Že več kot pol stoletja je to eno najbolj prepoznavnih imen dravograjskega športnega življenja. Ne zato, ker bi na prvoligaških tekmah zabijal odločilne gole v zadnjih minutah ali avtoritativno sedel na trenerski klopi, ampak zato, ker je že več kot pol stoletja gonilna sila tukajšnjega nogometnega kluba in tako rekoč sinonim za nogomet v Dravogradu.

Ko je Jože letos prejel Zlati grb Občine Dravograd, je lokalna skupnost nagradila človeka, ki je Nogometnemu klubu Dravograd posvetil praktično vse svoje odraslo življenje. V današnjem času, ko se šport pogosto meri izključno skozi rezultate, drage prestopne pogodbe in zneske na bančnih računih, zgodba Jožeta Vivoda govori o povsem drugačnih vrednotah – o neusahljivi predanosti in delu, ki ga gledalci na tribunah le redko opazijo.

Njegova pot se sicer ni začela na urejeni travnati površini. Odraščal je na kmetiji svojega strica v Otiškem Vrhu v precej skromnih razmerah, kjer otroštvo ni postreglo z obiljem. V hiši je živelo veliko ljudi, denarja je bilo malo, včasih je zmanjkalo celo osnovne hrane. Že od malih nog je moral poprijeti za trdo kmečko delo, zato za športne dejavnosti v zgodnji mladosti preprosto ni bilo časa.

Po končani osnovni šoli ga je finančna stiska družine usmerila na industrijsko šolo, čeprav mu je šla matematika odlično od rok in si je potihem želel nadaljnjega šolanja. Takoj po zaključeni industrijski šoli se je zaposlil v Železarni Ravne in tam ostal vse do upokojitve, v kolektivu pa so ga cenili kot vestnega in zanesljivega delavca.

Zaradi težkega in skromnega otroštva tako niti ni nenavadno, da ga nogomet ni ujel že v času osnovne šole, ko dandanašnji mladi nogometaši začenjajo svoje druženje z žogo. Prvič je resneje stopil na igrišče šele kot mladenič. Leta 1968 ga je opazil Mihael Ločičnik in ga povabil med igralce Libelič. Za klub je igral dve leti, nato pa je njegovo športno pot za nekaj časa prekinilo obvezno služenje vojaškega roka. Ko se je vrnil, pa ga je življenje usmerilo v drugačno vlogo – v klubsko ozadje, kjer je našel svoje pravo poslanstvo.

Leta 1971 sta s prijateljem Friderikom Ločičnikom začela sestavljati člansko ekipo takratnega NK Ojstrica, predhodnika današnjega NK Dravograd. Klub je na papirju sicer obstajal že od leta 1958, vendar so bila tista leta obdobje ponovne organizacije. Osnovnih pogojev praktično ni bilo: primanjkovalo je denarja, opreme, žog in prostorov.

»Denarja ni bilo, vse smo financirali sami. V vsem času sem v klub vložil toliko lastnega denarja, da bi si s tem lahko zgradil hišo. Pa mi ni žal,« se spominja tistih pionirskih časov brez kakršnega koli obžalovanja. To ni bila doba sponzorskih pogodb, občinskih razpisov ali profesionalnih športnih direktorjev, ampak čas, ko je klub živel izključno na ramenih posameznikov, pripravljenih žrtvovati svoj čas, delo in denar.

Njegove naloge v klubu so se z leti neustavljivo množile in segle celo izven meja kluba. Bil je sekretar, tehnični vodja, predstavnik ekip, organizator, sodnik, delegat Nogometne zveze Slovenije ter po potrebi tudi trener. Če trenerja ni bilo, je vodil ekipo na tekmi; če je bilo treba pripraviti igrišče, je bil prvi na stadionu; ko je bilo treba po tekmi pospraviti, pa je odšel zadnji. »Prevzel sem vse funkcije. Bil sem predstavnik ekipe, tehnični vodja, republiški delegat, delegat MNZ Maribor ... Ni bilo stvari, ki je ne bi delal,« pravi. Ko ga vprašam, katera od vseh teh vlog mu je bila v vseh teh desetletjih najbolj pri srcu, ne okleva dolgo: »Predstavnik ekipe. Tam sem odgovarjal za vse, hodil na tekme in skrbel za celotno organizacijo. To mi je bilo najbolj pri srcu.«

Ko ga povprašam o najtežji nalogi, je odgovor nekoliko presenetljiv: ne organizacijski sestanki ali vožnje na tekme, ampak čisto običajno pranje dresov. V obdobju, ko se je gradil današnji stadion, namreč klub ni imel niti osnovne pralnice niti vodovoda. Ob igrišču je stal en sam gradbeni kontejner z enim samim pralnim strojem. Vodo za pranje je Jože napeljal kar s pokopališča. »Tisto je bilo res naporno,« se spominja Jože. »Trajalo je kakšne tri dni, da sem opral vse drese. Danes sicer traja enako dolgo, čeprav imam tri pralne in tri sušilne stroje, vendar je tudi selekcij in njihovih dresov veliko več. Takrat pa je bilo vse veliko težje in v nemogočih pogojih.«

Tudi slačilnice so bile, milo rečeno, skromne. Igralci so se pogosto preoblekli kar doma in prišli na tekmo že v športni opremi. Garderoba na stadionu je bila ena sama majhna soba, tople vode pa je bilo le za vzorec – kolikor jo je pač uspel segreti en sam osemdesetlitrski bojler. »Danes imajo tisočlitrskega, kar se je takrat zdelo nepredstavljivo. Bili smo izjemno hvaležni za tisto malo, kar smo imeli, in nihče se ni pritoževal.«

Nogomet v sedemdesetih in osemdesetih letih ni bil vedno lepa in romantična športna pravljica. Gostovanja na Koroškem in Štajerskem so bila pogosto napeta in nepredvidljiva. Današnje tekme imajo urejeno varovanje, policijo in stroga pravila, takrat pa so strasti ob porazih domačih ekip hitro prekipetele.

»Posebej divje je bilo na gostovanjih v Mariboru in okolici. Če si zmagal, so te navijači in domačini zaklenili in zmerjali, da raje ne povem kako. Tepli bi nas, če se ne bi zabarikadirali v slačilnico,« opisuje takratne razmere. Na nekaterih gostovanjih v Pekrah ali Račah so po koncu tekme v zaklenjenih slačilnicah čepeli tudi po več ur, dokler se razgrete glave na tribunah niso nekoliko ohladile in je bilo sploh varno stopiti do avtomobilov ali avtobusa. »Klicali smo tudi policijo, pa se pogosto sploh niso odzvali. Včasih res ni bilo nobene discipline.«

Eden od takšnih napetih incidentov ga je pripeljal celo do pričanja na sodišču v Mariboru. Na neki tekmi je izbruhnil pretep, v katerem je eden od udeležencev drugemu s hudim udarcem presekal uhelj. Jože je moral kot uradni predstavnik kluba na sodišču podrobno pojasnjevati, kaj se je na igrišču in ob njem dejansko zgodilo. A kljub takšnim epizodam v njegovih besedah ni grenkobe: »Veliko je bilo slabih stvari, ampak daleč največ pa dobrih. Na koncu vedno prevladajo tisti lepi spomini.«

In lepih trenutkov v več kot petih desetletjih vsekakor ni primanjkovalo. Jože Vivod je bil zraven, ko je Dravograd postal prvi amaterski prvak Slovenije, in ko je ekipa dosegla zgodovinsko zmago proti velenjskemu Rudarju, ki je klubu odprla vrata v prvo slovensko nogometno ligo. Doživel je razcvet nogometne šole, finale Pokala Slovenije leta 2004 ter vzgojo številnih domačih igralcev, ki so pozneje opazno zaznamovali slovenski in mednarodni nogomet. Med njimi so bila imena, kot so Robert Koren, Marko Šuler, Jaka Bijol, Roman Bezjak, Nejc Pečnik in številni drugi, ki so svoje prve nogometne korake naredili prav na dravograjski travi.

A medtem ko večina navijačev največje uspehe povezuje s pokali, napredovanji v višji rang in odločilnimi goli, se Fuzbal Pepi tistih časov spet spominja po svoje, med drugim tudi po urejanju infrastrukture. »Ko smo prišli v prvo ligo, je bil to ogromen preskok, pospešeno smo morali graditi in urejati prostore, da smo sploh zadostili pogojem lige.«

To pove o njem več kot tisoč besed. Nikoli ni iskal medijske pozornosti ali odrov za zmagovalce. Njegovo največje zadovoljstvo so bile podrobnosti, ki jih gledalci ne opazijo: da so bili dresi čisti in zloženi, avtobus za gostovanje urejen, dokumentacija za tekmo brezhibna ter da je klub lahko nemoteno deloval naprej.

Čeprav ga Dravograd pozna predvsem po delu na igrišču, pa se v Jožetu skriva še ena izjemno pestra in za marsikoga presenetljiva strast – film in glasba. Vrsto let je namreč delal kot dravograjski kinooperater. Do tega dela ga je pripeljal prijatelj Alfonz Sušec, ki je že delal v kinu in ga povabil k sodelovanju.

Kino v tistih časih je bil svet zase, delo operaterja pa vse prej kot enostavno. »Danes je kino dejavnost veliko lažja, ker je tehnologija povsem drugačna in ni več tistih velikih kolutov. Včasih smo imeli težke kolute s kar 3300 metri filma! Če se je takšen film med predvajanjem snel ali zamotal, ga zlepa nisi več spravil nazaj gor,« opisuje tehnične zanke nekdanjega kinematografa. Spominja se tudi, kako so se skozi čas spreminjali okusi gledalcev: »Zanimivo je, da so si včasih ljudje želeli predvsem akcij z lahkotnejšimi zgodbami, drame pa jih niso zanimale. Danes pa je ravno obratno – ljudje se poglobijo v film in iščejo zahtevnejše vsebine.«

Dvorano so takrat najbolj napolnile velike uspešnice. Daleč največji hit je bil kultni Top Gun, ki je podrl vse rekorde obiska, čeprav v dravograjski dvorani takrat še niso imeli stereo ozvočenja. Odlično je bil obiskan tudi slovenski mladinski hit Poletje v školjki 2, ki so si ga izposodili iz Slovenj Gradca in ga na platno pripeljali le nekaj dni po uradni premieri.

Po letu 1991 je kino dejavnost v Dravogradu žal zamrla, saj je obisk močno upadel. Kasneje so se sicer pojavile zamisli in dogovori o ponovni oživitvi dvorane, vendar se z lastnikom zemljišča niso uspeli sporazumeti glede najema.

A Jožetova ljubezen do filma se s koncem dela v kinu ni zaključila, ampak se je preselila k njemu domov. Prek svojih zvez v Slovenj Gradcu in celo v Beogradu je do najnovejših filmskih hitov prišel takoj, ko so bili posneti. »Včasih so bile kopije sicer slabe kakovosti, ampak za gledati je bilo pa le!« se nasmeji. Doma si je ustvaril pravo zasebno videoteko z več kot 700 filmi na VHS-kasetah, vzporedno pa je zgradil še bogato zbirko gramofonskih plošč, kaset in CD-jev najrazličnejših glasbenih žanrov.

Danes mu je malce žal, da je velik del te zbirke kasneje razdal, se pa pri njem doma še vedno najde ogromno zgoščenk. In kaj si najraje zavrti, ko ima prost trenutek? »Najraje gledam dobre komedije in pustolovske filme. Akcijski filmi, kjer se samo neprekinjeno streljajo, mi niso preveč všeč. Pri glasbi pa mi je bila od nekdaj všeč vsa glasba, v zadnjih letih pa najraje poslušam narodnozabavno – očitno se mi leta že poznajo,« se pošteno nasmeje. Ob vsem tem pa najde čas še za delovanje v policijskem veteranskem društvu Sever, katerega aktiven član je.

Toda če ga danes vprašate, kje kljub vsemu preživi največ časa, odgovor vedno znova pripelje nazaj k travnati zelenici – na stadion. Brez dela v športnem parku preprosto ne zna biti. Tudi danes, ko je večino operativnih odgovornosti predal mlajšim generacijam, še vedno vsakodnevno skrbi za klubsko opremo. To je opravilo, ki se mu nikakor ni želel odpovedati.

Ljubezen do nogometa se je logično prenesla tudi na naslednje družinske generacije. Sin Dejan je bil najprej vratar, nato pa se je po poškodbi usmeril v sodniške vode in postal uspešen prvoligaški sodnik, danes pa deluje v upravnem odboru dravograjskega kluba. Tudi med petimi vnuki sta dva že zelo uspešna mlada nogometaša, tako da se nogometna tradicija v družini nadaljuje.

Ko pogovor nanese na sodobni nogomet, pa Jože ne skriva določenega razočaranja nad stanjem na športni sceni. Meni, da se je šport preveč spremenil v šov ter da se počasi izgublja tista prava pripadnost klubu, ki je nekoč povezovala igralce, delavce in navijače. »Nogomet se je preveč spremenil v predstavo,« pravi in doda, da ga niti zadnje svetovno prvenstvo ni kaj prida navdušilo, saj pogreša klasični evropski slog igre in pristnost.

Z navdušenjem pa spremlja napredek v domačem klubu, kjer so danes pogoji za delo neprimerljivo boljši kot nekoč. Zelo je vesel, da ima Dravograd odlično razvito infrastrukturo, urejeno organizacijo in stabilne finance ter verjame, da je to prava spodbuda za mlade nadebudne nogometaše. »Zdaj je klub infrastrukturno in finančno zelo lepo urejen. Celo finančno stanje je dobro in karkoli od opreme potrebujem, takoj dobim,« zadovoljno priznava. Z optimizmom gleda v prihodnost ter si želi, da bi v klubske vrste privabili čim več novih generacij mladih igralcev, ki bodo z veseljem nadaljevali več kot pol stoletja dolgo dravograjsko nogometno tradicijo.

Kljub vsemu pa sam ostaja zvest istemu ritmu, ki ga spremlja že dolgo. Še vedno vsako jutro vstane in se odpravi na stadion. Pregleda opremo, preveri, ali je vse na svojem mestu, in naredi tisto, kar je pač treba narediti. Ne zato, ker bi mu kdo ukazal, ampak zato, ker si dneva brez stadiona preprosto ne zna več predstavljati.

Ko ga ob koncu najinega klepeta vprašam, kaj mu je nogomet v vseh teh desetletjih dal in kaj vzel, odgovori z značilno preprostostjo: »Dal mi je ogromno veselja in prijateljev, vzel pa ne bi rekel, da mi je karkoli.« In če bi se lahko vrnil v preteklost ter znova začel? »Šel bi po popolnoma isti poti,« odgovori brez sekundice oklevanja. Nato za trenutek utihne ter pogleda proti zelenici. Kaj bi danes svetoval tistemu šestnajstletnemu fantu z Otiškega Vrha, ki je nekega dne prvič prišel na igrišče? »Naj si vzame čas za stvari, ki ga v življenju resnično veselijo.«

To je misel človeka, ki je večino svojega življenja nesebično razdajal drugim – klubu, igralcem, otrokom in športnim sodelavcem. Skoraj šest desetletij je skrbel, da je bilo vse pripravljeno, še preden so gledalci sploh sedli na tribune. Takšni ljudje le redko pristanejo na naslovnicah časopisov, njihovih imen ne pišejo na semaforje ob odločilnih zadetkih in ne dvigujejo pokalov pred kamerami. Vendar pa brez njih ni tekem, ni klubov in ni športnih zgodb. Njegova predanost tako ni le zapis v zgodovini kluba, ampak neizbrisljiv pečat v srcih vseh generacij dravograjskega nogometa. Za svoje mesto in vse ljubitelje športa bo namreč vedno ostal preprosto Fuzbal Pepi.