudi z osnovnim programom, ki ga ima vsak telefon. Večinoma mi sploh ne odpišejo več, saj verjetno mislijo, da se norčujem.«

Aljoša je rad fotografiral že v času glasbenega ustvarjanja s Stil 5, kjer je fotografiral vse njihove nastope, danes pa fotografira tudi avtomobile, ki jih prodaja. A najraje fotografira naravo in živali. »To je nekaj čisto drugačnega in čudovitega. Vse življenje sem živel v mestu in nisem narave videl v vsej njeni lepoti, tako kot jo zdaj.«

Skozi fotografijo se je spremenil tudi njegov pogled na svet. Naučil se je opaziti stvari, ki bi jih nekoč spregledal. »Lepoto lahko vidim v takšnih malenkostih, kot je, na primer, kamen, list, veja ali kaj drugega. Samo videti moraš, to je bistvo vsega. Pri naravi pa je čudovito to, da lahko vsak dan na isti lokaciji fotografiraš enako stvar pa je vsak dan drugače, ker je odvisno od svetlobe, oblakov, vremena in ostalih dejavnikov.« Doda, da se vsako jutro med potjo v službo ustavi na istem mestu in fotografira, a niti dve fotografiji nista enaki.

Fotografiranje narave je za Aljošo oblika sprostitve. »Sploh zjutraj pred službo si rad vzamem čas in sem v naravi in v družbi kakšnih živali. Srečo imam, da imam v soseščini tudi nekaj lepih konjev, s katerimi sem se med poletjem spoprijateljil in so mi postali moja muza za fotografiranje. Prinesem jim kakšen priboljšek, oni pa mi pozirajo.« 

Poleg konjev je motiv, ki mu predstavlja neizčrpen vir navdiha, tudi cerkev na Ojstrici. »Leži namreč na zares čudoviti lokaciji in ko se vozim v dolino, sploh v jutranjih urah, nastanejo s to cerkvijo najlepše fotografije.«

Fotografiranje narave se od fotografiranja praznovanj, koncertov in prireditev razlikuje tudi po tem, da večinoma poteka v samoti in tišini, zaradi česar je tudi tako sproščujoče in predstavlja umik od vsakdanjega vrveža. Aljoša pa opaža, da imajo številni ljudje, ki veliko fotografirajo motive narave, za sabo težke in boleče izkušnje ali pa so tako ali drugače osamljeni. »V tem času, odkar fotografiram naravo, sem spoznal veliko dobrih ljudi od vsepovsod, ki me pri tem tudi zelo spodbujajo. Veseli me, da lahko komu približam te lepote, ki jih imamo v našem kraju, da jih ponesem v širni svet. Mogoče bom pa imel kdaj v prihodnosti tudi kakšno razstavo s svojimi fotografijami.«

V dneh pred najinim pogovorom je bil sveže natisnjen tudi njegov koledar, ki je postal že tradicija. »Vsako leto ga dam izdelati za svoje veselje, na njem pa so fotografije, na katere sem najbolj ponosen. Zelo težko je napraviti izbor dvanajstih najlepših fotografij, saj jih vsak mesec posnamem ogromno takšnih, ki bi si zaslužile biti na tem koledarju.«

Njegove fotografije občudujejo ljudje po vsem svetu, a najbolj vesel je pohval rojakov, s katerimi še posebej rad deli svoje umetnine. »Rad bi se zahvalil reviji Utrip Dravograda, ki mi je dala možnost, da se katera izmed mojih fotografij znajde na vaši naslovnici. Zelo sem počaščen in lepo je, ko vidiš, da si cenjen in da kdo opazi tvoj trud in tvoje delo.« 

In prav na pričujoči naslovnici lahko občudujemo eno izmed njegovih fotografij, s katero nas spominja na to, da živimo v zares lepem delčku sveta, ki ga brez fotografov, ki v svoje delo dajo tudi svojo dušo, morda ne bi opazili.

Kot vsakomur, ki je kdaj navdušeno, a neuspešno, poskušal ujeti čudovit prizor v fotografski objektiv, mi je jasno, da je zgolj tehnično znanje premalo. Da bi trenutek lepote, ki ga vidimo, lahko tudi posneli, je potrebno več. V fotografijo je, tako kot v vsako drugo umetnost, potrebno dati del sebe, fotografijo je potrebno ustvariti z dušo, v njo preliti tako bolečino kot tudi radost. Ko gledam Aljoševe fotografije, vidim, da počne prav to.