Pomoč ljudem mu je bila tako rekoč položena v zibelko, njegova mama je namreč vrsto let delala pri Rdečem križu, sam pa se je v prostovoljstvo usmeril že kot fantič. 

»Od svojega sedmega leta sem gasilec. Zadnjih 16 let sem poveljnik gasilcev v Dravogradu, kakšnih šest ali sedem let pa sem poveljnik Civilne zaščite. Prej sem bil preko gasilskega društva že podpoveljnik, ko pa je gospod Rižnik šel v pokoj, sem prevzel mesto poveljnika.«

Če smo krajani doživeli letošnje avgustovske poplave kot eno redkih hudih katastrof, pa Bojan opozarja, da se Civilna zaščita s podobnimi scenariji srečuje že nekaj let, a so bile vse dosedanje le kot napoved apokalipse letošnjega poletja. 

»Že nekaj let se kar vrstijo izredne situacije, začelo se je že leta 2012 s tistimi prvimi poplavami, sledil je vetrolom in žledolom, nenazadnje je bil vmes še kovid, zdaj pa te katastrofalne poplave. Ti dve situaciji sta bili tudi malo večja neznanka, situaciji, s kakršnimi se je štab prvič srečal.«

Zlasti kovid je bil situacija, ki se je drastično razlikovala od vseh ostalih situacij, s katerimi se ponavadi službe za zaščito in reševanje srečujejo. 

»Takrat je bila neznanka praktično vse, ni se vedelo na kak način ukrepati, kako se pripraviti, kako preventivno obveščati naše občane, bilo je premalo informacij nasploh. Mogoče se nekoliko lažje spoprimemo z vrstami nesreč, kot so naravne nesreče in podobno, ker tu že imamo neke korenine osnovnega znanja, kako reagirati, da pomagaš občanom, medtem ko je bilo pri kovidu to popolna neznanka. Morda je bilo tudi marsikaj takega, kar smo naredili, pa se je kasneje izkazalo za nepomembno, ampak v tistem danem trenutku se nam je zdelo, da bi lahko s tem pripomogli k boljši varnosti naših občanov.«

A če je bil kovid neznanka zaradi narave izredne situacije, je bila avgustovska povodenj najhujša katastrofa, s katero se je moral Bojan spoprijeti pri svojem delu. 

»Hudo je bilo, ker ni bilo prizadeto samo eno področje ali pa en del našega Dravograda, celoten kraj je bil v nesreči. Potrebno je bilo na pravi način pomagati našim ljudem, predvsem zaradi njihove varnosti, da jih evakuiramo pravočasno, kjer jim grozi nesreča. Potem je bilo treba pomagati nedostopnim področjem, kjer so bile uničene celotne ceste, da se je življenje čimprej lahko vrnilo v normalni tok. Mislim, da je bil to skoraj največji izziv do zdaj.«

Ob skrbi za varnost občanov pa je poveljnik Civilne zaščite naravno katastrofo, ki je zajela kraj, doživljal tudi na drugačni, povsem osebni ravni. Evakuirati se je morala tudi njegova družina. 

»Štab je ocenil, da lahko plaz pod starim gradom začne drseti ob novih padavinah in tako je morala moja družina zapustiti dom. Sam sem bil sicer v štabu, žena pa je bila doma ... Razumem ljudi, njihov občutek, ko so morali zapuščati svoje domove, kar ni tako enostavno. Hudo je, ko ti nekdo potrka na vrata in pomisliš, da boš moral oditi, pa ne veš, kaj bo. Psihološki učinek takšne situacije je velik.« 

Zaveda se, da je marsikdo težko sprejel dejstvo, da se mora izseliti, pa tudi, da se je kakšen gasilec morda ob tem zatekel k nekoliko grobemu pristopu, kar obžaluje. 

»Gasilcem smo dali nalogo takoj izseliti ljudi na ogroženih področjih in v takšni situaciji je vsaka beseda, ki je malo glasneje izgovorjena, lahko za tistega, ki mora zapustiti dom, preveč groba in pretežka. Za tistega, ki čuti to nesrečo na tak način, je situacija drugačna kot za nas, ki smo v dogajanje vpleteni na drugačen način. Morda bi kazalo v prihodnje razmisliti tudi o kakšni podpori gasilcem v obliki izobraževanj na to temo, mislim, da je tega dovolj v Sloveniji in da bomo to s pridom uporabili, da bodo stiske ljudi čim manjše v takšnih situacijah, kolikor je to sploh mogoče.«