Veliko danes že odraslih krajanov pa je prve korake v svet delalo prav z njenim spremstvom.

Ko govori o svojem delu, ne govori o službi, ampak o poslanstvu, ki je z njo že od nekdaj. V njenih besedah čutimo gotovost, da je izbrala pravo pot, pa tudi kombinacijo odločnosti in topline, kar sta lastnosti, ki sta za uspeh pri njenih nalogah ključni. Lastnosti, ob katerih si zlahka predstavljaš otroke, ki ji zaupajo, in sodelavce, ki vedo, da jo lahko kadarkoli vprašajo za nasvet.

Ko pripoveduje o svoji poti, se ne ustavlja pri prelomnicah, ampak pri ljudeh – pri otrocih, ki so jo spremljali skozi leta, pri sodelavcih, s katerimi danes deli odgovornost, in pri skupnosti, v katero je vpeta že vse življenje. Njena zgodba ni zgodba o velikih obratih, temveč o nečem bolj tihem in vztrajnem – o občutku, ki ga je nosila v sebi že kot deklica in mu je ostala zvesta tudi danes.

»Že kot majhna deklica sem vedela, da želim postati vzgojiteljica,« pove Nataša Gabor, ravnateljica Vrtca Dravograd. »Obiskovala sem vrtec na Robindvoru, kjer smo imeli vzgojiteljico Edito, ki mi je bila velik vzor. Bila je prijazna ženska, predana otrokom in svojemu poklicu. Že kot šestletna deklica sem želela postati kot ona. In od takrat naprej nikoli nisem podvomila.«

Po zaključeni osnovni šoli v Dravogradu se je tako brez kančka oklevanja odločila za Srednjo vzgojiteljsko šolo v Mariboru, medtem ko so ostali sošolci in sošolke raje izbrali nadaljevanje šolanja na Koroškem, bližje domačemu kraju. »Še ena sošolka je razmišljala o tem, pa se je na koncu odločila drugače. Jaz pa sem vedela, da je to edina prava izbira zame.« Sprva se je dnevno vozila v šolo z vlakom, kasneje pa se preselila v dijaški dom. »V prvih dveh letnikih sem se v šolo vozila, potem pa bivala v dijaškem domu. To mi je dalo samostojnost, neko osebno rast, ki je drugače ne bi imela.«

Po zaključku šolanja leta 1993 ni dolgo čakala na priložnost. Že marca prihodnjega leta se je zaposlila v Vrtcu Dravograd na delovnem mestu varuhinje, kot so takrat imenovali pomočnice vzgojiteljic. »Bila sem res vesela, da sem dobila službo. Takoj sem začutila, da sem na pravem mestu. Otroci so me vedno napolnili z energijo. Doma so mi vedno govorili, da pridem iz službe tako polna energije.«

Ko govori o energiji, ne govori v prenesenem pomenu. Gre za zelo konkreten občutek, ki se je skozi leta ponavljal skoraj vsak dan. Otroci ne skrivajo svojih odzivov, ne olepšujejo odnosov in ne igrajo vlog – njihova iskrenost je neposredna. Prav zato hitro začutiš, ali si na pravi poti. Če si, ti to pokažejo brez besed – z nasmehom, z bližino, z drobnimi gestami, ki jih ne moreš zrežirati. Če nisi, pa prav tako hitro začutiš, da nekaj ne deluje. Morda je prav v tem razlog, da delo nikoli ne postane rutina.

Istega leta se je njeno življenje pomembno spremenilo tudi zasebno. Preselila se je na Prevalje, tam pa si je tudi ustvarila družino. »Novembra se mi je rodila hčerka Nastja,« pove z nasmehom. Po porodniškem dopustu se je vrnila na delo in nadaljevala svojo pot v vrtcu, leta 2002 pa se je družina povečala, rodil se je sin Nal. Zaradi spleta okoliščin se je leto kasneje družina preselila. »Po desetih letih smo se vrnili v Dravograd, v hišo, kjer sem preživela otroštvo. Vrnila sem se z veseljem. Živeti in delati v domačem kraju je prednost, čutiš večjo pripadnost, bolj si vpet v življenje skupnosti.«

Čeprav je že delala, je vedela, da želi nadaljevati tudi študij. Ob delu se je vpisala na Pedagoško fakulteto v Mariboru. »Študij ob delu je zahteval veliko predanosti in organizacije. Ni bilo enostavno, sploh ob družini in službi. Ampak sem vztrajala.« Leta 2007 je diplomirala in si s tem odprla nova vrata v stroki. Postala je vzgojiteljica predšolskih otrok. Poudarja, da je bila podpora družine pri tem ključnega pomena. »Veliko vlogo so imeli moji najbližji – partner in moji ter njegovi starši, ki so mi stali ob strani. Brez njihove podpore bi bilo bistveno težje.«

Velik del svoje poklicne poti, kar 28 let, je preživela neposredno v oddelku, med otroki. »Ko sem prišla v skupino, so otroci pritekli k meni in me objeli. Ko sem šla, je bilo enako. Takrat vidiš, da te imajo res radi.«

Ti trenutki, ko otroci sami poiščejo bližino, niso nekaj, kar bi lahko načrtoval. Nastajajo postopoma, skozi vsakodnevne odnose, skozi zaupanje, ki se gradi počasi. Ko otrok začuti, da je slišan, da je viden in da je varen, se to pokaže na zelo preprost način – v tem, da pride k tebi, da te prime za roko, da te objame. Prav ti drobni trenutki so tisti, ki ostanejo. To so trenutki, ki jih ne pozabiš. »Otroci ti dajo nekaj, česar ne moreš dobiti nikjer drugje. Noben otrok te ne more izprazniti – vsak ti da nekaj, če to znaš sprejeti.«

V vseh teh letih, kot pravi, ni imela slabih izkušenj. »Nikoli. Niti z otroki niti s starši. Vedno smo našli skupen jezik. Tudi če je bilo kdaj treba staršem povedati kaj, kar jim ni bilo prijetno, so kasneje spoznali, da je to za otroka dobro.« Delo vzgojiteljice vidi kot nekaj, kar presega običajen poklic. Vrtčevska igralnica je tako skozi leta postala njena največja učilnica. V skupini otrok, kjer je vsak drugačen, se je naučila opazovati, poslušati in predvsem prepoznavati potrebe, ki niso vedno izrečene na glas. Kot pravi sama, mora vzgojitelj znati začutiti, kdaj otrok potrebuje več pozornosti, kdaj spodbudo in kdaj zgolj občutek varnosti. »V skupini je 20 otrok in vsak je drugačen. Vsak ima svoje potrebe, ki se skozi dneve spreminjajo. Moraš znati prepoznati, kdaj kdo potrebuje več pozornosti. To je odgovornost, ampak tudi nekaj zelo lepega.«

Prav v teh vsakodnevnih situacijah se po njenem mnenju pokaže bistvo tega poklica. Otroci reagirajo neposredno, iskreno, brez zadržkov. Njihovi odzivi so takojšnji in neolepšani, zato hitro pokažejo, ali si na pravi poti. Takšen odnos zahteva veliko prilagodljivosti, hkrati pa prinaša tudi največje zadoščenje.

Poudarja, da je delo z otroki nekaj, kar človeka oblikuje. Vsak otrok pusti svoj pečat, vsaka generacija prinese nove izzive. Prav ta raznolikost pa je razlog, da delo nikoli ne postane rutina. Vsak dan je drugačen in vsak dan zahteva nov pristop.

Sčasoma je poleg dela z otroki prevzela tudi več odgovornosti. Septembra 2007 se je zaposlila za nedoločen čas kot vzgojiteljica v enoti Robindvor, že naslednje leto pa prevzela njeno vodenje. »To obdobje me je zelo oblikovalo. Tam sem začela bolj poglobljeno razumeti organizacijo vrtca, delo kolektiva, vse, kar je povezano z vodenjem.«

Ko je leta 2023 kandidirala za ravnateljico Vrtca Dravograd, odločitev ni bila samoumevna. »Ob odločitvi za kandidaturo sem občutila negotovost. Delo z otroki me je izjemno izpolnjevalo. Vedno sem verjela, da otroci človeka bogatijo s svojo iskrenostjo, radovednostjo in toplino. Vedela sem, da se bom težko poslovila od vsakodnevnega neposrednega dela z otroki, če postanem ravnateljica.« Kljub temu je sprejela izziv in bila izbrana za mandatno obdobje petih let.

Prehod iz oddelka v vodenje ni pomenil le spremembe delovnega mesta, ampak tudi spremembo načina razmišljanja. Če je bilo prej v ospredju delo z otroki, je zdaj v ospredju celoten sistem – kolektiv, starši, organizacija, zakonodaja.

Ob tem poudarja, da jo je prav njena pot, ki se je začela na najnižji stopnji, oblikovala v vodjo, kakršna je danes. Razume procese, ker jih je sama doživela. Ve, kako poteka delo v oddelku, kakšne so obremenitve in kakšni so izzivi, zato lažje razume sodelavce in njihove potrebe. »Bila sem pomočnica, potem vzgojiteljica, vodja enote … Ko začneš na nižjem delovnem mestu, znaš ceniti vsako delo. Čisto vsak delavec je pomemben – tudi čistilka, kuhar, hišnik. Brez njih vrtec ne bi mogel delovati.« To ji danes pomaga pri vodenju. »Če pride pomočnica k meni s težavo, jo razumem. Točno vem, kaj pomeni njeno delo, ker sem ga tudi sama opravljala.«

Kljub temu priznava, da je bil prehod zahteven. Ne toliko zaradi dela samega, temveč zaradi odnosov. Ko postaneš vodja ljudem, s katerimi si prej delal kot enakovreden sodelavec, se dinamika spremeni. To zahteva čas, pogovor in jasno postavljanje meja, hkrati pa ohranjanje spoštovanja in zaupanja.

Prehod v vodenje pa ni bil brez izzivov. »Ko sem postala ravnateljica, so me vsi že poznali. Treba je bilo na novo opredeliti odnose. Čeprav smo kolegi, je zdaj moj položaj drugačen.« Prizna, da je bilo na začetku potrebno nekaj časa, da so se odnosi postavili na novo. »Po treh letih lahko rečem, da smo se začutili. Da sem zdaj ravnateljica, ne več vzgojiteljica med njimi, hkrati pa smo še vedno lahko zelo dobri sodelavci.«

Delo ravnateljice je, kot pravi, povsem drugačno od dela v oddelku. »To je vodenje kolektiva 60 do 70 ljudi. Moraš biti pravičen, si vzeti čas za vsakogar, znati se pogovoriti tudi, ko ni lahko.« Poseben izziv predstavlja tudi dinamika kolektiva. »Smo večinoma ženski kolektiv. Imamo le tri moške – dva hišnika in enega kuharja. To pomeni veliko odnosov, veliko komunikacije. Včasih je naporno, ampak se tega zavedam.«

V takšnem kolektivu so odnosi pogosto bolj neposredni, komunikacija intenzivnejša, pričakovanja pa včasih tudi višja. To lahko pomeni več izzivov, hkrati pa tudi več priložnosti za povezovanje. Sama verjame, da je ključ v tem, da se stvari povedo na glas – tudi takrat, ko pogovor ni prijeten. »Težave se ne rešujejo same od sebe, ampak jih je treba odpreti. Včasih so pogovori zahtevni, včasih neprijetni, a so nujni za delovanje kolektiva. Pomembno se ji zdi, da ima vsak možnost izraziti svoje mnenje in da se konflikti rešujejo sproti.« Ob tem verjame, da se spoštovanje ne kaže v formalnostih, ampak v odnosu. V načinu, kako se pogovarjamo, poslušamo in sodelujemo. Prav to poskuša graditi tudi v kolektivu – občutek, da so vsi del iste zgodbe.

Ena izmed največjih sprememb, ki jih je prinesla funkcija ravnateljice, je stalna odgovornost. Ko se dan konča, se delo pogosto nadaljuje v mislih. Včasih so to drobne situacije, drugič večje odločitve, ki vplivajo na kolektiv ali delovanje vrtca. Takrat ni več neposrednega pogovora, ostane le razmislek, kako bi stvari lahko še izboljšala ali drugače izpeljala. To je del dela, ki ga navzven ni vedno videti, a ga nosi vsak, ki vodi ljudi.

Razlika se kaže tudi v tem, kako delo vpliva nanjo. »Ko sem delala v oddelku, sem domov prihajala polna energije. Zdaj pa pridem kdaj tudi utrujena. Še zvečer razmišljam, kako bi kaj naredila, kaj bo sledilo.« Delo se ne konča, ko zapusti vrtec. »Ko telefon zazvoni, se oglasim. Vedno. Ne glede na uro ali dan. Nikoli ne veš, kdo kaj potrebuje, mogoče je kaj nujnega.«

Pri tem poudarja, kako pomembno je razumevanje doma. »Družina mora to sprejemati. Če te doma zavirajo, je težko. Moraš pa znati tudi postaviti mejo – določene stvari so zaupne in jih ne moreš deliti. Včasih bi si želel kaj povedati, pa ne smeš. Takrat moraš to predelati sam ali pa s sodelavci. V takšnih trenutkih sem še posebej hvaležna za svojo pomočnico, ki je moja prva zaupnica.«

Ko govori o svojih sodelavcih, je iskrena in ponosna. »Zelo sem vesela, da delam s takimi ljudmi. So predani, strokovni. Tudi če kdaj kakšen dan ni najlepši, smo ekipa. Vedno se podpiramo.«

Kljub zahtevni funkciji in tempu, ki ga prinaša, skuša čas zase in za najbližje vseeno ohranjati. Najraje ga preživlja preprosto, v stiku z naravo in družino. »V prostem času sem zelo rada na vrtu. Lani mi je partner uredil visoke grede in z veseljem jih obdelujem,« pove. Delo zunaj jo pomirja in ji pomaga odklopiti od vsakodnevnih obveznosti. Rada tudi kolesari, pred kratkim si je kupila električno kolo, s partnerjem pa se, ko le utegneta, odpravita na skupne vožnje. Pomemben del njenega vsakdana so tudi sprehodi s psom.

A največ ji pomenijo trenutki z vnukoma. »Vnuka Tai in Tia me res izpopolnjujeta,« pove z nasmehom. Ker sta njuna starša pogosto zelo aktivna, sploh ob koncih tedna, veliko časa preživita pri njej. »Takrat ustvarjamo, rišemo, gremo v trgovino, pogledamo kakšen film … To, da sem lahko v njuni družbi, me res napolni.« Prav v teh trenutkih se, kot pravi, na drugačen način znova poveže z otroškim svetom – brez odgovornosti, ki jo nosi v službi, a z enako toplino.

Vrtec Dravograd danes deluje na več lokacijah in vključuje več sto otrok, a se tako kot drugod po Sloveniji sooča z upadom števila otrok. »Število otrok zelo pada. To je problematika vse Slovenije, na to nimamo vpliva. Razlog je nižja nataliteta, pa tudi bližina Avstrije. Mnogo staršev je namreč zaposlenih v Avstriji, kjer starševski dopust traja tri leta in marsikdo zato otroka vključi v vrtec šele s tremi leti.«

To pomeni, da se mora vrtec prilagajati – tako v organizaciji kot v ponudbi. Danes starši vrtec pogosto izbirajo zelo praktično – glede na pot v službo, čas varstva in dodatne aktivnosti. To pomeni, da vrtec ni več samo bližina doma, ampak del širše organizacije vsakdana družine. Kljub temu se trudijo ostati privlačni za starše.

»Organiziramo dneve odprtih vrat, starši si lahko ogledajo delo, prostore. Imamo veliko aktivnosti, ponujamo tudi nadstandardne dejavnosti – tečaj smučanja in plavanja, vsako leto pa otroke, ki vrtec obiskujejo zadnje leto pred odhodom v šolo, peljemo na dvodnevno bivanje na Center šolskih in obšolskih dejavnosti Ajda. S prihodnjim šolskim letom bomo uvedli tudi učenje tujih jezikov skozi igro in ples.« Pomemben del njihovega dela je tudi sodelovanje s starši. »Starši se zelo radi vključujejo, prihajajo na prireditve, pohode, predstave. Veliko dejavnosti imamo v marcu, ki je mesec družin, in decembra v prazničnem času. Vse aktivnosti so vedno dobro obiskane. To nam veliko pomeni.«

Sodelovanje pa ni omejeno le na starše. Vrtec ima tudi močno vlogo v lokalni skupnosti. »Sodelujemo z vsemi krajevnimi skupnostmi, imamo svojo lutkovno sekcijo Mavrica, ki uprizarja predstave za vse otroke v občini, organiziramo različne dogodke v sodelovanju z drugimi organizacijami.« Letos obeležujejo pomemben jubilej – 70 let samostojnega delovanja. »To je zgodba o ljudeh, predanosti in skupnih vrednotah. Vrtec je rasel skupaj z okoljem in se vedno prilagajal potrebam družin.«

Njena vizija vrtca ostaja preprosta, a jasna – ustvariti prostor, kjer se vsi počutijo varne. »Verjamem, da mora vrtec biti spodbudno, varno in vključujoče okolje za otroke, starše in zaposlene,« pove. Prostor, kjer se spodbuja radovednost, ustvarjalnost in razvoj, hkrati pa ostaja prisoten človeški stik.

Eden zahtevnejših delov njenega dela je tudi sprejemanje odločitev, ki niso vedno enostavne. »Ko vodiš tak kolektiv, moraš imeti nadzor nad celotnim dogajanjem,« pravi. Zapiranje oddelkov, prilagajanje organizacije ali reševanje konkretnih težav so situacije, kjer ni enostavnih odgovorov.

Pri tem poudarja, kako pomembno je, da si obveščen. »Svoje delavce spodbujam, da mi vse povedo, da me obveščajo o vsem, kar se dogaja. Prej ko izvem, prej lahko ukrepam,« razloži. Po njenem mnenju je veliko lažje reševati stvari sproti, kot pa takrat, ko se že zapletejo.

V več kot treh desetletjih dela je spremljala številne spremembe na področju predšolske vzgoje. Spremenili so se pristopi, pričakovanja staršev, način dela in tudi sama organizacija vrtcev. Otroci ostajajo v svojem bistvu enaki – radovedni, iskreni in odprti – vendar prihajajo iz drugačnih okolij, z drugačnimi izkušnjami.

»Tudi starši so danes drugačni, kot so bili nekoč,« pove. »Bolj so vključeni, bolj informirani, včasih tudi bolj zahtevni.« To pomeni, da mora vrtec znati vzpostaviti odprto komunikacijo in graditi partnerski odnos, ki temelji na sodelovanju.

Sedemdeset let delovanja vrtca ni le številka, ampak zgodba, ki se je gradila skozi generacije. Začela se je že leta 1922 z začetki organiziranega varstva, samostojno pot pa je vrtec začel leta 1956. Od takrat se je razvijal, širil in prilagajal potrebam okolja.

»Vrtec je rasel skupaj z okoljem in se vedno prilagajal potrebam družin,« poudari. Čeprav se je od svojih prvih začetkov močno povečal in razširil, pa kljub vsem spremembam ostaja njegovo osnovno poslanstvo enako – ustvariti varno, spodbudno in kakovostno okolje za otroke.

Ko Nataša Gabor govori o svoji poti, se vedno znova vrača k istemu občutku – da je izbrala prav. »Nikoli nisem podvomila,« je dejala že na začetku pogovora, in to se skozi njeno pripoved znova potrjuje. Delo z otroki ji je skozi leta dalo energijo, delo z ljudmi pa širino. Obe izkušnji danes združuje v svoji vlogi ravnateljice, kjer poskuša ustvarjati okolje, v katerem se dobro počutijo vsi – otroci, zaposleni in starši.

In čeprav se je njena vloga skozi leta spreminjala, bistvo ostaja enako – povezanost z otroki in zavedanje odgovornosti, ki ga prinaša vzgoja bodočih generacij. In vrtec še vedno ostaja njen prostor.